26. junij 2013

Strašilo

Luka podi golobe
Ob ribniku pred domom so postavili lutko - strašilo, ki naj bi plašilo golobe, da ne bi sedali na rob ribnika in spuščali naokrog svojih iztrebkov. Lutko so oblekli v službena oblačila, dobila je tudi priponko z imenom Luka, v roko pa mrežico, ki naj bi nezaželeni perjadi predstavljala dodaten strah in trepet.
Popoldne so bile vse klopi pred domom zasedene. Ali bo strašilo doseglo namen? Tega skoraj ni bilo mogoče ugotoviti, saj je bil vsak poskus golobov, da bi pristali, pospremljen s ploskanjem, kar jih je spet odpodilo. Ob tem se je razvil zanimiv pogovor med opazovalci.
- Glej, dva prihajata. Saj si ne bosta upala pristati. (Goloba sta mirno sedla na rob ribnika.)
- Ne vem, zakaj jih podijo, uboge živali.
- Kaj pa svinjarija, ki jo puščajo? Kdo bo pa to čistil?
- Saj imajo metle, a ne? A nimajo metel?
- Imajo drugo delo. Golobi prenašajo bolezni.
- Kakšne bolezni? To si samo zmišljujejo, da jih lahko podijo Zdaj preganjajo golobe, potem bodo pa nas.
- Ne govori tako, golobi so živali, mi pa ljudje, to ni isto.
- Isto je, vsi smo živa bitja.
- Ampak dom je naš, golobi pa od drugod pridejo sem svinjat. Mi nič ne smetimo.
- Ko bodo golobe spodili, bodo pa še nam klopce vzeli, da ne bomo imeli kje sedeti. Tako se začne.
- Daj no, ne govori neumnosti. Golobi so golazen in pika.
- Samo vodo hodijo pit, žejni so. A se ti uboge živalce nič ne smilijo? Bomo tebe pustili brez vode.
- Naj grejo v Ljubljanico pit, če so žejni.
- Ti, jaz bi pa tudi nekaj spil zdajle. Vroče je.
- Zdajle pa ne, ni časa. Moramo golobe plašit.
- Zakaj pa imamo potem strašilo? Tako je danes, da nobena stvar ne zaleže, če se pa noben nič ne boji.

17. junij 2013

Medi, žabi in mandarina grejo na izlet

Na obzidju sosednje prijateljske dežele.
Medi, žabi in mandarina so šli na izlet. Za dva dni. Čeprav pot ni bila zelo dolga, so od doma švignili s srebrno raketo, da bi bili hitreje na cilju. Vmes so enkrat pristali na zvezdi, kjer imajo medvedke, katere lahko celo poješ. Medi, logično, medvedkov ne je, zato pa jih mandarina obožuje. Spili  so tudi nekaj čudežnih napitkov, zaradi katerih so čisto oživeli in začeli govoriti kar vsevprek. Medi in žabi sta svoja napitka imenovala kava, mandarini pa njen ni bil preveč všeč, ker je vseboval preveč bele tekočine in premalo penastih oblačkov.
Preveč bele tekočine in premalo penastih oblačkov

Potem so prešteli do sto in že so bili pri skrivnostnem gradu z veliko sobami. Sprehodili so se po vseh sobanah in si izbrali vogalno sobo v zeleni barvi z balkonom in pogledom na globoko modrino. Grad je čuval strašni zmaj Max, ki se je začasno spremenil v majcenega kužka, obdržal pa je svoje ime Maxi. Verjetno zato, da bi se ga vsi bali. Takoj je ugotovil, da obiskovalci nimajo hudobnih namenov, z mandarino pa sta sploh postala velika prijatelja. Gotovo sta si zaupala kakšne skrivnosti, medtem ko jo je praskal po lupini, ona pa mu je šepetala skrivnostne uroke, zaradi katerih ji je sledil na vsakem koraku. Celo noč jo je čakal pred vrati, da ji je zjutraj lahko prvi pomahal z visoko dvignjeno zastavo, ki se ji lahko reče tudi rep.
Ukročen zmaj Maxi.

Napovedal se je vroč dan. Ker imajo medi, žabi in mandarina nadnaravno moč, da se lahko spremenijo v karkoli hočejo, se je mandarina spremenila v ribo in zaplavala v globoki modrini, ki se je spremenila v bazen, da so ga imeli samo zase. Mandarina je začela z demonstracijo različnih pojavnih oblik. Spreminjala se je v žabo, kravo, delfina, puščico, nahrbtnik, podmornico, mrtvaka, konja, slona. In še v nekaj manj pomembnih likov. Njen demonstracijski pomočnik je bil medi, ki mu je dajala natančna navodila, da je lahko ustregel vsaki njeni zamisli. Mogoče se bo kdo temu čudil, saj vemo, da je medi velik, mandarina pa majhna. Vendar je bila ona ta glavna. Tisti, ki mandarino poznajo, se temu ne bodo čudili. Za druge pa naj povem, da ima medi res velike šape, a zelo mehko srce. Mandarina pa vedno natančno ve, kaj hoče.
Mandarina je lahko tudi riba

Proti večeru so se naši trije junaki odpravili na oglede v sosednjo deželo, kjer so v kotlih kuhali nekakšne čudne zvarke, ki mandarini niso preveč ugajali. Zato so raje raziskali mesto in njegovo obzidje ter zmaknili čudežni kamen, ki jim je slučajno prišel pod roke. Iz njega lahko nastane tudi ogenj, če si dovolj uren, je vedela povedati mandarina. Medi in žabi sta se temu čudila, ker je bil vendarle videti kot čisto navaden kamen. A raje sta mandarini verjela na besedo. Ona že ve.
Če si dovolj spreten in uren, lahko iz kamna izvabiš ogenj.

Kmalu so se vrnili v svoj grad, kjer  je mandarina spet postala riba, medi pa kit. Ko sta prišla iz vode, sta naročila vroč veter, da jima je posušil dlako. Kmalu zatem so najprej mandarina, za njo pa še medi in žabi odpotovali v daljnjo deželo sanj, iz katere so se vrnili šele prihodnje jutro.
Drugi dan izleta niso nikamor potovali, so pa sprejeli nekaj obiskovalcev, pravzaprav samo eno obiskovalko, ki ji je mandarina razkazala nekaj najnovejših vragolij na gugalnici, zaradi katerih je bila nadvse občudovana. Ta dan je za princeso mandarino hodila cela četica: strašni zmaj Maxi, divja mačka Mixi, zvesta obiskovalka Ančica in čisto na koncu kolone sta bila medi in žabi, ki si je vse sproti zapisovala, malo pa tudi fotografirala.
Mandarina si upa vsesorte gugalniških trikov.

Proti večeru so se odpravili domov, a mandarina se je odločila, da bo pot  skrajšala na svoj način. Za kosilo si je privoščila rdeče mlinsko kolo z belimi in zelenimi pikami, potem pa je polizala še čudežno kroglico z vaniljevim okusom, ki je povročila, da je takoj zatem zaprla oči in ko jih je čez eno sekundo odprla, se je srebrna raketa ravno spuščala na pristajališče domačega gradu.

15. junij 2013

Istra, Gračišće


V srednjeveškem mestu Gračišće sredi hrvaške Istre, ki je s pomočjo evropskih sredstev že kar lepo obnovljeno, je pogosto živahno in zanimivo. Vsako pomlad priredijo festival vin, ki v mestece z 250 stanovalci privabi 30 tisoč obiskovalcev. Čeprav z veliko manj obiskovalci, je bilo živahno tudi zadnji vikend, ko je bil praznik Vidova, ki ga tradicionalno prirejajo vsako leto sredi junija. V petek je bil dan občine, v soboto  11. Festival istarskih maneštra, v nedeljo pa so potekale športne prireditve (balinanje, kolesarstvo) in tekma z osli, po njej pa so se domačini in obiskovalci zabavali še na veselici.
Na enega prejšnjih festivalov mineštre imava kar lepe spomine, zato smo šli na oglede tudi tokrat. Danes je sodelovalo devet ekip, dve iz Slovenije: iz istoimenskega Gračišča in iz Mikronoga. Prva ekipa je kuhala mineštro s šparglji, druga pa ričet. Druge ekipe so bile iz Gračišća in okolice. Kuhale so še joto, zelenjavno (zeleno) mineštro, mineštro s koromačem, koruzo (s trukinjom), repo (z repon), testeninami (z gumoljami) in še en ričet (mineštra z jačmikon). Kar na licu mesta so imenovali komisijo za ocenjevanje, a rezultatov nismo čakali. Kdo pa lahko reče, da je ena mineštra boljša od druge, vse je stvar okusa! Zato pa smo se sprehodili po mestu, ki ga intenzivno obnavljajo, proti večeru se je prijetno osvežilo in izza zidu zgoraj za cerkvijo je prekrasen razgled po istrskih hribčkih in dolinicah. Vidi se vse do morja. Bil je lep poletni dan.























12. junij 2013

Kako peremo solato

No ja, pranje solate pa res ne more biti kakšna velika zgodba. Jaz pravim, kakor kdaj. Če gre za solato iz trgovine, res ne. Vsekakor jo je treba temeljito oprati, večkrat zamenjati vodo, tudi ko je videti že čista, jo operemo še v eni vodi. Tako bomo kemijo za silo sprali s solatnih listov. Vsaj tisto, ki se vidi in peni v vodi.
Kadar gre za solato z domačega vrta, je pa čisto druga pesem. Na našem vrtu pomagata solati rasti samo sonce in dež, no ja, malo tudi tekoča voda, če je ravno suša. Odrezat jo grem tik pred zdajci, razen če je zelo vroče, takrat jo grem iskat že zjutraj in dam na hladno.
Cele solatne liste dam v korito in z vsakega posebej sperem zemljo pod curkom vode. Solatne liste odcedim in natrgam, v koritu pa v vodi ostanejo zemlja, kamenčki, mravlje in polži. Mravlje so vzdržljive in še migajo, zato jih rešim in odnesem na prosto, do polžev pa nisem usmiljena. V glavnem se v vodi stegnejo, dobesedno in v prenesenem pomenu, zato samo odprem odčep in jih spustim v deželo brez vrnitve. Kruto? No, bom pa rekla, da polži iz solate v vodi mrčkajo in odplavajo.
Odcejeno solato dam v dve skledi. V eni ji dodam sol, oljčno olje in domači jabolčni kis, druga je brez soli, dodam ji čisto malo olja in kisa ali limone. Kadar imam doma oljčno olje z limono, kar je razkošje posebne vrste, dam na domačo solato samo to in nič drugega.
A sem vam naredila gušt, a?


07. junij 2013

Istra, via Motovun

Staro drevo v središču vasi Heki
Danes so se najine (pre)kratke istrske počitnice končale. Zadnji dan je bil popolnoma počitniški, nisva se premaknila iz Heki, pač pa sva se kopala v bazenu, sončila, brala, in ko se je sonce skrilo, preštevala oblake, ki so se premikali sem in tja ter ugibala, če bo spet deževalo. Nisva uganila, kajti deževalo je. K sreči šele potem, ko sva skoraj odhajala. Še prej sta naju z obiskom razveselila Saša in David, ki sta bila na poti na morje.
V Istro in domov je mogoče iti po različnih poteh. Danes sva izbrala pot čez Motovun in po dolini Mirne, malo pred Buzetom pa sva zavila na Vrh in se ustavila v tamkajšnji konobi, kjer sva bila prvič pred kakšnimi 20 leti. Tako kot takrat so nama tudi danes za konec kosila ponudili bisko (liker in bele omele), natočeno v majhne ledeno mrzle glinene kozarčke. V ponudbi pa so toliko napredovali, da zdaj namesto navadne govedine ponujajo boškarina (istrsko govedo). Torej sva naročila fuže z boškarinom. Prav v redu so bili, malo sva obujala spomine, bila sva pa edina gosta v lokalu, kjer se je včasih trlo Italijanov.
Z Vrha sva se spustila v dolino na drugo stran proti Buzetu, od koder sva se prav zlagoma pripeljala domov. Kjer je medtem nevihta dodobra namočila vrt in se malo poigrala s slabo pritrjenimi stvarmi. Če mačke ni doma, miši ... ne, nevihta pleše.

Motovun

biska  
Konoba Vrh

06. junij 2013

Istra, će daž

"Će daž" je naslov pesniške zbirke, avtorja ne vem (knjižico imam doma), tako pa bi lahko ta teden rekli vsak dan. Zjutraj je bilo tako lepo, jasno in umito nebo je kar vabilo h kolesarjenju, tako da na dež res ni bilo misliti.
Odpravila sva se na malo daljši kolesarski izlet. mimo cerkvice sv. Lucije sva se skozi Mali in Veli Ježenj spustila v dolino Drage po çisto novi cesti, asfaltirani prejšnji teden. Zaradi hudega klanca so se bremze skoraj prekurile, na drugo stran navzgor proti Tinjanu sva kolesi seveda rinila peš.
Istra je bolj redko poseljena, a ne vem, če je samo to razlog, da so ljudje tako povezani. Poznajo se, čeprav živijo 30 in več km narazen. V Tinjanu sva se najprej ustavila pri vaški cerkvi, nato pa v edinem odprtem baru. Spomnila sem se, da živi nekje v okolici Tinjana ena od mojih sestričen, ki je nisem videla že nekaj desetletij. Natakarici sem povedala njeno ime in priimek, obrnila ne kaj telefonov in že sem imela njen naslov in tel. številko. Tako sva se odpeljala proti vasi Terlevići. Najprej sva seveda zašla in se spet spustila v dolino Drage, nato pešačila nazaj na vrh in prek Pajci prišla v Kringo, kjer je bil rojen nek vampir, ima tudi svoj muzej, a verjetno odprt bolj ponoči, ker so bila vrata zapahnjena, tako kot bar Kot vampira tik ob muzeju. No ja, cerkev je bila pa odprta in vaški britof tudi.
Nadaljeva sva pot mimo številnih obnovljenih starih hiš, ki sopreurejeni v apartmaje, večinoma z bazeni. V vasi Mofardini sva zavila levo v Terleviće, kjer sem svo sestrično, ki je bila edina iz vasi pred hišo, vprašala, če se pozna. Smešna situacija, ki se je spremenila v ganljivo srečanje. Vsesorte smo si povedali in vse še enkrat ponovili, ko je prišeldomov še Milenin mož Milan. Obljubili smo si, da se bomo pogosteje videvali ( Pravzaprav nimamo več časa za tako velike presledke med srečanji).
Vračala sva se po isti poti, ker je najkrajša, vmes se je nebo namreč spet pooblačilo. Ko sva rinila kolesa v klanec proti Ježenju, se je močno stemnilo, zagrmelo, ptiči sočisto utihnili in potem se je Ulilo. Čisto mokra sva prilezla do vasi, kjer sta nama svoja garažna vrata odprla gospod Sergio in njegova žena Marija. Z nama je vedril še en kolesar, minila je dobra ura, da smo obdelali vse lokalne in svetovne probleme in družno ugotovili, da so njihovi/naši politiki enaki lumpi kot naši/njihovi. Vmes pa smo iz mižulićev srkali šnopc in bele omele, ki se mu reče nekaj na B. zdaj sem pozabila, kako.
Vračala sva se spet mimo cerkvice sv. Lucije, ki so jo pred kratkim menda oropali. Res stoji čisto na samem. Ko sva prišla nazaj v Heki, nama je najprej teknilo mrzlo pivo, za katerega imava prosti lov in zatem še plavanje v bazenu. In nato še skleda radiča, nabranega na vrtu naše gostiteljice gospe Marije. Pravzaprav ni treba prav veliko, da bi se človek dobro počutil.
Vremenske napovedi za jutri ne poznam. Će daž? Verjetno. A nič zato. Imava rezervni načrt.

Tinjan


Kringa


Zvonik na britofu v Kringi


Kringa


Milena in Milan


Sv. Lucija

05. junij 2013

Istra, rieć od priekčera

O današnjem sončnem dopoldnevu skoraj ni vredno izgubljati besed. Vse do
Oldne sva delala kroge (večkrat) med sodiščem, odvetnico in matičnim uradom. In bankomatom, seveda. Do sedaj sem mislila, da smo Slovenci največji birokrati. Pa nismo. Hrvati nas močno prekašajo. Ste že slišali za OIB? Bodite veseli, če niste. To je nekakšna identifikacijska številka ljudi, ki so si jo izmislili hrvaški birokrati za povrh. Da lahko pomnožijo probleme. Nam so jih temeljito, tako da bo pot do kuće i kuorte še dolga in zapletena. Ime in priimek naše mame imajo zapisan v kakšnih sedmih različicah (malomarnost zapisnikarjev), danes pa so nam naložili dolžnost, da po zapletenih birokratskih postopkih to popravimo. Enako je z vsemi drugimi podatki. Bilo bi smešno, če ne bi bilo za zjokat.
Takoj ko smo prišli na konec (začasni), sem poklicala gospo Alvijano Klarić, avtorico knjige Govor Gračišća. Stara je 26 let, pa že piše nov narečni slovar, ki bo zunaj konec leta. Ker dela v Puli, je poklicala svojo mamo, ki naju je pričakala v Marćani na cesti proti Gračišću in ona mi je prodala knjigo. Juhej! To bo užitek za današnje deževno popoldne. In tudi za naprej, seveda.
Komaj sem dobila knjigo, nama je padla v oči tabla Vino Bažon, seveda sva se ustavila in spoznala zelo simpatično gospo Mirjano Bažon, ki se je v Istro primožila iz Slavonije. Pravkar se je vračala iz vinograda, da bi se lotila peke kruha za goste, ki pridejo zvečer na pokušino vina, a si je najprej utrgala nekaj časa za naju. Malo sva pokušala, malo kupovala, vmes pa smo klepetali. S težavo je pristala na fotografiranje, ker da ni dovolj urejena, a priznajte, da je zelo fotogenična in luštna gospa. Škrta zemlja i obilje sunca ... daruje vam osebujnu vinsku kapljicu ... piše na njihovih etiketah. Kaj ni to dvoje razlog vsega dobrega, kar lahko najdemo v Istri? Tudi pri ljudeh?
Ker sva bila tik pred Gračišćem, našo tukajšnjo občino, sva zavila še v staro mesto, ki ga temeljito prenavljajo že nekaj let. Menda z evropskimi sredstvi. Tlakovanja ulic še vedno niso končali, nemara bodo uspeli do festivala maneštri, ki bo sredi junija. V dežju so se tlakovci lepo svetili in kot v ogledalu so odsevali zidove starih palač. Lepo. Edina gostilna, pravzaprav konoba, je ob sredah zaprta. Ob tem sva se spomnila, da sva bila vedno doslej v Gračišću v sredo, ker še nikoli nisva naletela na odprto gostilno. Enkrat nama bo že uspelo.
Vrnila sva se v najin apartma v Heki, si naredila dobro kosilo, ker sva nekje izsledila sveže testenine, odprla sva steklenico merlota Bažon, poslušala škrebljanje dežja ... Eh, kaj bi govorila, življenje je lepo, kar pa itak že veste.
Za poslastico dodajam nekaj iz knjige Alvijane Klarić Govor Gračišća. Avtor pesmi je njen oče Josip Klarić.

Sudbinu se more malo timunat

E, kad bi se sviet moga za nazat zavrtet
I sa ona moja leta tornat
koliko pjesan bih moga napisat
samo ono ca nisan smie źbaljat.

Koliko san se put samo razjadi
Koliko san tega samo taji
Kat nisan srcu se mora reć
Zec je duśa tega znala puno već.

E, kat bi se baren mesec za nazat moga zavrtet
Moga bih tega storit puno već
Ono ca nisan kad je triebalo rec
Ono ca nisan kad je triebalo storit.

Ma kat bi se moglo sunce za nazat zavrtet
I si oni liepi dani tornat
Kat smo se mogli va vele kumpanije smejat
Kako se nećemo nikat rastat.

Covek nikat ne zna ca će ga prvo tukat
Ni kako će već źbaljat
Ma sudbino se sejno more malo timunat
Bolje je doma siromah umriet
Nego va svietu bogat krepat.

Pa še malo večernega dodatka. Nebo se je pozno popoldan zjasnilo in sva šla na izlet. Najprej v Kanfanar, kjer ima F otroške spomine na železniško postajo. Temeljito sva si jo ogledala od zunaj in od znotraj, menda se ni prav veliko spremenila. Potem je pristopil k nama železničar Branko, ki kar dobro govori slovensko, ker je v Ljubljani hodil v železničarsko šolo in ima na naše mesto same lepe spomine. Bilo je malo hecno, ker je rekel, da se meni po faci pozna, da sem na pol Istrijanka.
Potem sva šla naprej v Dvigrad, mesto duhov. To je bilo srednjeveško obzidano mesto, od katerega so ostale samo razvaline, pravljice in legende. Mesto je res vredno obiska, lepo se je sprehajati med razvalinami, gledati skozi okenske odprtine, zidovi so obrasli z bršljanom, tod so še ostanki nekdanjih domov, stopnic, ki ne vodijo nikamor, ognjišč, ki že zdavnaj ne služijo več svojemu namenu. Lahko uporabiš domišljijo in si marsikaj predstavljaš.
Naprej sva se odpeljala v Svetvinčenat, ki mu tod rečejo Savičente in se sprehodila do cerkvice sv. Katarine, ki je malo ven iz mesta. Vse je bilo lepo spokojno, nad vodnjakom na trgu so se spreletavale lastovke, ki so edine delale nekaj hrupa s svojim ščebetanjem, vse drugo je bila tišina, čeprav so bili vrtovi številnih lokalov ob robu trga polni ljudi.
Šele tik pod noč sva se spet vrnila v Heki. Nebo se je prav dramatično obarvalo v vseh barvah. Upam, da to kaže na lepo jutrišnje vreme.


Stara oljka pri apartmaju Stari dor v Heki


Vinogradi Bažon, v ozadju Gračišče


Mirjana Bažon in njena vina


Gračišče


Gračišče


Gračišče


Gračišče


Gračišče


Železniška postaja Kanfanar


Železničar Branko


Dvigrad


Dvigrad


Dvigrad


Dvigrad


Svetvinčenat


Svetvinčenat


04. junij 2013

Istra, korenine

Svet je majhen. Sorodnika, za katerega sploh ne veš, da ga imaš, srečaš mimogrede. Nekaj takega se mi je zgodilo danes.
Zjutraj sva se odpeljala v Pazin, kjer je bil nekakšen sejem. Brezvezne cunje in nekaj zanimivega kmečkega orodja. Na turističnem uradu sva poskušala dobiti zemljevid kolesarskih poti, a ga sploh nimajo. Potem sva šla v lov za knjigo o slovarju narečja iz okolice Gračišča, ki sem jo pred časom listala v pazinskem arhivu. Vsi so vedeli, za katero knjigo gre, a je v nobeni knjigarni niso imeli, nazadnje sem v mestni knjižnici dobila telefon avtorice, ki jo tudi sama prodaja. To bo jutri na vrsti.
Danes pa sva naredila en lep kolesarski krog. Iz Heki sva peljala do glavne ceste, jo prečkala in zavila proti Trošti. Malo naprej je geometrično središče Istre, postavljeno imajo obeležje - manjšo piramido. Od tam naprej sva po kolovozih prišla do Juršići, kjer živi v vsej vasi 10 ljudi, kot nama je povedal starejši gospod. Malo naprej so Funćići, od koder izvira naša nona. Starejši par, gospa je ravno belila hišo, se je zelo trudil, da bi skupaj razvozlali, v kateri od hiš je bila rojena, a brez uspeha. Razumljivo, ker je vas zapustila že leta 1920. Z nama sta šla do neke druge hiše, kjer bi morda vedeli kaj več. Res sta bila izredno prijazna in ljubezniva.
V tej drugi hiši sva naletela na starejšega gospoda, Toneta Damjanića, kot je povedal. Izkazalo se je, da je pravi bratranec naše mame, njegova mama in moja nona sta bili sestri. Oba z ženo Ano (doma je iz Jašićev) sta naju povabila za mizo, pogovarjali smo se, mižoli so bili polni, urica ali dve sta minili kot bi mignil. Res je bilo prijetno. Upam, da se še kdaj srečamo.
Nazaj grede naju je ujela ploha, a ker nisva iz sladkorja, ni bilo hujše škode. Popoldan smo skupaj z novim sosedom Goranom pri notarju poskusili urediti lastništvo dvorišča, a se je spet zapletlo. Dvorišče je vpisano kot pašnik, kar je kmetijsko zemljišče, tujcem nedostopno. Upam, da bo vse to bolj enostavno, ko bo tudi Hrvaška v evropski skupnosti.
Dan sva zaokrožila v prijetni družbi družine Milotić v Jaśićih. Domač pršut in sir in vino in fajn ljudje ... Ne vem, če in kdaj bova našla kaj časa tudi za bazen in prelepo okolico apartmaja v Heki. Morda pa jutri.
Aja, na eni od fotk je kostanj iz Heki, pod katerim so miza in klopi, tod se radi zbirajo vaščani. Na splošno je vas izredno lepo urejena.

Geometrično središče Istre


Ana in Tone Damjanić


kampanja


Heki


Stari Dor

03. junij 2013

Istra, mornarji

Ob jutranji kavi so teknili gostiteljevi cukerančiči, zatem pa sva se v jasnem jutru prek Pazina, Gračišča in Pićana odpeljala v stari Labin, mesto na hribu. Srečala sva se z Gordano, zatem pa sva se odpeljala v Rabac. Strica Božota sva presenetila med pripravljanjem trsk za prihodnjo zimo, potem pa smo na terasi s pogledom na morje obujali spomine. Za kakšni dve uri sva ga zapustila, šla dol k morju, da es je bil lep poletni dan, in zatem okoli rta, kjer je zdaj vse drugače (turistično) ter se ob tem spomnila dogodkov, starih skoraj 44 let. Hm, res nisva od včeraj.
Kasneje nam je Pino skuhal kosilo (sirove krafe), mižoli (kozarci) so se polnili, mi smo prijetno čakulali in čas je tekel čisto počasi. Stric nam je razkril skrivnost izvira problemov modernega sveta. Vsega so krivi ščjovi (sužnji). To je utemeljil s primerom. Pred mnogo leti se je vsak stroj, ki je prišel v rudnik, iz neznanega razloga takoj pokvaril. Delavci so vedeli, da bodo stroji zamenjali delavce, ki bodo ostali brez dela (in zaslužka). Vse bi bilo v redu, če bi bili stroji ščjovi in bi služili ljudem, zgodilo pa se je obratno in danes ljudje služijo strojem. Ljudje so postali ščjovi strojem in to je vir vseh problemov. Hja, nekaj resnice je tudi v tem.
Nadaljevali smo z lažjimi temami, predvsem ribiškimi. Nekoč je bilo v Rabcu v zalivu toliko rib, da so jih lahko lovili z rokami, danes je ribičev kolikor hočeš, rib pa bolj malo.
Če ti pridejo pod roke sardoni (ne sardele, te imajo luske in je veliko dela s čiščenjem), jih konzerviraj v soli. Najboljše so ulovljene maja. Hkrati z glavo jim previdno odstraniš tudi črevo, jih spereš z morsko vodo in pustiš na cedilu do večera, da se dobro odcedijo. Cedilo pokrij s krpo, da ne pride muha. Zvečer ribice, obrnjene s trebuhom navzdol, tesno drugo poleg druge naložiš v kovinsko posodo v več plasteh, vsako novo plast naloźiš v drugo smer, a vedno s trebuhom navzdol. Dno posode in nato vsako plast rib potreseš z grobo morsko soljo, za 10kg kašeto rib porabiš kakšno kilo in pol soli. Najboljše so tri kilogramske kovinske posode. Nasoljeni sardoni morajo nasoljeni čakati nekaj mesecev, pokriti s slano tekočino, ki se izloči iz rib. Če se slučajno presušijo, jih je treba zaliti. V vodo daš rezino surovega krompirje in vodo počasi soliš. Ko krompir priplava na vrh, je tekočina dovolj slana in lahko zaliješ ribe. Sardone, ki jih sproti jemlješ iz posode, spereš v okisani vodi, priliješ olje in malo narezane čebule. To je odlična predjed ali malica. Lahko pa jih daš v paradižnikovo omako in poliješ po pasuticah (testeninskih krpicah). Skoraj so se mi sline pocedile med poslušanjem.
Med kramljanjem (čakulanjem) smo srkali limonce, domač liker in doma vzgojenih limon. V liter žganja nareži 5 limon in pusti 3-4 tedne na soncu. Precedi in dodaj 4 dl vode, v kateri prekuhaš 20-40 dag sladkorja (odvisno od okusa). Nalij v steklenico in počasi uživaj. Podobno pijačo lahko narediš tudi iz pomaranč, a v tem primeru uporabiš samo lupino (dobro oprano).
Tako je dan minil, da sam ne veš kdaj, v Heki sva se vrnila po drugi poti prek Žminja ravno š pravi čas, da sva ujela toplo večerno sonce, ko sva sedela zunaj za hrastovo mizo in srkala vsak svojo pijačo. Gostitelj nama je ponudil pivo iz sodčka, ki si ga lahko točiva po želji (in žeji).
Z nalaganje fotk imam spet težave. Žal mi je. Poskusite si začasno kaj predstavljati.

apartma Stari Dor


Stari Dor, Heki


Vrt za goste apartmaja Stari Dor


Labin




Rabac
br
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...