14. oktober 2013

A se splača?




Če bi poslušali, kaj ljudje govorijo, bi lahko sklepali, da se ne splača skoraj nič. Pravijo, da se ne splača obdelovati zemlje. Vreme je nepredvidljivo, morebitni kupci še bolj, delo je naporno, celo umazano, davki so previsoki, počitnic je premalo. Kuhati se tudi ne splača, pravijo. Živila niso poceni, da ne govorimo o porabljenem času in energiji, ko daš jed na mizo, se pa zmrdujejo, ostane ti samo kup umazane posode in delo. Delati se na splošno ne splača (služba je nekaj drugega). Le redko katero delo je pošteno plačano, a do njega tako in tako pridejo samo izbranci. Ne splača se niti hoditi v šolo. Minejo leta, da prideš do diplome, pričakuješ solidno plačo, služb pa ni.
Malo pretiravanja je v teh stavkih, priznam, a niso daleč od resnice oziroma tistega, kar lahko slišimo, ko pijemo kavo v katerem od prepolnih lokalov. Nemara se pa splača gostinstvo?
Pred kratkim sva se ustavila na eni od kmetij odprtih vrat. Lačna in žejna sva pričakovala kaj domačega. Nimamo nič, so naju razočarali. Preveč je dela s kmetijo, pomoči v kuhinji in strežbi se pa ne dobi. Nihče noče sprejeti slabo plačanega nedeljskega dela. Več plačati se ne splača, potem ne bi imeli nič dobička. V denarju. Tukaj in zdaj. Če takojšnjega finančnega izplena ni, se apatija, imenovana »se ne splača«, razbohoti kot plevel. Če bi pogledali z drugačnimi očmi, se splača marsikaj.
Letos je tako naneslo, da obdelujeva dva in pol vrtička. Tistega pol omenjam zato, ker ga je spomladi lastnik sicer sam prekopal, v nadaljevanju pa nekako ni uskladil aktivnosti, da bi tudi kaj zasejal in tako sva vskočila s sadikami in semeni, potem pa se nama je škoda zdelo, da bi se vse zaplevelilo, pa sva ga oplela, okopala, kdaj pa kdaj tudi zalila, dokler navsezadnje ni nekaj tudi zraslo. S sadikami in semeni sva kolobarila na vseh treh lokacijah, občasno je bilo iste vrste zelenjave preveč, a vsaj različne solate so se nam tako posrečile, da je takšna ali drugačna že od spomladi vedno na voljo. Na dveh vrtovih sva aprila posadila dve različni sorti stročjega fižola, na vsakem po eno gredico. Tistega iz predlanske škatle je bilo škoda vreči, pa sva ga dala v zemljo kar bo pa bo, a navsezadnje je zrasel tako obilno, da ga je bilo veselje trgati. Rumeno, mehko, čisto brez nitk stročje je bilo izvrstno za solato. Na drugi gredi sva posadila letošnje v semenarni kupljeno seme, a kljub okopavanju in zalivanju je bilo nekaj narobe. Toliko skrbne nege kot ta fižol ni bila deležna nobena druga naša vrtnina. Ko bi končno moral dozoreti, je bilo med listjem moč opaziti samo sem pa tja kakšen strok. Nekaj časa sem razmišljala, kaj bi z njim, navsezadnje pa vsega naenkrat populila. Malo prepozno, ker je bilo stročje že na pol osušeno in je bilo treba zrna iz vsakega posebej izluščiti. Tako sva neko pozno poletno popoldne, ko je iz tal še kar puhtela vročina, sedela v senci pred vrtno hiško s kupom fižolovke pred sabo. Najprej sva obtrgala stroke in nato iz njih luščila fižolova zrna. Delo je bilo zamudno, a nikakor zoprno. Ko sem videla, kam pes taco moli, sem šla v klet po steklenico ohlajenega roseja. Medtem ko so se roke ukvarjale z drobnjakarskim opravilom, sva premlevala vse mogoče in usklajevala različna stališča. Bilo je prav zabavno. Z delom sva končala šele v mraku, nato pa nekaj časa še obsedela pred svojim pridelkom. Tako lep večer je bil. Potem sem fižol stehtala. Naluščila sva natančno šestinštirideset dekagramov svežega zrnja, iz katerega sem dvakrat skuhala mineštro. Enkrat sem fižolu dodala krompir in korenje z domačega vrta, drugič brokoli in mlado blitvo.
Mislim, da nam je letošnji pridelek stročjega fižola odlično uspel. Zagotavljam vam, da se ga je splačalo saditi.
(Odprta kuhinja, 14. oktober 2013)

10. oktober 2013

Moja šola

Buče, akvarel, oktober 2013
Si predstavljaš šolo, v kateri si sam izbiraš predmete, do neke mere tudi učitelje, sam določiš, koliko, kaj in kdaj se boš učil. Če ne narediš domače naloge, ne dobiš cveka. Če kdaj manjkaš, nimaš neopravičene, pač pa te sošolci in učiteljica zaskrbljeno vprašajo, če nisi bil nemara bolan. Ko poveš, da si bil na izletu, namesto da bi šel v šolo, te radovedno sprašujejo za podrobnosti in se veselijo s tabo. Tudi učiteljica. Res da moraš odgovarjati v angleščini, a vseeno. Na eni od šol (slikarski) se je včeraj zgodilo, da je sošolka kar med poukom vstala in šla ven na čik, pa nihče niti trenil ni. Pa majcen kužek, ki pa je bil res čisto tiho, se nam je med učno uro motal pod nogami. Niti klepetanje ni prepovedano.
Ocen na mojih šolah sploh ni, znanje pa kljub temu počasi nabiramo. Če te predmet zelo zanima, gre hitreje, če te veseli malo manj, pa počasneje. A napreduje vsak. Podobno kot je zadnjič s primerom slikovito ponazorila  gospa Dušica: Otrok najprej reče iba, potem jiba in nazadnje riba. Je tu kaj narobe? Nikakor! Vse troje je prav, odvisno od otrokove (učenčeve) stopnje razvoja.
No, v točno takšno šolo hodim. Oziroma šole, saj jih je več.
Zaenkrat sem si izbrala tri predmete, od tega enega na kvadrat, saj ga obiskujem kar na dveh šolah. Je pač moj najljubši predmet. Slikanje. Vedno naredim vse domače naloge, še več kot je treba,  nikoli ne manjkam, pri pouku pa sem tako zbrana, da ne vidim in ne slišim nič, kar se okrog mene dogaja. Druga dva predmeta sta tuja jezika, od katerih sem se enega začela učiti čisto od začetka. Še niti na stopnji ibe nisem. A bo že. Zagotavljam vam, da ga bom spomladi razumela toliko, da me prodati ne bi mogli.
Dodala bom vsaj še en predmet, telesno oziroma športno vzgojo (menda so pred kratkim spet spremenili poimenovanje), a se bom verjetno izobraževala kar od doma oziroma na okoliškem hribovju, spomladi pa bom poskušala opraviti končni izpit, dolg kakih tisoč kilometrov. No, bomo še videli, kako bo s tem. V moji šoli ni nobene nuje in prisile.
Aja, zakaj buče? Ker se še tako trda buča prej ali slej zmehča. Če jo sam vzameš v roke, lahko narediš kaj dobrega, če jo pustiš vnemar, zgnije. Tako je to.

01. oktober 2013

Pravi ajvar


"Ali letos ne boš delala ajvarja? " Vprašanje me je presenetilo. Zakaj pa bi ga, že vsaj deset let ga nisem, recept sem že pozabila. Po drugi strani pa me je vprašanje tudi vzpodbudilo, da ne rečem sprovociralo. Začela sem brskati po spletu in ugotovila, da ljudje skoraj vsaki kuhani in zmleti zelenjavni mešanici rečejo ajvar. Pač domači ajvar. Z vrta poberejo zelenjavo, na primer papriko, korenje, rdeči in zeleni paradižnik, jajčevce in podobno, skuhajo, zmeljejo, začinijo in poimenujejo ajvar. Ne, tako se pa ne gremo. To je zelenjavni namaz (mogoče naredim tudi tega), ajvar pa je nekaj drugega.
Dolgo časa sem brskala v arhivu svojih listkov z recepti (enkrat bom vse to lepo uredila, si obljubim), dokler nisem našla tistega z naslovom "pravi ajvar".
Sestavine: 5 kg rdečih paprik, 2 kg melancan, glavica česna, poper, sol, 1 feferon, 2 dl olja
Paprike sem oprala, zavrtela pecelj in ga potisnila v notranjost, nato pa potegnila ven skupaj s semeni. Tako se paprike najbolj preprosto in dokaj temeljito očisti. Nato sem jih še enkrat oprala.

Naložila sem jih na pekač, dala v pečico in na vsaki strani pekla po 15 minut, da so počrnele. Pečene sem zlagala v posodo s pokrovom, kjer so se ohladile.


Oprane cele melancane sem prav tako spekla v pečici in ohladila.


Ohlajene paprike sem olupila in sproti očistila še preostalo semenje. Olupila sem tudi melancane. Olupila sem stroke česna. Vse to sem dala v mešalnik in zmlela, nato pa stresla v široko posodo ter dala kuhat. Kuhala sem jo tako dolgo, da se je primerno zgostila. Vmes je zaradi previsoke temperature nekajkrat brizgnila iz posode, tudi na strop. (Dobro, da je beljenje kuhinje pred nami in ne za nami). Mešanico sem solila in dodala žlico mlete paprike espellette. Prinesla sem si jo iz Baskije, kjer je zelo čislana. Celi venci posušenih majhnih papričic visijo po hišah, kot nekakšen okras. Ta pikantna paprika je zamenjala poper in feferon. Mislim, da bo letos ajvar ravno prav šarf. Prilila sem olje in pomešala.


Vročo mešanico sem nalila v kozarčke in jih dala pasterizirat v parno pečico. Lahko tudi ne bi, a ziher je ziher. Iz zgoraj navedene količine sestavin se je nakuhalo 6 kozarcev ajvarja.








br
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...