13. junij 2012

Camino Portugues, opis

Camino Portugues je ena od številnih Jakobovih poti, poteka po Portugalski in Španiji. Dolga je 614 km, začne se v Lizboni in konča v Santiagu. V osnovi se začne v Portu, a so jo že pred leti podaljšali ter markirali še odsek od Lizbone do Porta.
Lahko bi jo razdelili na tri nekoliko različne odseke: prvi poteka od Lizbone do Porta, drugi od Porta do Valence na meji s Španijo in tretji del po Španiji do Santiaga.
Prvi del je najdaljši, dolg 376 km, je slabše označen, občasno poteka po zelo prometnih cestah, skozi industrijske cone, organiziranih prenočišč ni, a se streho nad glavo vedno najde. Spati je mogoče v privatnih sobah, hotelih ali v gasilskih domovih. Cena dvoposteljne sobe je 30-40€, prenočevanje pri gasilcih pa stane 3€, na voljo je tuš in pena na tleh v skupnih prostorih.
Dnevne etape so zaradi pomanjkanja prenočišč precej dolge, večinoma prek 30 km, zato so fizično zahtevnejše. Vse te "pomanjkljivosti" pa odtehtajo srečanja z domačini Portugalci, ki so izjemno srčni, odprti in neposredni ter pripravljeni pomagati v vsakem trenutku. Prijaznejših ljudi še nisva srečala. V tem delu je tudi nekaj res lepih starih mest, denimo Santarem, Tomar, Coimbra, večji del poti poteka ob rekah, med polji, skozi vasice, sadovnjake. Predvsem citrusov je na pretek, radi vam jih bodo dali, če vprašate. Pot je zelo samotna, kar ni nujno slabo, na vsem delu sva srečala le 5 romarjev, vsi so bili že "stari mački", zelo smo bili veseli drug drugega.
Drugi del od Porta naprej, dolg 114 km, je odlično markiran, odseki so krajši, družbe pohodnikov je dovolj, prav tako je na voljo več različnih prenočišč, pojavijo se tudi prvi albergi, skupinska poceni prenočišča. Nekaj posebnega je prvi odsek od Porta do Vila do Conde, ki je pravzaprav alternativa. Poteka tik ob morju, večinoma po dolgi plaži, skozi ribiške vasice. Čisti užitek.
Zadnji del je španski, zelo podoben caminu frances. Ta del je dolg 124 km. Romarji so številni, prenočišč je dovolj, markacije nekje slabše, drugje boljše, a je pot znana in te vsakdo pravilno usmeri, če se v kakšnem trenutku ne znajdeš. Oglašujejo menu per peregrinos (menije za romarje) in druge njim podobne storitve za romarje. Albergi so polni, živahni, predvidevam, da v glavni sezoni tudi zasedeni. Pot je razgibana, a večjih vzponov ni.
Za celo pot potrebujemo slab mesec, za odsek od Porta do Santiaga pa kakšnih 10-14 dni, zato je pot primerna tudi za tiste, ki nimajo veliko časa. V tem delu sva srečala zelo veliko mladih ljudi.
Zakaj je toliko romarjev, kaj vleče ljudi na dolge poti, popularnost camina se celo povečuje? O tem pa prihodnjič.
Camino Portugues je markirana z rumeno puščico in stilizirano Jakobovo školjko.
Sv. Jakov v katedrali v Portu.
Najlepše so gozdne poti.
Jakobov kipec na hiši Marie in Luisa  Ceu v Fashi.
Cilj večine Jakobovih poti.
Vsi Jakobovi kipci so pri romarjih priljubljeni.
(Je)bela cesta, kako je vroče!

05. junij 2012

5. junij: Cee - Finisterra

Konec. The end. Fin. Finisterra. Prišla sva na konec začrtane poti, uresničila sva načrt, o čemer na začetku sploh nisva dvomila, vmes pa kdaj pa kdaj, a k sreči ne hkrati in ne na glas.
Včerajšnje lepo vreme in dobra vremenska napoved sta naju navdali z optimizmom, zato sva zjutraj nase navlekla kopalke, da bova v pravi opremi, ko bova šla mimo opevanih plaž z belim peskom.
A zunaj je presenetljivo deževalo, torej sva čez obleko za začetek oblekla anorake, čez sto metrov pa še dežne hlače, ker je začelo liti, pihal je veter, nebo je bilo ena sama sivina.
Pred vrati alberga naju je čakal Werner, ki je spal v bližnjem hotelu, da smo šli skupaj. Najprej smo šli na kavo, kasneje še na čaj, v upanju, da bo dež ta čas ponehal, a se je upanje izjalovilo, padalo je čisto vso pot brez prestanka.
Na kavi sem Wernerja vprašala, kaj bo počel doma, nakar je razkril svoje plane. Že avgusta gre na novo pot od Prage do svojega doma v Švici, za prihodnje leto načrtuje pot iz Budimpešte prek Maribora, Italije v Švico. Doma se ukvarja z motorji, ima oldtajmerja in novejšega. Govoril je o sinovih, o pokojnem in drugem, ki je zbolel. Brez pomena bi ga bilo spraševati, kaj ga tako pogosto žene od doma.
Vsaka stvar je za kaj dobra. Deževno in vetrovno vreme človeka prisili, da med hojo bolj gleda navznoter kot okoli sebe, ker videti ni kaj. Bolj ko smo se bližali cilju, bolj me je stiskalo pri srcu. Veselje se je mešalo z neko otožnostjo, da se zgodba zaključuje. Nisem prepričana, če je bil moj obraz moker samo zaradi dežja, ko smo korakali po poti mimo dvokilometrske plaže gor proti vasi Finisterra. Ko bova doma, bom skušala zapisati misli, narediti povzetek, ki bo imel glavo in rep.
V albergu, kjer prenočujeva, je vse polno, tudi v drugih je tako. Za pridobitev "finisterre", potrdila o opravljeni poti Finisterra, je bila pred vrati urada dolga vrsta. Ko smo dobili potrdila, smo šli z Wernerjem na kozarec vina, potem smo se poslovili, ker gremo jutri vsak svojo pot.
Kasneje se je pokazalo nekaj vedrine in modrega neba, zato sva jo hitro mahnila še na konec k 3,5 km oddaljenem svetilniku. Veliko nas je bilo tam, srečala sva tudi Nizozemca, kolesarski par, njemu je ime Šef, njej pa Jože, s katerima sva prenočevala v Olveiroi.
Okrog rta so se vlekle megle in nizki oblaki, a sva vseeno kar precej časa posedela na skalah, preden sva se vrnila v vas, kjer je ta čas spet posijalo nekaj sonca. Ravno dovolj, da se je šel najpogumnejši F kopat, kar je opravil za oba. V pesku na obali sva poiskala še nekaj školjk, kot se za romarja spodobi, potem pa sva posedela ob morski večerji in kozarcu vina. Zadovoljna. Mirna. Imava novo skupno nepozabno izkušnjo. Spomnila sva se nekaterih podrobnosti in se strinjala, da so bila srečanja z ljudmi, predvsem na Portugalskem, nekaj izjemnega. Vsak camino je drugačen, nekaj posebnega. Za tega bi rekla, da je bil pot k ljudem.
Morje je čisto blizu

Svetilnik Finisterre, konec sveta
Rt Finisterre, zadnji križ
Kapljice dežja na vejicah, jih vidiš?
Nizozemca Šef in Jože sta prišla s kolesom od doma.
Finisterre
Obala z Jakobovimi školjkami
Sveti Rok na poti proti rtu
Kamen  0,0 km
Cilj
Cilj, točka nič
Zadnji dan je vso pot deževalo.

04. junij 2012

4. junij: Olveiroa - Cee

Ob 8. uri zjutraj je bila še taka megla, da bi jo rezal, a sva vseeno vstala in s hitrim korakom, ker je bilo tudi precej mrzlo, mimogrede prišla do 2 km oddaljenega prvega bara v Olveiroi. Naročila sva čaj in že jo je primahal Werner, pripravljen za pot. Povedal je, da naju je predvčerajšnjim dve uri čakal pri starem mostu Ponte Maceira, ker naju je hotel fotografirati, kako prihajava čez most, a naju ni dočakal. Zato je bil zdaj prav vesel, da smo se spet srečali, nekaj časa smo hodili skupaj, nato je ostal zadaj.
Začeli smo, kako pa drugače, v klanec. V hladnem jutru sam od sebe pospešiš, da se malo ogreješ. Nekje spodaj je šumela reka, a je nismo videli. Ko smo prišli do bara O'Castelino nad vasjo Hospital, je posijalo sonce. Posedela sva zunaj in prežvekovala svoja bocadillosa. Nikamor se nama ni mudilo, danes naju ne čaka dolga pot.
Naslednjih dobrih 12 km je bilo sam čisti užitek. Spomnila sem se na Kamenjak in prijetnih sprehodov v zgodnjih jutrih na konec polotoka, nato pa osvežitve v čistem morju v kakšnem samotnem zalivčku. Tudi zdaj hodiva proti koncu polotoka, le da so razsežnosti večje. Poti so daljše, vse je zeleno in na koncu je morje, a neprimerno večje, širše. Ko sva ga prvič zagledala, zaradi meglic še ni bilo povsem jasno, ali je nebo v morju ali morje na nebu, a bolj ko se je sonce dvigovalo, jasnejše so postajale barve. Pot je samotna, tiha, cvetoča in dišeča, prelepa, da bi jo lahko opisala.
Najprej sva se za hip ustavila pri kapelici Ermita das Nieves, ko stoji v senci velikih platan, nato pri vodnjaku ob cerkvici San Pedro Martir, ki stoji malo s poti, zato sva ob vodnjaku sedela sama in gledala, kako so malo nižje po poti ljudje prihajali in odhajali naprej svojo pot.
Po dobrih treh urah se kamnita steza strmo spusti dol k morju, treba je gledati pod noge, da ti ne spodrsne, a kaj, ko se pogled ne more odtrgati od velike modrine, ki se razteza zdi se da v neskončnost.
Že v zgodnjem popoldnevu sva prišla v mesto Cee in našla prenočišče v albergu A Casa da Fonte. V veliki sobi, skoraj dvorani nas je malo, večina postelj je praznih. V kopalnici sem se zapletla v razgovor z Nizozemko, ki je z možem že tretjič na poti, a na Finisterro gresta zdaj prvič. Prvič je šla na camino pred leti, ko je čisto sama prehodila vso pot od doma na Nizozemskem do Santiaga. Camino Finisterra je res kot nekakšna pika na i, češnja na torti, srečujeva same "stare mačke".
Po tuširanju in pranju sva šla do obale in stopila tudi v morje, a le do kolen, ker nisva imela kopalk. Ni se nama zdelo preveč mrzlo, zato za jutri že načrtujeva kopanje.

Ermita das Nieves
Čisti užitek
Ali vetrnice kaj motijo?
Morje na nebu
Werner, najin švicarski prijatelj
Levo v Finisterro ali desno v Muxio?
Namakanje nog v oceanu.

03. junij 2012

3. junij: Negreira - Olveiroa

Za sabo imava še en naporen dan, 33 km, do konca naju čakata samo še dve daljinsko zmerni etapi in - konec sveta!
Prvi del poti je bil strašno lep, ozka steza skozi gozd, sicer ves čas v breg, a zjutraj je energije dovolj. Vsake toliko smo prišli v kakšno vasico, zdaj smo v povsem kmečkem predelu. Hiše so skromnejše, zato pa so polja obsežna, lepo obdelana, tudi goveje živine, ki se prosto pase, je veliko po travnikih. Videla sva kmetico, ki je gnala krave na pašo, za njimi se je peljala kar s traktorjem. Veliko je poljskega cvetja, med njimi so rožnate zvončnice, ki naju spremljajo že vse od začetka poti. Tako kot evkaliptovi gozdovi; list sem zmečkala med prsti, malo smolnat je, a tako lepo diši! Nekaj časa se mi je zdelo, da hodiva po planinah, med pašniki, povsod nizko grmičevje, podobno resju. Vmes pa brnistra, rožmarin, vonj suhih rastlin kot ob morju, po vaseh je videti celo palme. Res nenavaden občutek, kot bi bil hkrati v hribih in na morju.
Ko sva šla mimo prostrane pravkar zorane njive, so črne grude zemlje tako nazarensko lepo dišale! Pa ne le nama, velikanska jata galebov je bila kot belo pikast vzorec na temni podlagi, nič se niso vznemirili ob najinem mimohodu, mirno so se še naprej mastili s črvi in žuželkami. Od morske obale smo oddaljeni dobrih 30 km, so mogoče prišli sem na izlet in ga popestrili z malico ali pa so se odločili postati mesojedi in bodo namesto morskih od zdaj naprej njivski galebi?
Ko sva v vasi Santa Marina oprezala, kje bi bil v knjižici napovedani bar, sva naletela na Švicarja Petra, ki je sedel na podstavku križa in jedel jabolko. To je moj privaten bar, se je režal. Fotografirali smo se za spomin. Ne daleč naprej sva srečala čisto panično Nemko, ki je rekla, da so pot začele skupaj tri prijateljice, včeraj se je izgubila prva, danes še druga in zdaj je čisto sama. Najprej smo skupaj ugotovili, kam je sploh namenjena, nato sva jo obrnila v pravo smer in mahnili smo jo do bara, ki res ni bil daleč. Nemka si je naročila veliko pivo in se kmalu čisto pomirila, kmalu zatem je že živahno klepetala s svojimi rojaki, zato sva jo pustila v varnih rokah in nadaljevala pot.
Zadnji del poti poteka čez hrib po asfaltni cesti, a povsem brez prometa. Takoj za mostom Ponte Oliveira sva precej na samem naletela na nov albergo v kontejnerju, v katerem je 10 ležišč. Malo pred nama sta prišla dva Nizozemca, ki sta do sem prikolesarila od doma. To se mi zdi pa res podvig! Njima pa se zdi veliko težja najina vsakodnevna hoja. Drugih gostov ni bilo, zato pričakujem spokojno noč.
V restavraciji sva si ob prihodu precej sestradana naročila krepko večerjo: kalamare, pečene feferone (piemontes de Padron!) in solato ter kozarec vina. Potem sva sedela zunaj na sončku, noge sva dala na stol, vse je bilo tako mirno in sproščujoče. Vmes se je še posušilo, kar sva oprala. Kam so šle vse skrbi?
F je poklical domov in govoril z Gašperjem, najprej po telefonu, potem pa smo imeli še v živo video konferenco. Bravo tehnika! Videla sva tudi spečo Katarino. Joj, kako že vse pogrešava!
Pred spanjem smo s sostanovalcema še malo poklepetali, a že zgodaj smo se pobrali v postelje. Ko si dovolj utrujen, zvečer preprosto paše iti spat.

Vijoličaste zvončnice naju spremljajo vse od Lizbone.
Kot sonce
Morski ali njivski galebi?
Evkaliptusi
Pot
Švicar Peter v svojem privatnem baru.
Krave raje ležijo kot pešačijo

02. junij 2012

2. junij: Santiago - Negreira

Zvon v kadetrali je tudi ponoči bil na četrt ure, a me ni motil, za razliko od hrupa z ulice, ki je trajal do 3. ure, kmalu zatem pa so zahrumeli s čistilnim strojem. A kdor čaka, dočaka, spanec je bil sicer kratek, zato pa toliko slajši.
Okoli 8. ure je bil trg pred katedralo, kjer se začenja camino Finisterra, še čisto prazen. Ko sva se za prvo rumeno puščico spustila dol po prazni Rua das Hortas, ulici belih hiš, se mi ni zdelo, da nadaljujeva dosedanjo pot, pač pa, da začenjava novo. Na začetku imamo navadno več energije in tudi meni je danes ni manjkalo, celo klanci so bili prav zabavni.
Camino Finisterra poteka večinoma po naravnih gozdnih poteh, a tudi asfaltne so povsem brez prometa. Med hojo sem prisluhnila zvokom iz okolice in presenečeno ugotovila, da slišim tišino, razen nežnega ptičjega ščebetanja ni bilo slišati prav nič. Skozi vasi so naju občasno seveda oblajali psi, a še ti ne preveč strastno. Vasi so urejene, nikjer ni videti smeti ali navlake, polja so obdelana in travniki še ne pokošeni, zelenjavo na njivah okopavajo, ker plevela ne zatirajo s kemijo. Skoraj pri vsaki hiši stoji vsaj en koruznjak (espigueiro, port.), ena od značilnosti Galicije. Obliko koruznjakov so uporabili tudi za avtobusna postajališča, lepo jih je videti. Oči prav počijejo med gledanjem v naravo, saj je zaradi obilja padavin vse zeleno. Tudi današnje jutro ni skoparilo z oblaki in meglo, skozi katero je prav narahlo pršilo. Toliko zračne vlage odlično deluje na kožo, skoraj kot kakšna rubinštajnerca.
Navadno se nama dogaja, da se takrat, ko prideva na razgledne točke, spusti megla, zato današnja na Alto Mar do Oveltas ni bila nobeno presenečenje. Spodaj v dolini se je skozi oblake in meglice dalo hiše bolj slutiti kot videti, a sem si podobe prav z lahkoto predstavljala. Sicer pa, kdo se bo bolj spoznal na imagine kot naša generacija?
Bar, kratka beseda, ki tako veliko obeta. Prvi je nastopil po 10 km hoje. Že od vrat sva zagledala smejočega Wernerja, prav razveselili smo se drug drugega, videli se nismo že kakšen teden. Plačal nama je kavo, midva sva si potem privoščila še dva ogromna bocadillosa (sendviča), enega con jambon (s pršutom) in drugega con tortilla francesa (z umešanim jajcem).
Do Negreire je bilo še nekaj barov, v enem od njih sva spoznalo Danko Iris, gospo najinih let, s katero smo se prav prijetno zaklepetali. Zdaj je drugič prehodila camino frances, prvič je hodila prehitro, pravi, zdaj pa si je vzela čas. Tudi za podaljšek na Finisterro, česar prej ni naredila.
Večina pohodnikov, ki jih srečujeva na poti na Finisterro, je mladih, mlajših kot sva jih drugače vajena na caminu. Res so etape precej zahtevne, dolge okrog 30 km, nekaj je vzponov, a so poti tako lepo speljane, da je hoja čisti užitek.
Toda ne glede na lepo naravo si nisva namenoma podaljšala poti, ko sva pri kapelici sv. Blaža takoj za lepim starim mostom Maceira čez reko Tambre zavila na desno namesto na levo. Po dobrem km sva še z enim pohodnikom presenečeno obstala, ko v križišču nismo našli puščice. Zašli smo, je bila hitra ugotovitev, zato smo se mirno obrnili in vrnili k mostu. Pomislim, kako je v življenju včasih težko stopiti korak nazaj, raje rinemo z glavo skozi zid. Glavno je, da gremo naprej, vedno samo naprej... kam?
Prenočevala bova v albergu San Jose, ki je moderen, urejen, dobili smo sveže rjuhe in brisače, zato ne bo treba svojih vlačiti iz nahrbtnikov. Imajo tudi pralne in sušilne stroje ter seveda wi-fi.
Ker je sobota popoldan, je v kraju skoraj vse zaprto, a našla sva dežurno trgovino, kupila nekaj hrane in si na vrtu alberga pripravila malico. Prav zanimivo je kupovanje za sproti, na grame, za razliko od polnih vozičkov, ki jih doma tovorimo iz trgovin. Res toliko potrebujemo? Zvečer mogoče zavijeva še v kakšen lokal, da ne bova šla ravno s kurami spat, čeprav se mi tudi ta možnost ne zdi napačna.

Iz gozda je prišel konj.
Stari most Maceira čez reko Tambre
Cruceiro
Rua das Hortas, ulica belih hiš
Camino Finisterra poteka večinoma po naravnih poteh.
Zvonik cerkve sv. Blaža, takoj zatem sva zašla.

01. junij 2012

1. junij: Padron - Santiago

Spanje skupaj s približno 45 sostanovalci ni tako preprosto. Nekdo smrči, drugi kiha, tretji bi se rad še malo pogovarjal... Vsake toliko kdo vstane in se po škripajočem lesenem podu prebija do stopnic, sanitarije so namreč spodaj. Ker sva bila locirana tik ob oknu, ki je bilo široko odprto vso noč, nama vsaj zraka ni manjkalo. Luna je svetlo gledala na mojo posteljo, spanca od nikoder. Zdelo se mi je, da sem komaj zaspala, ko so še v trdi temi ob 5. uri prvi začeli vstajati. Vztrajala sva do 6 h in bila med zadnjimi.
Začelo se je svetliti, ko sva na robu mesta stopila na poljsko pot, ravno ko se je v čast novemu dnevu začel koncert zelo številčnega ptičjega zbora, imenovanega "camino de matino". Prepevali so klasiko in evergrine, nekatere v povsem novi priredbi. Nastopilo je nekaj priznanih solistov. Res, odličen koncert, ki da koraku pravi takt in zanos! Nastopajoči so bili upravičeno deležni bučnega aplavza, cvetje se je začelo vsipati nanje, oprostite, pravzaprav je zagrmelo in padati so začele dežne kaplje, zato je ptičji zbor predčasno končal veličastno predstavo.
Dež je bil majhno presenečenje, saj ni bil napovedan, zato pa je pojasnil včerajšnjo vročino in sparino. Pravili so, da je bilo menda 40 stopinj. Verjamem.
Skupaj z Barbaro, Angelom in Matteom smo vedrili na postajališču. Matteo je en tak veseljak, ves čas si nekaj prepeva, iz oči pa se mu kar iskri veselje do življenja, zato redko hodi sam.
Čez nekaj kilometrov smo spet vedrili, tokrat v baru, kjer se nas je v majhnem prostoru precej nagnetlo, zato sva šla kar hitro ven na zrak in naprej.
Dež je za ta dan končal svojo službo, naredilo se je jasno in lepo vreme. Počasi sva jo mahala proti Santiagu, ki bo tokrat najin ne ravno končni cilj, saj bova jutri pot nadaljevala do rta Cabo Finisterre ali "konec sveta", od koder so nekoč romarji v dokaz svoje poti iz morja prinašali Jakobove školjke.
Med potjo danes nisva bila preveč zgovorna, pač pa je bil vsak zatopljen v svoje misli. Nehote delaš v sebi nekakšen "povzetek". Toliko doživljajev in nepozabnih spominov! Naj omenim samo enega. Na vsej poti so posebna mesta, navadno na kamnitih kažipotih ter na podstavkih križev, znamenj, kjer romarji simbolično puščajo predmete, navadno kakšen kamen, obesek, sporočilo, verižico, sliko ... Sama nisem pustila nikjer nobenega predmeta, a pod vrhom Alto Portela Grande pri Cruz do Franceses, ko sem od vročine in napora komaj lovila sapo, sem si obljubila, da na tem mestu puščam svoje skrbi "na zalogo". Katera mama jih pa nima? Če se bodo kdaj prikradle za mano, jih bom poslala nazaj, natančno vem, kam, nikoli ne bom pozabila tistega mesta.
Po dolgih dvanajstih kilometrih brez sva se ustavila v zadnjem baru pred Santiagom in naročila limonado. Za nama jo je primahal visok Nizozemec, ki je takoj usekal po pivu, kmalu je zadišalo tudi nama. Za njim so prišli še številni drugi, razvilo se je prav veselo razpoloženje, F in Jana sta opravila poglobljen slovensko češki dialog.
Čisto na koncu naju je v popoldanski vročini čakal še zadnji vzpon, prišla sva v središče mesta, polnega romarjev, večinoma že brez nahrbtnikov. Šla sva v katedralo in posedela v prijetnem miru in hladu. Vmes so odprli turistični urad, na pomoč katerega sva računala pri iskanju prenočišča. Izkazalo se je, da je danes mesto močno oblegano, prostih prenočišč ni, nekaj poskusov od vrat so vrat se je neuspešno končalo. Potem sva na turističnem uradu dobila seznam ponudnikov sob z naslovi in tel. številkami (zanj sva plačala 0,10€), a klicati sva morala sama. S skoraj praznim telefonom in neznanjem španščine (abitasjonunanoče, si, dospersoneunakama) mi je uspelo pri osmem, drugod je bilo že zasedeno. Soba s kopalnico in pogledom na zvonik katedrale, to je plus. Ulica s številnimi lokali, kjer se je zdaj (malo pred polnočjo) živahno življenje šele začelo, to je pa minus, če se odločiš noč pred dolgo in težko potjo proti Finisterri prespati.
Eden zadnjih postankov pred Santiagom
Križ je lahko tudi lep, odvisno od perspektive.
Santiago
Santa Maria de Iria
Nizozemec s španskim pivom.
Za rožami koruznjak
F in Jana gledata fotografije s poti.
br
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...