30. maj 2013

Zavetje

Danes me je mama spet vprašala, če je imela samo sinove ali tudi kakšno hčerko. Ko mi je pred časom vprašanje postavila prvič, mi je vzelo sapo. Zdaj sem že navajena. Zadnje čase me večkrat sprašuje o svojih otrocih in vsakič je presenečena, da smo samo trije. Potem sestavljava mozaik. Čisto počasi. Med enournim pogovorom nekajkrat ponoviva ista vprašanja in odgovore. Koliko otrok? Trije. Najprej je bil fantek. Ivan. Ivan? Ja. Saj vem, Ivan! Kje pa je, kaj je z njim? Tvegala sem resnico: Mama, Ivan je bil hudo bolan, že dolgo ga nimamo več, umrl je. Umrl?!? Ubogi človek. Kako pa to? Bolan je bil. Bolan? Joj, mama, včasih je dobro, da si vse pozabila. Tako je nekam utonila tudi tvoja največja žalost. Pa gremo spet od začetka. Koliko otrok? Tri. A samo tri? A tudi kakšno punčko? Ja, mama, pred tabo sedi, kavo pijeva skupaj. Kdo sedi? Midve sediva tukaj in pijeva kavo. Joj, hvala, kako sem te vesela, res hvala. Saj vem, zato pa prihajam. Mama, jaz sem tvoja hčerka. Saj vem, da si , kako ti je pa ime? Da bom vedela za drugič. Danica. Danica? Nee, meni se zdi, da je bilo malo drugače. Ne, pa ni. Tako ime si mi dala. Saj vem, da si Danica, to je lepo ime. Mora biti, saj si ga ti izbrala, gotovo ti je bilo všeč. Tako kot Ivan. Ivan? Ali pa Tomi. Ja, to pa vem, Tomi. Že dolgo ga nisem videla. Mama, v soboto je bil pri tebi. V soboto? Meni se pa tako dolgo zdi. On ima službo. Saj pojutrišnjem spet pride. Jutri? Ne, najbrž pojutrišnjem. A jutri, to je pa dobro. Lahko se bova pogovarjala. Kje pa je Tomi? V službi je zdaj, v soboto pride. V soboto?
Med pogovorom opazujem druge goste lokala, vsi so mi že nekako domači. Skoraj vse poznam, vsaj na videz. Kdaj pa kdaj pride kdo na novo. Danes opazujem par, verjetno sta oče in sin. Drži ga za roko, pri čemer skrbno pazi, da ne bi padel, ko gresta proti mizi. Dela počasne, negotove korake, kot da bi pravkar shodil. Odmakne mu stol in mu pomaga sesti. Ko se prepriča, da je na varnem, gre k šanku. Naroči mu sok, mu ga natoči v kozarec in pridrži, da se ne bi polil. Prizor, kot smo ga videli že neštetokrat. Le da sta zdaj vlogi zamenjani. Sin seže v žep po robec in očetu obriše usta. Potem mu popravi ovratnik. In nazadnje ga poboža po glavi.
Ne vem, zakaj sem temu prispevku dala naslov zavetje. To je bila prva beseda, ki mi je prišla na misel. Vsak človek rabi zavetje.

18. maj 2013

Dolenjska





Če bi me nepripravljeno, denimo sredi spanja, vprašali, katera slovenska pokrajina mi je najljubša, bi brez dvoma odgovorila Dolenjska. Odgovor bi prišel iz srca, ne iz glave. Seveda ima Slovenija nešteto naravnih in drugih čudes, nekatera so znana po vsem svetu in smo nanje vsi ponosni, a meni je nekako najbolj po duši Dolenjska. Nič špičastega nima, niti visokih gora, niti globokih sotesk, pač pa je vsa mehka in lepo zaobljena. To mi je všeč, posebej zdaj, ko je vse zeleno in travniki še niso pokošeni, pač pa polni cvetja vseh barv.
Danes nas je na Dolenjsko zvabil naš nogometaš Gašper. V Šentjerneju smo navijali za rumene in vpili bravo. Čeprav so bili naši za pol glave manjši od nasprotnikov, so poleg nogometnega znanja pokazali še toliko srčnosti in borbenosti, da smo jim na koncu kljub porazu vsi gledalci iskreno zaploskali.
Potem pa sva po najbolj stranskih poteh zelo počasi odkrižekražala proti domu in spotoma  naletela na marsikaj. Malo dlje sva se zadržala v Šentrupertu, kjer so na ogled postavili kozolce, kakih 20 jih stoji na 2,5 hektarjih, vmes so sprehajalne poti. V tem projektu je še veliko razvojnih možnosti, a kozolci so zelo lepi, pa tudi Šentrupert je prijazen kraj z osrednjim trgom in mogočno cerkvijo sv. Ruperta, lepa je zunaj in znotraj. Strop ima poslikan z rožicami. Malo naprej je Vesela gora, na vzpetini so kapelice, na vrhu pa cerkev, ki je tudi poslikana z rožami po stropu in po tleh. Od tod sva se spustila v dolino Mirne, nato pa čez hribčke in dolince odvijugala proti Litiji, vmes pa obujala spomine, ki imajo svoj domicil v teh krajih, denimo Tihaboj, Velika goba, Čeplje, Javorski pil, Dole in tako naprej. Naletela sva na delujočo ogljeno kopo, iz katere se je sukljal dim; dandanes se jih ne vidi več prav pogosto.
Naj za konec omenim še deteljo. Rdečo deteljo z latinskim imenom trifolium incarnatum, prav zdaj cveti temno rdeče, pravzaprav krvavordeče. Angleži jo imenujejo crimson clover. Na enem travniku jo je bilo toliko, da je bilo vse rdeče. Najbrž se čudno sliši, če rečem, da te detelje zlepa ne bom pozabila.
Toplar iz Dežele kozolcev
Vesela gora
ogljena kopa
trifolium incarnatum



12. maj 2013

Kepico sladoleda, malo manj hladnega, prosim




Nekateri so to pomlad ugibali, če bosta letos samo dva letna časa: zima in poletje. Potem ko je na kupe snega namedlo še v poznem marcu, takoj zatem pa smo ob nenadnih visokih temperaturah odlagali plašče in si vihali rokave, je res kazalo tako, a je kasneje narava vse uredila.
Nekoč sta bila zame pomembna samo dva letna časa: čas poletnega in čas zimskega sladoleda. Prehod iz enega v drugega je vsako leto znova določal gospod Peterca, naš vaški slaščičar. Novica, da je začel s prodajo pravega sladoleda, se je vsakič bliskovito razširila med otroki. Nam je bila njegova slaščičarna ravno dovolj velika, medtem ko so se morali odrasli ob vstopu prikloniti, da so lahko po dveh zlizanih stopnicah pod nizkim obokom vstopili v nekoliko temačen prostor, v katerem se je lahko hkrati drenjalo le nekaj kupcev.
Če je kdo od prijateljev napraskal kaj drobiža, je še toplega odnesel v slaščičarno, srečnežu pa smo se vsaj dva ali trije pridružili pri nakupu ter spotoma pasli oči na smetanicah in melisnicah in limoncah, ki so vabile naše poželjive poglede. Za torte nam ni bilo toliko mar, kremšnite pa so bile na voljo bolj kot ne samo ob nedeljah, ko se je po maši promet občutno povečal.
Ko se je gospod Peterca v svojih čarovnih sobanah odločil narediti sladoled, je bilo zunaj brez vsakega dvoma poletje. Koledarsko in vremensko. Sladoled je šel v promet šele potem, ko je bilo zares vroče, prej nam ga mame niso dovolile. Zadnjič se je Nina obudila  spomin na svojo dobro babico Mimi, ki ljubi vnučki kljub bojazni pred prehladom ni mogla odreči prošnje za tako želeno kepico, a je zadrego rešila tako, da je ob naročilu dodala: »Pa malo manj hladnega, prosim.« Takrat so verjeli, da vsaka mrzla stvar, sladoled še posebej, povzroča prehlad.
V naši slaščičarni smo lahko izbirali med dvema okusoma: vaniljo in čokolado. Skoraj nikoli nismo kupili več kot eno kepico naenkrat, samo največji važiči so nas včasih dražili z dvema hkrati, kar se mi je zdelo izjemno razkošje. Sladoledna kepica je bila kompaktna, malodane trda, slaščičar jo je s sladoledno žlico potisnil globoko v kornet, da se ne bi odkotalila z njega. Tako počasi sem ga lizala, da se je piškotni škrnicelj razmočil, lepljiva sladka masa pa je začela polzeti skozi pore in se lepiti na dlani.
Saj ne, da bi bila strastna privrženka sladoleda, tudi zdaj me zamika le parkrat na leto, a čas sladoleda je tako lepo dopolnjeval vse največje otroške radosti: počitnice, bose noge, kopanje v ribniku in brezmejno pohajkovanje po travnikih in ob reki, celo v mraku smo ostajali zunaj, saj je bila topla poletna tema čisto drugačna kot v drugih letnih časih.
Gospod Peterca je na svoj način zakoličil obdobje, ko se je prej našteto veselje končalo in so se spet odprla šolska vrata. Namesto osvežilnega sladoleda je začel kornete nadevati s sladko beljakovo kremo, ki jo je na vrhu zalil z gostim čokoladnim prelivom, da ji je podaljšal rok obstojnosti. To je bila navadna utvara sladoleda, a v pičli izbiri slaščic je šel za silo v promet tudi ta, rekli smo mu zimski sladoled.
Če o tem pripovedujem vnukoma, me precej nejeverno gledata. Življenje brez sladoleda? Res čudni časi. Naša dva imata najraje čokoladne lučke, v škatli minimix jih je osem, samo tri so oblite z belo čokolado in ta vrsta jima je najljubša. Še posebej takrat, ko sedeta pred televizijo, ki si jo naravnata na program minimax, ki predvaja risanke brez konca in kraja. Za njuno popolno zadovoljstvo zadostujeta minimax in minimix!
Razmišljam, če naj jima začnem odkrivati še druge neverjetne zgodbe, denimo o življenju brez risank, ko smo že kakšne pol ure pred začetkom predvajanja buljili v temen televizijski ekran in potrpežljivo čakali na Zverinice iz Rezije.
(Odprta kuhinja, 12. maj 2013)

08. maj 2013

Čas ni moj gospodar

Nič ne napišeš, so mi rekle. Sem si kar malo k srcu vzela. Berejo! Jaz pa zadnje čase tako malo napišem. Potrebujem čas, sem neumno bleknila (kot naša oblast). Potem sem se zamislila. Vsekakor še vedno sama gospodarim s sabo in SVOJIM časom in ne obratno. In sem se spravila k delu.
Iz omar sem privlekla škatle s fotografijami. Joj, koliko ljudi in dogodkov se je nagnetlo okrog mene. V glavnem samih fajn. Rojstni dnevi, obletnice, praznovanja, pikniki, potovanja, izleti. Nekaj ur sem bila v res dobri družbi, vmes sem bila tudi malo žalostna, ker marsikoga ne morem več v živo srečati. Nekatere pa lahko! In tudi jih, vsaj vsak prvi torek v mesecu.
Tale fotka, ki jo tule objavljam (upam, da mi nasmejane punce in en fant ne zamerijo), je stara kakšnih 38 let, če sem prav izračunala. Bil je topel spomladanski dan, češnje so bile ravno prav zrele, malica se je  prilegla, ko smo prisopihali na vrh, posedli v travo in se prepustili sončnim žarkom. Takrat in še dobrih deset kasnejših let (kar se mene tiče), ko so se nam pridružili še drugi fejst sodelavci (v glavnem sodelavke), smo se še večkrat imeli lepo. Zelo zares smo opravljali svoje delo, čeprav ni bilo vedno lahko. A smo se lahko zanesli drug na drugega, si pomagali, imeli skupne cilje, znali smo se pogovoriti in tudi sprostiti.
Ne verjamem, da je bilo tako zaradi drugačnih časov in boljših delovnih pogojev. Čas (evo, že spet) in razmere so vedno v rokah ljudi. Če vedo, kaj hočejo. In dobro v srcu mislijo, je rekel pesnik.
br
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...