Če bi poslušali,
kaj ljudje govorijo, bi lahko sklepali, da se ne splača skoraj nič. Pravijo, da
se ne splača obdelovati zemlje. Vreme je nepredvidljivo, morebitni kupci še
bolj, delo je naporno, celo umazano, davki so previsoki, počitnic je premalo. Kuhati
se tudi ne splača, pravijo. Živila niso poceni, da ne govorimo o porabljenem času
in energiji, ko daš jed na mizo, se pa zmrdujejo, ostane ti samo kup umazane
posode in delo. Delati se na splošno ne splača (služba je nekaj drugega). Le
redko katero delo je pošteno plačano, a do njega tako in tako pridejo samo
izbranci. Ne splača se niti hoditi v šolo. Minejo leta, da prideš do diplome,
pričakuješ solidno plačo, služb pa ni.
Malo pretiravanja
je v teh stavkih, priznam, a niso daleč od resnice oziroma tistega, kar lahko
slišimo, ko pijemo kavo v katerem od prepolnih lokalov. Nemara se pa splača gostinstvo?
Pred kratkim sva
se ustavila na eni od kmetij odprtih vrat. Lačna in žejna sva pričakovala kaj
domačega. Nimamo nič, so naju razočarali. Preveč je dela s kmetijo, pomoči v
kuhinji in strežbi se pa ne dobi. Nihče noče sprejeti slabo plačanega nedeljskega
dela. Več plačati se ne splača, potem ne bi imeli nič dobička. V denarju. Tukaj
in zdaj. Če takojšnjega finančnega izplena ni, se apatija, imenovana »se ne
splača«, razbohoti kot plevel. Če bi pogledali z drugačnimi očmi, se splača
marsikaj.
Letos je tako naneslo,
da obdelujeva dva in pol vrtička. Tistega pol omenjam zato, ker ga je spomladi
lastnik sicer sam prekopal, v nadaljevanju pa nekako ni uskladil aktivnosti, da
bi tudi kaj zasejal in tako sva vskočila s sadikami in semeni, potem pa se nama
je škoda zdelo, da bi se vse zaplevelilo, pa sva ga oplela, okopala, kdaj pa
kdaj tudi zalila, dokler navsezadnje ni nekaj tudi zraslo. S sadikami in semeni
sva kolobarila na vseh treh lokacijah, občasno je bilo iste vrste zelenjave
preveč, a vsaj različne solate so se nam tako posrečile, da je takšna ali
drugačna že od spomladi vedno na voljo. Na dveh vrtovih sva aprila posadila dve
različni sorti stročjega fižola, na vsakem po eno gredico. Tistega iz
predlanske škatle je bilo škoda vreči, pa sva ga dala v zemljo kar bo pa bo, a
navsezadnje je zrasel tako obilno, da ga je bilo veselje trgati. Rumeno, mehko,
čisto brez nitk stročje je bilo izvrstno za solato. Na drugi gredi sva posadila
letošnje v semenarni kupljeno seme, a kljub okopavanju in zalivanju je bilo
nekaj narobe. Toliko skrbne nege kot ta fižol ni bila deležna nobena druga naša
vrtnina. Ko bi končno moral dozoreti, je bilo med listjem moč opaziti samo sem
pa tja kakšen strok. Nekaj časa sem razmišljala, kaj bi z njim, navsezadnje pa
vsega naenkrat populila. Malo prepozno, ker je bilo stročje že na pol osušeno
in je bilo treba zrna iz vsakega posebej izluščiti. Tako sva neko pozno poletno
popoldne, ko je iz tal še kar puhtela vročina, sedela v senci pred vrtno hiško
s kupom fižolovke pred sabo. Najprej sva obtrgala stroke in nato iz njih
luščila fižolova zrna. Delo je bilo zamudno, a nikakor zoprno. Ko sem videla,
kam pes taco moli, sem šla v klet po steklenico ohlajenega roseja. Medtem ko so
se roke ukvarjale z drobnjakarskim opravilom, sva premlevala vse mogoče in
usklajevala različna stališča. Bilo je prav zabavno. Z delom sva končala šele v
mraku, nato pa nekaj časa še obsedela pred svojim pridelkom. Tako lep večer je
bil. Potem sem fižol stehtala. Naluščila sva natančno šestinštirideset dekagramov
svežega zrnja, iz katerega sem dvakrat skuhala mineštro. Enkrat sem fižolu dodala
krompir in korenje z domačega vrta, drugič brokoli in mlado blitvo.
Mislim, da nam je
letošnji pridelek stročjega fižola odlično uspel. Zagotavljam vam, da se ga je splačalo
saditi.
(Odprta kuhinja, 14. oktober 2013)
Ni komentarjev:
Objavite komentar