28. avgust 2012

Pri Peclju

Mozaik spominov
Napovedovali so, da bo v nedeljo ves dan deževalo. Radijski voditelji so ob vremenski napovedi navadno dodali, naj zato v nedeljo cel ljubi dan ostanemo kar v postelji in gledamo TV, morda tudi beremo. Če se nam že ljubi vstati, pa naj pospravljamo.
Nismo jih ubogali, pač pa smo se zbrali ob sotočju Ljubljanice in Save v gostilni Pri Peclju. Izza obložene mize smo občasno poškilili ven v dež, kjer so samevala športna igrišča, ob tem pa kramljali, se smejali, malo od sreče in osupljivega prijetnega presenečenja tudi jokali. Drugače ni šlo, ko so pred naju postavili prav posebno sliko. Odprla se je vreča spominov, napolnjena v preteklih desetletjih, večina skupnih. Neprecenljivi drobci življenjskega mozaika so oblikovali podobo, ki je od daleč videti kot pisana preproga, ko pogledaš od blizu, pa so tu obrazi, pokrajine, posebni dogodki ... in naše nepozabne zgodbe. Hvala naši!
Medtem je mokrota z nebes malo presahnila, trava je bila še vedno mokra, a to ni bila ovira, da ne bi Gašper potreniral nekaj nogometnih fint, Eva in Katarina sta pognali gugalnici, Janeza in Gašperja smo občudovali pri namiznem tenisu, Mojca in Boris sta se pomerila v balinanju, vsi drugi pa smo migali malo tu in malo tam. Prav luštno je bilo.

Balinanje je lahko razgiban šport
Namizni tenis pritegne navijače



24. avgust 2012

Mavrične risbice

Včeraj zjutraj se je nenadoma ulil dež, ki je že proti poldnevu ponehal, dan se je prevesil v vroč popoldan.
Med dežjem sta Gašper in Katarina risala risbice za babico. Ko se je babica popoldan vrnila iz mesta, je Katarina risbice takole komentirala: "Narisala sva ti veliko sonce, da boš vedno vesela, ker bo toplo in te ne bo zeblo. Ker pada dež, se je za tebe naredila mavrica, čeprav se v resnici ni. Tukaj imata z dedijem vrt in to je vajina hiša. Gašper ti je narisal tudi trampolin. Lahko skačeš, če hočeš. Jaz sem ti narisala dva stola in mizo, na katero sem ti dala mavrično torto, ki sem jo spekla zate. Z dedijem sedita za mizo in dedi ti poje vse najboljše. Ali ga slišiš, babi?"

Ja, slišim, seveda ga slišim. Mavrica me je zelo razveselila in tudi toplo mi je pri srcu, da visoko skačem od veselja po svojem trampolinu. Mogoče mi bo uspel celo kakšen preval.

23. avgust 2012

Okrogla zgodba, drugič

Po jutru se dan pozna, je stari pregovor. A šele zvečer lahko presodiš, če je bil dan vreden zapisa na trdi disk (v spomin) ali pa tudi ne. Današnji je bil.
..."Vsak trenutek srečne hvaležnosti je začetek novega obilja," je med drugim pisalo v enem od pisem, ki jih je zjutraj prinesel poštar.
Zadovoljno ujeta v dežju sediva pri Čoklu ob najboljši kavi na svetu, na kateri je Tine umetelno oblikoval srček in rožico. Potem nama je posodil dežnik, da sva se stiskala vse do avta.
Ljubljana, grad
Vmes je prenehalo padati, sedela sva v Makalonci in opazovala, kako so mehurčki poskakovali ob robu kozarca gor proti ... gradu, spodaj pa se je voda pod tremi mostovi svetlikala od svetlo do temno zelene in malo tudi vijoličaste. Vsaka stvar je enkrat prvič, pa čeprav je treba prej prehoditi dolgo pot. Nekaj desetletij.
Ljubljana, Tromostovje
Na novem slikarskem stojalu smo priredili razstavo risbic, ki sta jih G in K narisala za babico. Sonce in mavrica sta čisto na vsaki.
Ko bom imela čas (= ko bom stara), bom gledala stare fotografije. Ena mi je že danes nepričakovano prišla nasproti. Koliko lepih spominov je povzročila!
Peneče se vino dosti obeta. Šampanjec več. Prijetno se je družiti. Biti s svojimi je vse.
Potem sva slonela na balkonski ograji in gledala dva debela ježa; nekaj časa sta krožila spodaj pod lučjo, nato pa sta jo ucvrla v temo zadaj na vrt.





Okrogla zgodba, prvič

No, pa smo spet pri ta okroglih. Tokrat ne gre za videz, pač pa za leta. Okrogle obletnice. Tiste do 50 so sama veselica, zato o njih kdaj drugič.
Pravzaprav ne vem, ali smo Slovenci unikum ali pa tudi po svetu tako "usodno" razumejo trenutek, ko nekdo prestopi pol stoletja. Precej običajno voščilo se glasi: "Še enkrat toliko!" Saj. Seveda je stotica dosegljiva, a kakorkoli vzameš, zadaj je debelušček, okroglih 50, pred teboj pa ... kaj? Kdaj pa kdaj še en debelušček.
Deset let kasneje se zgodi 60. Nekateri še vedno nazdravljajo: "Še enkrat toliko!" A nasmešek slavljenca ob tem je nekoliko ... hm. Glavo pokonci! Količina preostanka ni važna, za kakovost gre, samo kakovost je pomembna. Življenja.
In zatem 70. Če. "Zdravje, zdravje, samo to vam želimo, drugo (kaj?) boste že kako," je napogostejše voščilo.
Posebej vztrajni pridrsajo tudi do 80. Okrog slavljenca se zbira predvsem mladina. Vrstniki pa - le kje so vsi?
V glavnem v spominih, bi rekel iskrivi 90-letni starček/ka. Mu/ji že smemo tako reči?
In potem šele pridejo (ob)letnice, vsaka posebej je okrogla! Čestitke sprejemaš samo zato, ker si. Tukaj. Kdaj pa kdaj se zgodi tudi že omenjena stotka. Dva debeluščka. Dosegel si - kaj? Trenutek, ko postane vsak tvoj gib vrlina sama po sebi. Ko se nihče ne spomni tvojih napak. Tudi če se, so legenda.
Tole se mi je zapisalo zjutraj, na enega teh okroglih dni. Danes.

21. avgust 2012

Okroglo ali špičasto

Nekatere besede imajo več pomenov, včasih so dvoumne. A okroglo skoraj vedno pomeni nekaj lepega. Imamo okrogle obletnice, na praznovanju sedimo za okroglo mizo, slavljenec dobi veliko okroglo torto, vsi smo luštno okrogli, itn. brez konca in kraja.
"Če bo okroglo, bo lopata, če bo špičasto, pa vile," je butalski kovač vajencu opisal svoje delo. Ne bodi no tako špičast, rečemo izbirčnežu, res imaš špičast nos. Ona ima pa špičast jezik, le zakaj je tako našpičena?
Okroglo je mehko, prijetno, špičasto ostro. Bode.
Danes je šla mimo naše hiše gospa v oprijeti beli bluzi in ozkem temnem krilu do kolen. Vse na njej je bilo okroglo. Lepo okroglo. Ženstveno. Obuta v visoke pete je hodila pokonci, samozavestno. Upravičeno. Prav dobro je zgledala. Šele potem sem ugotovila, da gre za znanko iz mojih mladih let, ki je nisem videla že strašno dolgo. Predaleč je bila, da bi jo poklicala. Če bi jo, bi ji iz srca izrekla priznanje za njen videz in še bolj za držo.
Zakaj smo ženske pristale na vsiljen stereotip, da okroglo, kadar gre za našo lastno podobo, ni lepo? Zakaj nosimo vrečasta oblačila, ki skrivajo obline in hodimo zgrbljene? Da bi postale nevidne?
Odprimo vendar oči. Svet je lep. Me tudi. Torej zravnajmo hrbet (če nas ravno ne daje išijas) in dvignimo glavo. Ni videti slabo, a ne?

20. avgust 2012

Nepremočljiv anorak

Komaj čakam dež. Ne, nimam kmetije in tudi vročina me nič ne moti. "Kriv" je moj anorak, ki me je na zadnji dolgi poti pustil na cedilu, da sem bila mokra do kože, zato sem se odločila za novega. V trgovini Iglu Šport, kjer navadno kupujem take reči, si ogledujem dva, oba pregrešno draga. Pristopi prodajalec, in ko izve, da že imam anorak (Patagonia),  mi ODSVETUJE zapravljanje denarja za novega, pač pa svetuje, kako naj obnovim impregnacijo starega. Najprej ga operemo z blagim pralnim sredstvom, lahko v pralnem stroju, nato pa posušimo. Obesimo v tuš kabino in temeljito pošpricamo z impregnacijskim sredstvom. Posušimo in natančno prelikamo ali pa posušimo v sušilnem stroju, ker šele toplota učvrsti impregnacijo. Naredil je tudi praktični preskus, kako voda pronica v tkanino ali pa po njej odteče, če je impregnacija kakovostna. Kapo dol za takega prodajalca!
Torej sem plačala 13 evrov za impregnacijski sprej in doma postopala po navodilih. Anorak je preskus pod vodovodno pipo že uspešno prestal. Zdaj pa komaj čakam dež.
Oblačilo je treba natančno in temeljito pošpricati.

19. avgust 2012

"Nobel"

Te dni smo uživali ob Vrbskem jezeru na Avstrijskem Koroškem. Z otroki smo šli v sosednjo vas, nekateri s kolesi, drugi peš, tretji z rolerji. Spotoma smo jih vzgajali: "Vozite po označenem delu kolesarske steze, tukaj so urejeni in natančni." Vsi travniki so pokošeni, cvetje aranžirano po barvah, igrala nepolomljena. Ob poti smo naleteli na samopostrežno njivo gladiol in sončnic. Natrgaš, kolikor želiš in plačaš v železno blagajno, postavljeno ob njenem robu, v skladu s cenikom ob njej. Komentirali smo zanimivo idejo: "Pri nas to ne bi šlo, nismo tako urejeni." Sedli smo v enega od nobel lokalov ob jezeru. Ni važno katerega, vsi so nobel. Spili smo dve kavi in nekaj sokov ter plačali 22 ojrov. Hm, poceni pa ni ta urejena dežela. Ena od prisotnih dam je podvomila: "Znesek je prevelik, nekaj ni v redu, tudi računa nismo dobili." Ko ga je zahtevala, je iz njega hitro ugotovila, da je natakarica zaračunala kavo preveč. Ta tega ni tajila, takoj je segla v denarnico in na mizo so zažvenketali trije kovanci. Opravičila pa nismo slišali.
Kdo je torej urejen?
Vrbsko jezero


16. avgust 2012

Tamburanje va Kostele


Tradicionalna etno prireditev v eni najmanjših slovenskih občin Kostel na dan velikega šmarna (15. avgust, Marijino vnebovzetje) je dobra priložnost za zabavo domačinov (igre brez meja) pa tudi drugi pridejo na svoj račun. Prvi dan smo uživali na večernem koncertu Prifarskih muzikantov, prav na praznik pa ob nastopu Kostelcev v starih oblačilih z županovo družino na čelu, udeležili so se ga tudi kostumirani predstavniki okoliških občin. Na koncu sprevoda se je vil 50-metrski vragac. Na prireditvenem prostoru so zaigrali Podstenci, zaplesali Banci, na harmoniki sta se trudila Matija&Matija, zapel je zbor iz Kočevja, najprisrčnejši, kot vedno, pa so bili otroci, oblečeni v starinska oblačila, ki so plesali, se vrteli in očitno uživali v nekoliko drugačni igri.
Sajam domačih in obrtnih izdelkov na stojnicah je bil pisan in privlačen, ravno prav velik in ne preveč kičast. Nekaj kmečkih bio pridelkov, domačih sladkih dobrot in obrtnih izdelkov je bolj kot denarnice pritegovalo oči, čeprav cene niso bile pretirane. Mene je zvabila bliže mojškra Nataša, domov sem šla z veliko praktično platneno nakupovalno torbo. Ki je še lepa za povrh.
Najprijetnejše presenečenje med nastopajočimi na stojnicah je bila OŠ Fara. Učenki Kristina in Nika sta profesionalno predstavili eno od akcij svojega turističnega krožka "od ovce do volne". Bravo!!!
Turistični podmladek je močno zasenčil predstavitev "odraslega" lokalnega turističnega društva, prav tako je šepala tudi  gostinska ponudba, ki je visok nivo dosegala samo s cenami.


Vragacove glave so smeje prenašale vročino.
Sprevod v starinskih oblačilih
Stojnica mojškre Nataše, katera bi se ji lahko uprla?
Še petelinova roža se skrije pred mano.
Lepa Anka kolo vodi.

6. avgust 2012

Ankaran


Katarina si je o hotelih ustvarila svojo predstavo: "Hotel (hotel Convent, junij 2012) je super, greš na zajtrk, večerjo, nič ne plačuješ, vse zastonj. Kuharice skuhajo razne jedi, ti si izbereš in lahko vzameš, kar hočeš. Če ti paše, lahko vsak večer ješ ribe (jih tudi je). Vsi so zelo prijazni, tudi pospraviti ti ni treba z mize."
Po večerji se je dobro še malo razmigati, zanimivejše od tekanja po travniku je plezanje po kamniti ograji. Dedi jo svari: "Nikar ne lezi po škarpi, si boš razbila glavo in rit!" Katarina se ne da: "Dedi, poglej kje je glava in kje je rit, ne moreš si razbiti oboje naenkrat."
V "naši" sobi sta zakonska postelja in raztegljivo ležišče. V začetku ji pomožno ležišče ni preveč všeč, zato odloči: "Tri noči bomo tukaj, vsak bo eno noč spal na kavču." Po prvi noči si premisli: "Poglejta me, kako sem velika! Zjutraj se vedno pretegnem in malo zrastem. Ta postelja je narejena prav za otroke, zato se ne bomo nič menjavali, samo jaz bom spala na njej."

br
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...