Jutro v hribih. Prav lepo je stopiti na teraso, sliši se petelinje petje in druge zvoke narave. Zajtrk na sončni terasi z razgledom na okolico se je kar zavlekel, malo tudi zato, ker sem vedela, kakšna pot naju čaka. Najprej pol ure ovinkaste ceste, da sva sploh prišla v dolino k morju v kraju Maiori na Amalfijski obali. Obrnila sva se proti zahodu, naslednje mestece je Minori in tod je že bilo jasno, da sva zajadrala v turistične kraje. Gužva vsepovsod, predvsem na cesti. Pri mestu Amalfi kmalu zatem sva zavila strmo navkreber do Ravella. Mestece je znano po glasbenih dogodkih, predvsem vsakoletnem festivalu, ter po lepih razgledih na obalo spodaj. A seveda tod nič ni brezplačno, niti razgled. Obiskovalcev, ki se drenjajo po ozkih ulicah, je veliko, tudi gostilniški vrtovi so polni, saj prek 30 stopinj in stopnišča na vsakem koraku zažejajo. Cena za 2 x 1 dl limonade je 10 evrov. V navadnem lokalu. In to v deželi, kjer so limone glavni sadež, ki rastejo za vsakim vogalom. Je pa lepo v Ravellu.
Po dveurnem ogledu sva se po isti cesti iz Ravella spustila k morju in nadaljevala pot proti Positanu. Mislila sem, da bo v času sieste kaj manj prometa, a sem se uštela. Gneča na ozki serpentinasti cesti je bila neznosna, zaradi pomanjkanja parkirišč je marsikje ob robu ceste ali pa kar na njej parkiran avto. Občasno pripelje nasproti avtobus, videla sva tudi srečanje dveh. Med vsemi temi pa vijugajo še motoristi. Šofer mora biti skrajno skoncentriran, saj je cesta močno prepadna. A zelo slikovita, tako kot vsa okolica.
V Positanu sva pot nadaljevala do Sorrenta. Zdaj ali nikoli, sem si mislila, kljub dramatični vožnji, ki jo bo treba kasneje ponoviti v obratni smeri. Prečenje polotoka, da sva prišla na drugo stran, kjer leži Sorrento, je kar znosno, a vseeno celotna pot kljub dokaj kratki razdalji terja preveč časa (in napora). Za Sorrento bi bilo treba imeti na voljo vsaj kakšen dan, saj je mesto dokaj veliko in zanimivo. Zdaj cvetijo vrtnice, vzpenjalke se vijejo po drevesih ob mestni vpadnici. Tudi sicer vse cveti, v mestu je veliko zelenja. V katedrali so se ravno pripravljali za poroko, svatje so se zbirali pred cerkvijo. Tod poteka glavni obred v cerkvi, mladoporočenca na klopeh za svate pripravita posebne knjižice s celotnim besedilom cerkvenega obreda. Sosednja uličica ob katedrali pa je nakupovalna, po njej se je bilo zaradi množice že kar težko premikati. Vsaka tretja vrata vodijo v trgovino/proizvodnjo limončela. Tudi poskusila sva ga, a je v glavnem presladek. Eden od izdelovalcev je rekel, da je v 1 litru 70 dag sladkorja, a da količina ni točno predpisana in se ga lahko da tudi manj. Veliko je tudi pisane keramike.
Vračala sva se po isti poti, kar malo sem se bala, kako bo šlo, a k sreči je bilo prometa malo manj kot prej. Ali pa sva bila že vsega hudega navajena. Kako se je pod večer prilegel ležalnik na "najini" terasi!
Ni komentarjev:
Objavite komentar