28. avgust 2013

Maroko, tretjič

Jemma el Fna

Maroko ni na drugem koncu sveta, iz Benetk v maroška mesta se da priti dokaj hitro in poceni z nekaterimi nizkocenovniki, cenovno ugodno je tudi rentiranje avtomobila, dovolj je vsake vrste prenočišč. Skratka, ni razlogov, da bi ne obiskali države, ki pusti močan vtis.
Priletela sva v Casablanco, se z vlakom odpeljala v Marakeš in okrog polnoči na železniški postaji čakala dogovorjenega prevoznika. Seveda ga ni bilo. Po nekaj telefonskih klicih in po dolgih urah sva nekako prispela do prenočišča v starem delu mesta. Tam pa se je čas ustavil. Lastnica slikovitega apartmaja v maroškem stilu se je samo nasmehnila, ko sem ob čaju omenila zoprno čakanje na postaji in mehko rekla: "Zdaj sta tukaj, sprostita se, prepustita se našemu načinu življenja." Seveda. To je prava pot.
Marakeš je staro mesto, v njegovih sukih  z ozkimi uličkami in trgovinicami čas teče po svoje. Na osrednjem trgu Jemma el.Fna se od ranega jutra skozi ves dan in vso dolgo noč dogaja. Kače se dvigujejo iz košar, vabijo prodajalci sadja, slaščic, metinega čaja, lahko si tetovirate dlani in stopala, dovolite, da vam prerokujejo, si ogledate vse vrste predstav, kupite tisoč in eno nepotrebno stvar. Ponoči se trg prelevi v gostišče na prostem, kjer se da poskusiti vse. Pred polži v hišicah se vije dolga vrsta. Vabilo v slovenščini naj vas ne preseneti, Maročani obvladajo turistično govorico, težko se jim je upreti. Lahko pa preprosto sedete in se čudite pripovedovalcem zgodb in njihovim zvestim poslušalcem in občudovalcem. Fantek se je upiral, ko ga je oče odpeljal v najbolj napetem trenutku, menda k večerni molitvi. Kdo smo, da bi smeli soditi o kulturi in tradiciji, ki je ne razumemo?
Pridelava arganovega olja
Iz Marakeša sva se odpeljala proti Atlantiku do turistične Essaouire in naprej na jug. Hotela sem videti arganova drevesa in koze, ki plezajo po njih. Največ jih je bilo okrog Tamanarja, kjer sva se tudi ustavila v eni od pridelovalnic arganovega olja. Večinoma so v rokah ženskih združenj, ki tako izboljšujejo materialni položaj svojih družin. Pridelava arganovega olja je dolg postopek. Koze se na drevesih najedo plodov, podobnih oljkam in jih kasneje iztrebijo, spotoma pa nekako omehčajo trd ovoj. Ženske iz njih izluščijo jedrca in jih ročno stolčejo, preden jih dajo v stiskalnico za olje. Za liter olja je potrebnih 20 ur dela in 35 kg sadežev. Se vam po vsem tem zdi visoka cena 20 evrov za liter olja, ki mu rečejo berbersko zlato?
Medtem ko so nama v mali pridelovalnici  ženske vse razkazale, se je zmračilo, zato sva se pozanimala, kje je v bližini kakšno prenočišče. Ni ga. Po nekaj pogovarjanja in šepetanja sva dobila vabilo: lahko prenočiva pri mladi berberski prodajalki Hassni, njeni imajo menda veliko hišo v eni okoliških vasi. Hm, hm. Nama preostane kaj drugega?
Kakšne pol ure smo se vozili po kolovozih in prispeli v naselje, zgrajeno iz blata. V eni od stavb naju je toplo sprejela Hassnina mama in se takoj lotila priprave večerje. Vmes so prišli njeni številni sorodniki, bratje, strici, nečaki. Hassna se je takoj po prihodu domov izvila iz črnine, v katero je bila ovita od glave do peta in pred nama je stala mlada punca v kavbojkah in majici. Ko naju je pospremila po vasi, se je spet odela v črnino, sporazumevali smo se bolj težko, ker ne znava berberskega jezika, ona pa nič drugega. Pri večerji smo se vsi zbrali okrog velikanske sklede, polne kuskusa, na sredini je bilo nekaj mesa, bolj kosti. Mama je jedla z roko, skoraj do zapestja jo je potisnila v omako, a Hassna se je spretno vrinila med njo in naju ter nama ponudila vilice. Na obisk je prišel Hassnin stric, ki je govoril francosko. Pohvalil se je, da so v družini pred leti imeli tradicionalno berbersko poroko, gostili so 500 svatov, trajala je ves teden. Nekje iz soseščine so prinesli DVD in nama zavrteli posnetek te poroke. Nevesto ves čas poroke nosijo na nosilih, petkrat preobleče, njene obleke so prava mojstrovina. Ženina se ne spomnim. Moški se zabavajo posebej in ženske posebej, moški plešejo med sabo, ženske se bolj pogovarjajo. Žal mi je, da iz posnetka nisem prav dobro razumela smisla tega dogodka.
Kje bomo pa spali? Stavba je imela dva prostora, v enem je bila postelja, ki so jo pregrnili s čisto odejo, ki so jo vzeli iz omare. Tam sva prenočila midva, vsi drugi pa na tleh v drugem prostoru. Bilo nama je nelagodno, a sva se prepustila. Kaj sva pa hotela drugega. Zjutraj ni bilo nikogar na spregled, Hassna nama je pripravila sladek metin čaj, njena mama pa pred odhodom za darilo vsilila kepo kuhanega masla. Denarja ni hotela sprejeti. Hassno sva odpeljala v službo, pred vrati sva ji stisnila nekaj denarja, da sva si malo olajšala vest. Gostoljubja, ki sva ga bila deležna, ni mogoče plačati z denarjem. Lahko pa se iz njega kaj naučimo.


27. avgust 2013

Maroko, drugič


Maroko je dežela izrazitih barv, vonjev, doživetij. Če bi morala izbrati samo eno, bi se odločila za puščavo. V Erfoudu sva z glavne ceste zavila proti Merzougi, od koder vodijo v puščavo vodijo poti, še bolj brezpotja, po katerih potujejo karavane. Med drugim tudi karavane turistov na kamelah. Turistov je bilo v izven sezonskem času bolj malo, zato so naju, takoj ko sva parkirala, začeli oblegati ponudniki. Vsi so obljubljali isto: brezplačen parking, varovano hrambo prtljage, dvodnevno ježo na kamelah v puščavo, kjer bomo prenočevali, spoznali življenje beduinov, ob vrnitvi pa imamo možnost tuširanja v hotelu in popoldansko kopanje v hotelskem bazenu. Cena je bila kar zasoljena, zato smo sedli k čaju in se začeli pregovarjati. Ko je cena padla na polovico, je postala razumna, sprejela sva ponudbo.Dobila sva nekaj praktičnih napotkov: obuta morava biti v superge, vzameva naj toplo oblačilo in dovolj vode, ki je dogovorjena cena ne zagotavlja. Še kaj drobnega tiska? Ne, ne, vse kot smo se dogovorili, želimo vam prijetno bivanje.
Na dogovorjenem mestu so čakale kamele ter njihov in naš vodič Karim. Kameli sta bili pregrnjeni z odejami, na vsako stran hrbta sta viseli ogromni torbi, polni stvari. Čez mojo kamelo je vodič vrgel še nekaj dodatnih odej, da me ne bo ožulilo. Govoril ni kaj dosti. Kameli sta pokleknili, da sva lahko zlezla gor. Kje so drugi turisti, me je zanimalo. Ni jih, samo vidva sta v karavani. In že smo šli.


Ježa kamele nikakor ni preprosta. Nič sproščujoče mehkega ni, njena hoja je zibajoča, trda, "sedež" še bolj. Predstavljala sem si počasno drsenje po puščavskem pesku, nekaj romantičnega pač, a je bilo daleč od tega. Sipine so visoke tudi nekaj metrov, hoja kamele navzgor in še posebej navzdol je dokaj negotova, vsaj meni se je tako zdelo. Upravičeno. Vodič je hodil spredaj, midva za njim drug za drugim. Mikro lokacijo sta ubirali kameli po svoje, jaz sem jo kar dobro odnesla, zadnji kameli pa se je ob hoji navzdol ugreznilo in skupaj z jezdecem se je prevrnila v pesek in ga pokopala pod seboj. Mehak pesek, hvalabogu, da je padec minil brez posledic. Vodič pa se je prestrašil in stokrat preveril, če je res vse v redu. Če bi se mu turist poškodoval, bi se lahko poslovil od tega posla, vodičev kamel se ne manjka.
Na cilju nas je pričakal oskrbnik puščavskega naselja. V krogu je bilo postavljenih več velikih šotorov, prostora bi bilo za kakih 50 oseb. Razkazal nama je "spalnico" - šotor s posteljami, čiste sanitarije in  prostor za druženje, kjer nama bo postregel večerjo, dotlej pa greva lahko malo naokrog. Čeprav sva bila samo dva, je predviden program potekal brezhibno, tako večerja (tajine), ki.sta jo fanta sama pripravila, kot tudi razvedrilni program po njej. Igrala sta na različna glasbila in prepevala, lahko sem ju spremljala na bobnih (dokaj nespretno). Kar dobro smo se zabavali.

Karim, vodič v puščavo
Potem sva šla na sipine gledat zvezde. Legla sva na hrbet in se zazrla v nebesni svod. Bilo je čarobno. Takega neba kobaltno modre barve, posutega z nešteto lučkami, ki jih ne moti nobena umetna svetloba, ne vidiš vsak dan. Vsenaokrog pa tišina. Joj, kakšna tišina.
Za nama je prišel tudi Karim. Nič ni rekel, pač pa je F-ju začel masirati noge. Slaba vest zaradi popoldanskega padca? Zatem  se je lotil vratu. In ram. Potem se je preselil na moje rame in hrbet. Na koncu naju je zasul s toplim peskom po nogah in rokah, da sva bila čisto nepremična. Popolna sprostitev. Bil je res stručko s čarovniškimi rokami. Vmes je šepetal "roleks, roleks". Mislil je relax, sprostitev. Slišalo se pa je, kot se je. Čez dolgo časa je z masažo prenehal, nekaj zamomljal in stekel dol k šotorom. Si kaj štel, koliko rolexov sva dobila, sem vmes zašepetala F. Bilo je neznansko smešno, a se nisva smejala, ko se je Karim vrnil z odejami in vzglavnikoma, da bi nama bilo še bolj udobno. Te nepozabne puščavske izkušnje ne bi zamenjala niti za tisoč pravih Rolexov.

Nadaljujem?




.
.



26. avgust 2013

Maroko

Kaj delamo na počitnicah, ko dežuje? Obiskujemo muzeje in galerije. Tako vsaj priporočajo turistični letaki. No, pa sem naredila galerijo kar pri nas doma. Pobrskala sem po fotografijah s potovanj, izbrala Maroko ter se spomnila nekaterih dogodkov, ki sem jih oživila tako, da sem jih naslikala. Tako so nastali akvarelčki, razstavni eksponati v moji galeriji. Prosim za prizanesljivost, če bi se kdo odločil za ocenjevanje, ker sem šele v slikarski mali šoli. Saj bo bolje, obljubim.

Tizi-n-Tichka, prodajalec spominkov
 Po nekaj dneh bivanja v Maroku sva se odločila prečiti Atlas. Na prelaz Tizi-n.Tichka sva se pripeljala z najetim avtom in se ustavila, da bi spila metin čaj v nekoliko bolj svežem ozračju kot spodaj v soparnem Marrakeshu. Takoj se je približal možakar, oblečen v debel flis. Prosil je za aspirin, ker naj bi bil bolan. Seveda sem mu verjela, kdo pa bi v taki vročini hodil okrog v flisu, če ni bolan. Zasmilil se mi je, a kaj, ko gotovo nimam aspirina. Med prtljago sem začela iskati torbico z zdravili in k sreči našla lekadol ter mu ga dala celo tablico. Komaj jo je pogledal, pač pa se je hitel zahvaljevati ter ponudil v zameno nakit, ki si ga lahko izbirem v njegovi trgovini malo višje v hribu. Nič ne potrebujem v zahvalo, res ne, sem mu zagotavljala in se namenila proti barčku, a ni odnehal. Prepričeval naju je, da so Maročani osebno prizadeti, trpi njihovo dostojanstvo, če take zahvalne geste ne sprejmeš. Torej sva (naivno) šla za njim do njegove trgovine na bregu in vstopila v prostor, natrpan z vsem mogočim. Tukaj pa je naš "bolnik" v hipu ozdravel in se spremenil v strastnega, zagnanega trgovca. Silil je k nakupu in naju ni več izpustil iz primeža, dokler nisva izbrala in plačala nekaj spominkov. V znak zahvale po posebni ceni, seveda. Ki se je kasneje izkazala za primerno zasoljeno. To je bil šele začetek maroškega demonstriranja zvijačnih prijemov, kako ožeti naivne turiste. Pravzaprav kar zabavna šola, ker ni šlo za velike vsote in jim niti nisva zamerila.

Ouarzazate, vodič
V Ouarzazate so zaradi slikovitega okolja snemali številne orientalske filme. Še vedno so postavljene velike kulise, prava mesta, nekatera spremenjena v bolj ali manj razkošne hotele. Turisti se radi zadržujejo v tem kraju in tudi midva sva se za precej časa "zataknila" v starem Kasbahu, nekdanji razkošni palači, ki je odprta za ogled. Sledila sva skupini Francozov in poslušala razlago domačega vodiča. Ko so turisti končali z ogledom, je prišel vodič do naju in se ponudil, da nama brezplačno razkaže stari del mesta, ker ima ravno eno uro prosto. Brezplačno? Seveda sva računala na to, da bo ogled vseboval tudi obisk kakšne vnaprej dogovorjene trgovinice, pa tudi za manjšo nagrado v denarju ga nisva mislila prikrajšati. Tako je tudi bilo, gospod je bil kultiviran, razlaga zanimiva, v trgovini ni bilo pretiranega siljenja k nakupu. Skratka, kot da nisva v Maroku. Zato seveda nisva mogla odkloniti njegove prošnje, da bi ga zvečer, ko konča delo vodiča, odpeljala v 50 km oddaljen kraj Skoura, kjer je doma, čeprav sva najprej nameravala prenočiti v Ouzarzate, a je hitel zatrjevati, da je v njegovem kraju veliko dobrih in cenejših prenočišč, ker ni toliko turistov. Tako sva mu ustregla in smo šli. Med potjo je pripovedoval o svoji družini in otrocih, spotoma pa je opisoval še čudovito prenočišče, ki naju čaka v oazi, kjer rastejo palme, žubori voda in se sliši samo petje ptic. Na njegovem domu naju je pričakal njegov prijatelj, ki naju naj bi peljal v opevano prenočišče. Po kolovozih, tudi prek suhe rečne struge, smo se dobre pol ure premetavali po samotnih poteh in skozi vasi, dokler nismo prispeli do neke nedograjene stavbe, kjer so nama pokazali prostor brez oken, na tleh je bila žimnica, kjer naj bi prenočevala. Zahvalila sva se za ponudbo in prosila vodiča, da naju je pospremil nazaj na izhodišče, kamor sama gotovo ne bi znala. Razočaran je zatrjeval, da ima še druge, boljše ponudbe, a sva se raje odpeljala naprej in pozno ponoči v enem od hotelčkov ob cesti sama našla primerno streho nad glavo. In se ob večerji zabavala, ko sva si opisovala prenočišče pod palmami.

Nadaljujem?


22. avgust 2013

Tek(ma)



V nedeljo je bil pravi športni dan, sodelovala sta Boštjan in Gašper; oče in sin, drugi smo bili gledalci in navijači. Dan je bil vroč in soparen. Dopoldne je bil na vrsti tek, polmaraton na 21 km ob Vrbskem jezeru v Avstriji, popoldne pa prijateljska nogometna tekma desetletnih nogometašev v Grosupljem. Zjutraj je tekel Boštjan, Gašper pa je skupaj z drugimi stal ob progi in ga vzpodbujal prav takrat, ko mu je bilo najtežje, približno na dobri polovici poti.
Popoldne sta vlogi zamenjala. Gašper je igral nogomet, Boštjan pa je na tribuni glasno navijal zanj in vso ekipo. Pa mi vsi drugi tudi, seveda. Gašper je skupaj s soigralci prvič pred novo sezono nastopil na prijateljski nogometni tekmi (NK Bravo : NK Brinje). Zmagali so z visokim rezultatom. Pa to niti ni tako pomembno. Gledalci smo že ušli s tribune, ker je bilo tako neznosno vroče, da smo se umaknili v senco na drugi strani igrišča. Mladi igralci pa so vztrajali na žgočem soncu in niso popustili niti potem, ko so že visoko vodili. Videla sem, da se je Gašper med tekmo, ko je bil za kratek čas zunaj, polival po glavi z vodo iz plastenke. Res je bilo strašno vroče. Po tekmi, na kateri je dal vse od sebe, je bil zadovoljen, tudi trener jih je pohvalil.
Ta dan sta bila zmagovalca oba, oče in sin, premagala sta vse napore in vzdržala do cilja oziroma zmage.
"Bilo je težje, kot sem mislil, da bo, na trenutke se mi je zdelo, da ne bom zmogel," je rekel Boštjan, ko je pritekel skozi cilj. Pa je ob tem pomislil, da bi odstopil? "Ne, niti enkrat, trudil sem se vzdržati," je dodal. In uspelo mu je. Jabolko ne pade daleč od drevesa, pravijo. Jaz sem kar malo ponosna na oba, moram priznati.



16. avgust 2013

Palio


Danes je na Piaza del Campo v srednjeveški Sieni v Toskani palio, zelo posebna prireditev, ki jo dvakrat letno, 2. julija in 16. avgusta, nepretrgoma prirerajo že od srednjega veka naprej. Gre za konjsko dirko, ki traja komaj 90 sekund, a privabi v mesto več tisoč obiskovalcev. Pred devetimi leti sva bila tudi midva med njimi. Vstopnice za prireditev je treba rezervirati mesece vnaprej, niso prav poceni, a na prostoru sredi trga vstopnine ni, le dovolj zgodaj moraš priti. Na dirki zmaga konj, ki prvi pride na cilj, z jezdecem ali brez njega. Nagrada je trak, palio, s katerim se zmagovalna kontrada ponaša do naslednje dirke.
Mesto Siena je razdeljeno na 17 mestnih četrti, kontrad, vsakič jih na Paliu tekmuje 10. V mesto se že teden predtem zgrinjajo Sienčani, tudi tisti, ki živijo po svetu, obvezno pridejo v tem času domov. Prebivalci kontrad so zelo povezani med seboj, tudi partnerja naj bi si po možnosti poiskali v okviru kontrade. V tednu palia se na splošno veliko družijo, prirejajo skupne večerje na prostem, spodbujejo svojega tekmovalca z bobni in metanjem zastav, sprevodi, vzklikanjem. Vse je zelo slikovito tudi za obiskovalce.
V Sieno sva prišla dan pred prireditvijo in si zvečer ogledala generalko, na kateri se pravzaprav vidi več kot na sami dirki, ker ni takšne gneče. Seveda pa vzdušje še ni ta pravo. Na dan dirke sva prišla na trg Il Campo že pred četrto popoldan in svojega mesta tik ob ogradi nisva več zapustila. Bilo je neznosno bvroče, a si nisem upala kaj veliko piti, ker stranišča znotraj ograjenega prostora ni bilo Do večera se nas je nagnetlo več tisoč, bila je strašna gneča. Kakšno uro pred dirko so se vrstili sprevodi okrašenih vozov, na katerih so se pripeljali kostumirani veljaki, vihrale so zastave. Malo pred osmo se je začelo zares. Konji z jezdeci brez sedel so se postavili v vrsto, več tisoč ljudi je popolnoma umolknilo, lahko sem slišala svoje dihanje. Ko je štarter ustrelil, so planili proti cilju, krog in pol po robu trga, ki so ga dan pred tem spraznili in posuli s peskom, ki so ga dobro potlačili. Med dirko so dovoljeni skoraj vsi, tudi bolj umazani načini, ki omogočijo zmago in tokrat ni bilo nič drugače. Marsikateri jezdec je padel s konja, tudi zmagovalen konj kontrade žirafa, je ciljni trak pretrgal brez njega. V hipu se je na stezo usula množica s tribun, slavje se je začelo in trajajo vse do jutra in ves prihodnji dan. Posnetek dirke so na velikih zaslonih predvajali vso noč.
Še danes lahko čutim ščemenje kože, ki me je zadelo v trenutku, ko so konji štartali. Ne znam povedati, kaj je bilo tako vznemirljivo, a bilo je. Lahko bi bilo tudi posledica sonca, ki mi je štiri čakajoče ure sijalo na glavo, kaj pa vem, čeprav mislim, da je bil razlog drugje.
Danes sem se spomnila palia in sem se lotila slikanja te konjske dirke. Kdo ve, katera kontrada bo zvečer zmagala?

dirka, akvarel

15. avgust 2013

Tamburanje va Kostele 2013


Vsako leto ob velikem šmarnu je na Fari Tamburanje va Kostele, dvodnevna prireditev z etnološkimi elementi. Včeraj zvečer so igrali Prifarski muzikanti, danes pa so skupine iz Kostela in okolice, dve tudi iz sosednje Hrvaške, v starih oblačilih prikorakale v povorki od cerkve do prireditvenega prostora, kjer so predstavile nekaj starih običajev in orodij.



Prvi je skupaj z županom, ki je bil kot navadno na čelu kolone, nastopil desetletni harmonikar Matija, nesporno pravi mladi talent, ki menda poleg harmonike obvlada še kopico drugih inštrumentov. Ko bo velik, bo kmet, pravi. Bravo, Matija!


Nastop so zaključili pritrkovalci z Vrhnike. Poznam ljudi, ki jih zvonenje cerkva strašno znervira, meni pa je prav nasprotno pri srcu, še posebej takrat, ko se v mraku oglasi ta mali zvon naše vaške cerkve. Zanimivo se mi zdi tudi pritrkavanje in danes sem prvič od blizu videla, kako to gre.


Seveda sem kot navadno malo pobrskala tudi po stojnicah na Kostevskem sajmu, ker imam pozitiven odnos do stvari, ki jih ljudje naredijo s svojimi rokami in lastno pametjo. Danes so šli z mano domov uhani, ki jih je naredila Kostevka Maja Štefančič, pa tudi praktičen dvonadstropni cekar (enega imam že doma), kakršne šiva mojškra Nataša Ofak.


Popoldne je bilo na Fari še vsesplošno ljudsko rajanje ali veselica, a to sva izpustila, pač pa sva raje obiskala nekaj starih prijateljev, najprej Lojza in Lilijano na Žagi, potem pa še Ani Padovčevo na Selu.
Ob Kolpi je res neka posebna pozitivna energija, pa naj kdo reče kar hoče.

11. avgust 2013

Fige







(Odprta kuhinja, Aperitiv, 11. avgust 2013)
Ko sem dobila datum za tokratni uvodnik, še nisem vedela, o čem bom pisala. Pa sem si rekla, prava figa, se bo že kaj našlo, nekaj sezonskega pač. Po možnosti lokalno pridelanega, svežega. S to najnovejšo mantro se že dolgo strinjam, pravzaprav sem jo uporabljala, še preden je sploh nastala oziroma postala popularna. Včasih je bila namreč samoumevna.
Kaj je prav zdaj zelo sezonsko? Kaj čimbolj lokalno in kaj zares sveže, za povrh pa še poživljajoče za lenobno dopustniško telo? Tem kriterijem ustreza marsikaj, saj nam visoko poletje ponuja pravo razkošje okusov. Iz bogate zakladnice sem izbrala fige. Rastejo prav blizu nas, kakšna bolj trdoživa nemara celo v domačem vrtu, dolgega transporta sploh ne prenesejo, škodljivci jih ne marajo, torej jih ni treba obdelovati s kemikalijami, zato so zanesljivo eko in bio in kar je še tega. So prava rudninska bomba, polna koristnih učinkovin, ki telo in duha poživljajo, ga polnijo z energijo ter hkrati pomirjajo. S tem čudežem narave prijateljujem že iz otroških let, čeprav nikakor ni bila ljubezen na prvi pogled.
Tako je naneslo, da je na našo plažo začela zahajati malo večja punčka, domačinka. Kot prava morska deklica se je postavljala pred otroki, ki smo komaj splavali in zato čofotali v plitvini. Ona pa je bila kot v vodi rojena, potapljala se je in prinašala školjke z morskega dna. Njene veščine so me prav fascinirale, zato sem si štela v čast, ko si me je izbrala za družbo. Posnemala sem jo v vsem, kar je počela. Nekega dne je od doma prinesla fige, smokve jim je rekla, prijazno mi jih je ponudila v pokušino. Čisto nič mi ni bilo zanje. Že na zunaj so se mi zdele obupne, zdrizasta notranjost še toliko bolj. Poznala sem jabolka, hruške, slive, česa tako čudnega pa ne. A komaj začetega prijateljstva si nisem upala postaviti na kocko, zato sem pohvalila okus, celo malo pretiravala sem, samo da bi se prikupila novi prijateljici. Ko jih je naslednji dan spet prinesla, si ocene nisem upala spremeniti, vsakodnevnih degustacij tako ni bilo ne konca ne kraja. Bolj ko sem jih povzdigovala v nebo, bolj sem bila sproti “kaznovana” s pokušanjem. Lahko rečem, da sem tisti teden opravila izpit v izvrstni življenjski šoli, da se laskanje s figo v žepu ne izide.
Kljub trpki izkušnji se je takrat vse dobro izšlo. Do konca počitnic sem se naučila gledati pod vodo, lahko sem se potunkala, ne da bi se prijela za nos in z morskih tal sem sama pobirala kamenčke in druge zaklade. Sčasoma sem se navadila tudi fig, da so mi bile ob naslednjem srečanju manj tuje. Pravzaprav sem čez čas postala njihova resnična ljubiteljica. Veščino potapljanja sem kasneje čisto opustila, ljubezni do fig pa nikoli.
Figa ni ena sama, pač pa jih je menda prek dvesto vrst, samo v našem Primorju jih raste kakih dvajset različnih. Miljska figa, pinčica, laščica, fazana, črna petrovka, bela petrovka, laškica, madona, cikulina, rjavka, zelenka, sivka, matalon, bombon, vse to so ljubka imena pregrešnega sadeža, pa seznam še sploh ni dokončan. Pregrešnega pravim zaradi obilja sladkorja in ne zaradi grožnje izgona iz raja. Pa saj menda ni bila figa tista zapeljivka, ki sta ji podlegla Eva in Adam, da smrtniki še dandanašnji plačujemo za njun greh. Priročno figovo listje sta uporabljala le za obleko, premamilo pa naj bi ju navadno jabolko.
Sladke in sočne sveže fige uživamo skupaj s poletjem. Ker so čisto pri vrhu visoko kalorične lestvice, raje bolj po malem. Najsladkejšega v življenju tako in tako ni pametno zajemati z največjo žlico. Da ne izgubi vrednosti.


08. avgust 2013

Malo svežine, prosim

Danes sem dobila namig, povsem upravičen, da sem se na blogu malo polenila. Premalo prispevkov, mi je bilo rečeno. Ja, ne morem, res zabušavam, če je pa tako vroče! Čeprav sem že malo v letih, kot se prijazno reče, za časa mojega življenja take vročine pri nas še ni bilo. Menda je bilo nazadnje tako vroče leta 1950. Danes je padel vročinski rekord, bilo je prek 40 stopinj. Jutri bo menda dež, a že zdaj si želimo nekaj osvežilnega, na primer metino svežino.
V vrč mrzle vode dajmo šop mete in ga spravimo v hladilnik za kakšen dan ali več. Voda se bo rumenkasto obarvala in odišavila. V hladilniku lahko stoji nekaj dni. Skuhajmo si zeleni čaj, ga ohladimo, dodamo limonov sok in precejeno metino vodo. Pa še nekaj ledenih kock. Kdor ima rad sladko, lahko doda čisto malo medu.
Ko spijemo velik kozarec metine svežine, nam ni več tako grozno vroče. Lahko gremo delat karkoli. Risati. Umesiti testo za bučni štrudelj. Brati knjigo. Speči piškote. Slikati. Narediti bučkin karpačo. Obrati zrele, dišeče paradižnike. Skakati po trampolinu.
Evo, tukaj sta dva nadebudna skakalca, ki sta pod curkom mrzle vode iz vrtne cevi od veselja kar vriskala.


04. avgust 2013

Marmeladni žepki

marmeladni žepki   
Kadar je zelo vroče, je dobro, če se lahko kam umakneš. Danes smo jo z Rudnega polja na Pokljuki mahnili proti Blejski koči na Lipanci. Dobri dve uri v eno smer skozi smrekov gozd, malo tudi navkreber, pa ne preveč, srečali smo številne družine z otroki. V koči smo se okrepčali z ričetom/juho in klobaso (drugega niso imeli) in se vrnili po isti poti. Domov grede smo se ustavili pri Anžk na Zatrniku in optimistično naročili štrudelj. Niso ga imeli, pa tudi nič drugega sladkega. No ja, palačinke bi nam spekli, so rekli. To pa ne, hvala.
Ko sva prišla domov, sem pogledala v hladilnik, kaj imamo. Imeli smo zvitek svežega listnatega testa. Na pultu pa 30 kozarčkov marelične marmelade. Kot nalašč za marmeladne žepke!
Pečico sem prižgala na 180 stopinj. Testo sem narezala na kvadratke, 24 jih je prišlo, na vsakega sem dala kupček marmelade in kvadratek prepognila na trikotnik. Ob robu sem pritisnila z vilicami, nekaj marmelade je kar takoj zmezelo ven, ker sem nalagala prevelike kupčke. No, nič zato. V pekač sem dala peki papir in nanj naložila trikotnike ter ga potisnila v pečico. Pečene trikotne žepke sem povaljala v mešanici sladkorja in vanilijevega sladkorja. Hitro so se ohladili. Potem pa ... Seeeveeeda jih bo večina počakala na jutrišnji dan.
Aja, še časovna opredelitev postopka. Ideja: 3 sekunde, priprava: 5 minut, peka: 11 minut. Zanesljivo drži samo zadnji podatek, prej nisem gledala na uro. Je pa tudi odvisno, kako hitro lahko polagate kupčke marmelade.
Tole je pa ena fotka z današnjega izleta. Čutite svež gorski zrak?





02. avgust 2013

Babičina marelična marmelada



marelična marmelada avgust 2013
Kadar nas doleti vroč poletni dan in gre temperatura na seznam rekordno visokih, denimo današnjih 38 stopinj, je dobro iti nekam na hladno. Mogoče k vodi ali v hribe. Druga možnost pa je, da rečeš, kamor gre bik, naj gre še štrik in se lotiš vkuhavanja marmelade.
Tako je naneslo, da so nama ravno danes na tržnici v oči padle marelice po sprejemljivi ceni. Prodajalec je zvito pripomnil, da gredo h koncu, da ima samo še dve gajbici, skupaj 12 kilogramov, naj vzameva kar vse, jih da stalnim strankam po specialni ceni ... Pa sva res vse odpeljala domov.
gajbica marelic
Najprej sem jih stresla v korito, dobro oprala, izločila nagnite (ni jih bilo veliko, kakih pet v gajbici), odstranila peške in peclje in sadeže prepolovila.

Pol celotne količine, kakih 5 kilogramov polovičk sem  dala kuhat v posodo z ljudskim imenom picaponev, to je tista velika električna teflonska ponev, ki jo uporabljamo za vse mogoče (razen za pico). Odlično se je izkazala, čisto nič se ni prijelo dna.
Na pet kg marelic sem po eni uri kuhanja dodala kilogram želirnega sladkorja in počasi kuhala naprej. Vmes sem s paličnim mešalnikom malo porovarila po posodi, ker nekatere polovičke nikakor niso hotele razpasti.
Vmes sem kozarce in pokrovčke oprala v pomivalnem stroju. Občasno sem premešala nastajajočo marmelado, vmes pa sem na balkonu risala. Eno in drugo je bilo prav sproščujoče.
V vroče kozarčke sem naložila vročo marmelado, vse dobro zaprla z navojnimi pokrovčki in kozarčke pokrila z odejo, da se bo marmelada čisto počasi ohladila. Nato bo marelična ozimnica romala v hladno klet.
Drugo polovico marelic bom predelala jutri. Že danes bom polovičke marelic premešala s sladkorjem, naj se čez noč marinirajo (to finto sem prejle našla na spletu), morda bo marmelada tako še boljša.
Aja, še to. Marmelada je babičina, ker sem pač babica (čeprav se nikakor ne morem pohvaliti s strokovnim znanjem za kuhanje marmelad, no ja, saj preveč zahtevno opravilo to tudi ni).
Se pa dobro sliši babičina marelična marmelada, a ne? Pa dobra je tudi zares. All natural, saj piše na pokrovčku.

br
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...