Naša buža

Na dvorišču istrske hiše je živel mogočen oreh. Dolga desetletja so naši predniki uživali njegove plodove in počivali pod senčno krošnjo. V letošnjem žgočem poletju nas je še prijetno hladil, hkrati pa so se že kazali znaki, da se njegov vek izteka. Suhe veje so odpadale ob malo močnejšem vetru, listje se ni do konca razbohotilo, v votlo deblo pa so se naselili sršeni. Ko smo pobrali še zadnje orehe, drobne, ravno za eno potico jih bo, je padlo tudi drevo. Mislila sem, da bo za njim ostala globoka jama, v katero bomo posadili novo življenje, a so korenine, ki so se na široko razraščale čisto podpovršjem, pustile komaj kaj sledi. Na kamnitih tleh se drevo pač ni moglo globoko ukoreniniti.

Kaj zdaj? Skupaj s sovaščani smo modrovali, kaj naj bi ga nadomestilo, ko je nekdo predlagal, naj na njegovo mesto presadimo staro oljko. Ideja je najprej zgledala neizvedljiva. Na širšem področju zaradi posebne mikro klime oljke ne uspevajo; vsake toliko pride mrzla zima in jih uniči. V vasi živi eno samo oljčno drevo, ki so ga sem presadili že v odrasli dobi, pred mrazom pa je kar dobro zaščiteno z dveh strani. Zaenkrat dobro uspeva.

Pa smo rekli: Torej se da! Če lahko živi ena oljka, lahko tudi dve! Tudi naša bo rasla v zavetju dveh zidov. In smo šli v akcijo.

Brez široke podpore sovaščanov načrt zagotovo ne bi uspel. V skalnata tla je bilo najprej treba izkopati globoko in široko jamo. Dva dni je sosed s strojem vztrajno najedal in drobil kamenje, da je nastala dobre tri metre široka luknja. Vanjo je nasul bogato prst, pomešano s hlevskih gnojem.

Drevo, staro dobrih dvesto let, je eden od sosedov našel nekaj deset kilometrov stran v oljčniku s pogledom na morje. Lastnik se jo je odločil prodati, ker menda nima nikogar, ki bi mu lahko zaupal, sam pa zaradi starosti oljkam ni več kos. Letos dreves ni še niti obral. Videla sem, da mu je težko, ko se je poslavljal od stare prijateljice, pod katere krošnjo je dostikrat prespal, kot nam je povedal. Zagotovila sem mu, da bomo za bužo, kot se ta vrsta oljke imenuje, skrbeli kot za družinskega člana.

Pred izkopom drevesa smo porezali večino vej, ki so se šibile pod težo sadežev. Zdelo se mi je škoda, da bi debele, črne, že malo zgubane oljke končale v grmovju, pa sem jih vsaj nekaj kil na hitro obrala.

Drevo, čeprav s porezanimi vejami, je bilo še vedno gromozansko za transport. Z dvigalom smo ga naložili na kamion. Korenine so bile varno ovite v velikansko grudo zemlje, ki jo je bager izkopal skupaj z njimi. Po zelo pazljivi in dramatični vožnji skozi vasice smo pod večer našo bužo srečno pripeljali na domače dvorišče. In si oddahnili, ko smo jo z dvigalom varno spustili v pripravljeno ležišče.

Zdaj je oljka že trdno v svojem novem domovanju. Glede na smeri neba smo jo postavili enako, kot je rasla v prejšnjem okolju. Njene rane smo premazali s posebno smolo, česa drugega pa ta hip menda ne moremo narediti. Skupaj z njo potrpežljivo čakamo pomladi in z njo uresničitve upanja, da bo iz nje pognalo mlado življenje. Nič posebnega ne pričakujemo od nje, samo živa naj bo, z obilico vode bomo skrbeli za njeno dobro počutje.

Šele potem, ko smo si po koncu akcije malo oddahnili, sem pomislila na nabrane oljke v cekarju. Kaj naj zdaj z njimi? Menda jih je treba najprej razgreniti, a kako? Najbolj mi je bila všeč ideja, da bi jih v mreži za tri tedne potopili v morje. Ker pa ne živimo ob obali, je bilo treba improvizirati. Stresla sem jih v velikansko kad in zalila z mrzlo, z morsko soljo osoljeno  vodo, ki jo je treba menjavati vsak drugi dan.  Nekaj dni je šlo, potem pa sva se za dober teden selila v Ljubljano in zatem spet nazaj v Istro. Tako pač živimo zadnje čase. Naše male bužice pridno potujejo z nama. V čebru s slano vodo jih spotoma malo premetava, a ni videti, da bi jim pogosta potovanja kaj prida škodila. So že ugotovile, da v najini družbi ne bo prav mirnega življenja. Že brskam za napotki, kaj naj storim z njimi po razgrenitvi. Še parkrat jim zamenjam vodo, pa bodo zrele za nov podvig.

(Odprta kuhinja, 17. 12. 2017)

Breskvice

November v Istri

Receptom, ki zahtevajo več kot pet sestavin, se izogibam. Nimam pravega potrpljenja. Niti na pamet mi denimo ne pride, da bi tehtala kakih petnajst različnih sestavin, zato da bi po več urah zapletenega kuhanja nazadnje prišla do dveh žlic omake. Čemu le?
Tudi pri peki sladic se vedem podobno; zapleteni recepti me ne zanimajo. Moji domači so bili čisto zadovoljni, ko sem jim poleti ponujala preproste sadne pite. Testo pripravim po receptu 3:2:1 (trije deli moke, dva dela maščobe, en del sladkorja), dodam jajce, razvaljam kar v pekaču in po vrhu naložim sezonsko sadje ter spečem. V eni uri je vse gotovo. Hit letošnjega poletja so bile maline z domačega vrta, takoj za njimi pa marelice, borovnice in breskve. 
Jeseni, ko dozorijo jabolka, se pri nas odpre sezona štrudlja. Iz moke, vode in žlice olja umesim mehko testo, ga razvlečem po mizi, namažem s prepraženimi drobtinami ter potresem z naribanimi jabolki. Preprost, hrustljavo pečen štrudelj se vedno posreči pa vsi ga imamo radi.  Še največ se zamudim z ribanjem rabolk, a to opravilo rada podtaknem možu.
Seveda se kdaj pa kdaj, ko ima kdo rojstni dan, lotim tudi zahtevnejše torte, saj slavljenca rada razveselim. A to vendarle ni vsak teden. Potica je na vrsti dvakrat letno in čisto nič več: ob Božiču in ob Veliki noči mora biti na mizi, kot veleva tradicija, enako tudi piškoti pred koncem leta. Pečem vaniljeve kifeljčke in včasih še medenjake. 
O svojem kuharskem kažipotu, ki me vztrajno usmerja k poenostavljanju in iskanju bližnjic, pa sem se pred dobrim mesecem, ko sem malce potrenirala svojo potrpežljivost, zamislila.
V naši istrski vasi se radi držijo tradicije. V soseščini se je par pripravljal na poroko, kar za sabo potegne veliko druženja. Navada je, da pred ohcetjo priredijo fantovščino in dekliščino, bodoča zakonca prideta osebno povabit vsakega svata na slavje, v tednu pred poroko pa z darili prihajajo k njunima družinama sorodniki, prijatelji in sovaščani. Na dan poroke sta pogostitvi na domu neveste in ženina, zatem pred cerkvijo in nazadnje še v gostilni. V tednih po poroki zakonca in/ali njuni starši obiščejo vse, ki so bili v dogodku soudeleženi in se jim osebno zahvalijo za njihov prispevek. Prav vse te dogodke spremljajo jedača in pijača ter predvsem ogromne količine peciva. V tem času se k hiši ne pride brez pladnja piškotov, odide pa tudi ne praznih rok. 
Ob vsem tem seveda ni čudno, da se tedne pred poroko peče in peče in peče. V več hišah. Tradicionalno morajo biti na vsaki poroki poleg številnih drugih vrst peciva tudi breskvice, piškotne kroglice v videzu breskev. To je pecivo, ki se ga jaz, glede na prej navedeno, nikoli ne bi lotila.
Naša soseda, mama ene od poročnih prič, jih je, ne da bi ob tem zanemarila svoje delo na polju in v hlevu, pridno delala ves teden. Naredila je več tisoč majhnih breskvic. V velikanski plastični kadi je umesila testo in najprej spekla kakih petdeset pladnjev majhnih piškotov, ki so v premeru merili dobra dva centimetra. Vsakemu od njih je bilo treba izdolbsti majceno vdolbinico, ne da bi ga pri tem preluknjali. Vanjo je kasneje, ko je lepila po dva skupaj, nadevala kremo. Zatem je kroglice namočila s sokom (in vinom) ter povaljala v obarvanem kristalnem sladkorju. Na koncu je bila polna hiša pladnjev z breskvicami, ki so se sušile.
Skupaj z nekaterimi sosedami sem sodelovala pri izdelavi vdolbinic. Sedele smo okrog mize in sama sem tiho in skrajno zbrano delala tiste luknjice, prvič v življenju. Skrbelo me je, da bom uničila preveč piškotov. Druge so jih sproščeno dolble in vmes klepetale ter se smejale, malo pa škilile proti meni, kako mi bo šlo. Za vsak preluknjan piškot so me hitele tolažiti, da se itak rabi drobtinice za nadev. Počasi sem se sprostila, vse bolje mi je šlo, med prsti mi je ostalo le nekaj zdrobljenih piškotkov. A to ni bilo najvažnejše. Ta večer sem se učila potrpežljivosti, spretnosti, natančnosti, sodelovanja, prostovoljnega dela za druge, strpnosti in še marsičesa. Ter se pri tem toliko nasmejala in tako dobro imela, kot že dolgo ne.

'Odprta kuhinja, 29. 10. 2017)

Pski

V soboto je bila notranjost našega hladilnika elegantno minimalistična: na spodnji polici je stal kozarec kislih kumaric, na zgornji konzerva rib. Ker sem imela na vesti še nekaj drugih nakupov, sem se po živež odpravila v velik trgovski center. Naivno.Prav to soboto so si trgovci izmislili nekakšen nakupovalni cirkus. Kot loterijska premija se mi je zazdel prazen parkirni prostor na nabasanem parkirišču. Zvočniki so v svet pošiljali vzpodbujevalne ritme, demonstracije in degustacije so se zajedale v maso ljudi, ki se je po polžje premikala.Ugodnosti, popusti, priložnosti… zapravljajte, da boste prihranili! Trik je uspel, vozički so bili prepolni, le moja tečnoba se je poglobila. Odtujeni obrazi kupcev so se mi zdeli zlovoljni, malce nervozni. Verjetno sem bila sama takšna in sem občutje projicirala navzven.Pred blagajno sta bili skoraj ob vsakem vozičku po dve osebi. Hitro zlaganje na pult, priprava kuponov, kartic ugodnosti, čim hitrejše basanje v vrečke, iskanje denarnice... Hitro, hitreje, najhitreje. K računu je vidno utrujena prodajalka dodala šop papirjev - novih ugodnosti za prihodnje nakupe. Pa lep dan mi je zaželela. Saj je bil, lep dan, takoj ko sem zapustila nakupovalno norišnico.Razmišljala sem, zakaj me je preprost nakup špecerije tako iztiril. Kdo ve, če ne zato, ker sem se prav to soboto vrnila iz naše male istrske vasičke, kjer  teče življenje v čisto drugačnem ritmu in je bil kontrast še toliko izrazitejši.Od vasice do najbližje male trgovinice je pet kilometrov, do srednje velike deset. Večino hrane vaščani pridelajo doma, tako zase kot za domače živali. V vasi živi dvajset ljudi, k vsaki od hiš sodi nekaj njiv. Dela je ogromno, delovne sile pa malo. Prav zdaj je sezona na višku, treba je spraviti seno, okopati krompir in zelenjavo, posaditi buče in paradižnik, požeti deteljo,… Vroče je bilo kot poleti, zato so šli s traktorji, kosilnicami in motikami od doma že zgodaj, takoj ko so postorili v hlevu.Ko sva v jutranjem hladu po dorišču prelagala kamne, se je čisto vsak, ki je šel mimo, ustavil, da smo malce poklepetali, se pošalili. Kasneje, ko so se vračali z njiv, so bili utrujeni, a enako dobre volje. Povabili so naju, naj se jim pridruživa pri malici. V opoldanski vročini, ko je bilo prevroče za kaj drugega, smo posedli v senco pod trto in razpredali o vremenu, o škodi, ki so jo na njivah naredili divji prašiči, o preteklih dogodkih in vaščanih, ki so odšli, a so v spominu pustili neizbrisno sled. Primerjali smo narečne izraze, saj se je izkazalo, da nekatere predmete skoraj vsaka vas drugače imenuje.  Nihče se ni spomnil istrske besede za sprehajalno pot. Prešinilo me je, da na vasi pač ni sprehajanja, le delo in potem počitek. Oboje jemljejo resno in opravijo temeljito.Tisti hip, ki ni bil niti prej niti potem, se mi je zazdelo, kot da sta ves ljubi svet in čas naša, da z njima počnemo, kakor nam drago. Pravo razkošje. Soseda se je z njive vrnila s polnim naročjem česnovih cvetov, popkov. Samo na moških rastlinah izrastejo, a jih je treba pravi čas populiti, da je česnova glavica debelejša. Spomnila sem se izraza: pski se imenuje ta delikatesa, ki jo malokdo pozna.  Lahko jo pripravimo na številne načine, denimo v solati s trdo kuhanim jajcem! Mi jim rečemo puce, mi je soseda razširila obzorje. V solati jih še ni pripravljala, naj jih prej skuha? Hm, pravzaprav ne vem natančno. Mogoče bi jih polovico na hitro povreli, druge pustimo kar take, saj so še čisto mladi, sem predlagala.Popoldne smo se vsi vrnili k svojim opravilom, zvečer pa se nas je nekaj spet zbralo za skupno mizo. Za predjed so bili pski z jajcem v solati. Joj, kako so bili dobri! Kruh za zraven je bil iz pečice, še mlačen. Po vino so šli s poličem v klet. Zatem je gospodinja na mizo prinesla fuže, ki jih je umesila to popoldne, meso za golaž je vzela iz domače zaloge, po solato je šla na njivo. Beseda je tekla, smeha ni manjkalo, kar sedeli smo, dokler niso zvezde čez in čez prekrile nebesni svod.Ne vem, če lahko pske dobite v kakšni trgovini, sama jih še nisem opazila; zagotovo pa ni nikjer naprodaj večer, kot je bil ta. Čisto vsega se, hvala bogu, ne da kupiti. (Odprta kuhinja, 3. 6. 2017)

Od bube do šalše

Ko sva se pred parimi dnevi bližala naši istrski vasi, so naju tik pred njo pozdravile njive z bučami. Kot majhna sonca so čepele tesno druga ob drugi na rjavi zaplati sredi posušene pokrajine, po kateri je v vetru polegala šumeča zlato rumena trava; menda pravega dežja ni bilo že od junija. Pogled je bil prelep, a kmetom lepota, ki ne prinaša koristi, ne pomeni kaj dosti. Midva, ki ne živiva od zemlje, pa sva ob pogledu na buče oba hkrati vzradoščena zavriskala: “Bube, bube!” Kot vem, se od nekdaj dopušča, da se najmlajša in najstarejša generacija občasno podobno obnašata. Naš najmlajši, ki šele začenja govoriti, namreč buči reče buba. Tisto eno, ki čepi ob robu našega vrta, ima zelo rad. Kadar gre mimo nje, jo malo poboža.
Opravkov, zaradi katerih sva prišla v Istro, se ves dan ni zmanjkalo, zato je bilo pod večer več kot dovolj razlogov za miren počitek. A ponoči je na nebu kraljevala polna luna, zato mi do spanca ni bilo. Svetlo je bilo skoraj kot podnevi, dolge sence dreves in grmovja so se kot zmajev rep zvijale po planjavah, nad katerimi je bilo kot svetleča pokrovka poveznjeno zvezdno nebo. Kdo bi spal v takem! Črički so neutrudno godli skoraj do jutra, ko je njihovo petje prekinila nenadna nevihta, da se je iz oblakov naenkrat izlila vsa voda, ki so jo nebesne zapornice hranile prav za ta trenutek, kmetje pa zaman pričakovali že od pomladi. Po strehi je topotalo kot četa vojakov brez komandanta. To pa je bila uspavanka! Takšna, čeprav neprespana noč, ne spočije le telesa, pač pa z energijo napolni tudi dušo in srce. Prava duhovna ozimnica!
Zjutraj so se hkrati s soncem na obzorju zasvetili tudi sončki na njivi, saj so se oprane buče svetlikale in bleščale, da je jemalo vid. Izvedela sem, da so namenjene za ozimnico pujsom. Te pa kasneje, ko burja mrzlo zapiha, in je treba zakuriti ognjišča, predelajo v pršute in klobase za svojo lastno ozimnico. Pravzaprav za celoletnico, saj se ob težkem kmečkem delu spodobi, da je marenda bolj izdatna. Buče, oziroma cuke, kot jim pravijo, narežejo na manjše kose in izmenično s soljo nalagajo v velikanske posode.. Te nepredušno zaprejo in tako predelane so uporabne do pozne pomladi. Če jih prej ne zmanjka, kajti pujsi jih imajo celo raje kot kuhan krompir, kolerabo in razno njivsko sočivje. Verjetno od tod izvira pregovor, da se kdo zapodi kot svinja v buče.
Dobri gospodarji niso priskrbeli ozimnice le pujsom, pač pa so napolnili tudi svoje kašče in shrambe. Kljub suši je krompir dobro obrodil, dovolj bo tudi žita, čebule in česna. Fižola je letos manj in prav občudovala sem potrpežljivost gospodarja, ki je več ur z eno roko sloneč na robu traktorske prikolice z drugo zbrano prebiral na videz prazne fižolove luščine. Naravna meditacija.
Ker od petja razen čričkov lahko živi le malokdo, sem tudi sama malo razmislila o ozimnici. Za začetek sva med pohodom skozi gozdičke, oziroma boške, kot jim pravijo, mimo opuščenih vinogradov, podrtih hiš in zaraščenih sadovnjakov ter le sem pa tja kakšne zorane njivice v vrtači, oprezala za šipkom. Ni bilo težko, saj se živo rdeče plodje vidi že na daleč. Prav zadovoljna sem z opraskanimi rokami potežkala polno vrečko za zimsko zalogo C vitamina.
Seveda nisem ostala le pri tem. Poleg krompirja, čebule, česna in fižola sva domov odpeljala tudi dve gajbici mesnatega, zrelega paradižnika, predvsem pelatov, odličnih za pripravo domače šalše, kot pravijo mezgi. Izdelava ni zahtevna. Oprane, očiščene in narezane plodove, lupiti jih ni treba, malo pokuhaš. Zmehčane pretlačiš in vrneš v lonec, da se med mešanjem skuhajo do primerne gostote. Vroče nadevaš v vroče kozarce, za vsak slučaj še pasteriziraš v pečici in to je vse. Ker bom zaradi paradižnika za nekaj ur privezana za štedilnik, sem spotoma nabavila še dve vreči mesnate makedonske rdeče paprike, iz katere bom spekla in zatem skuhala najboljši ajvar.
Žal mi je, da besedilu ne morem dodati vonjav ki se danes vijejo iz naše kuhinje. Ne morem se odločiti, ali je vabljivejši tisti po pečeni papriki ali oni po že skoraj gotovi šalši.

(Odprta kuhinja, 25. septembra 2016)

Prve ne pozabiš...

Svetilnik Porer, Istra

Dobila sem nepričakovano povabilo za samostojno slikarsko razstavo v Domu starejših občanov Fužine. Vabilo me je presenetilo, malo prestrašilo, a hkrati vzradostilo. Dogodek sem načrtovala enkrat daleč v prihodnosti, ko se mi bodo moje slike zdele dovolj dobre za predstavitev. Zdaj vem, da je bilo prav, da sem pristala. Pravzaprav se mi zdi super, da so slike na ogled javnosti.
Otvoritev je bila 14. septembra in sem jo doživela kot izredno lep dogodek. Veliko prijateljev, znancev, sorodnikov in drugih obiskovalcev je zelo prijazno pohvalilo razstavljene slike, z izborom dalmatinskih uspešnic je nastopila Klapa Gallus. Bilo je lepo.
Razstava naj bi bila odprta dva tedna, a so me prav danes obvestili, da bo obiskovalcem na voljo še ves mesec vse do 20. oktobra. Meni je prav!

Izkušnje, Vietnam

Nosač, Indija

Plesalka, Španija

Radovednost, Maroko

Dama iz Fabriana, Italija

Krkavče, Istra

Bled

Piran

Cerkniško jezero

Soline

Durmitor, Črna gora

Avtoportret

Krompirjevci

Istra spomladi, akvarel

Letos sva na vrtu kakih dvanajst kvadratov rezervirala za krompir, za kaj več žal nimamo prostora. Ta zgodnjega. Zame, ljubiteljsko vrtičkarico, ni večjega veselja kot izkop prvih grmičkov. Z motiko je treba prav previdno postopati, da po nemarnem ne zasekaš v gomolj. Najbolje je kar z roko previdno zariti v razrahljano grudo, dokler ga ne zatipaš. Takšno butično pobiranje si seveda lahko privoščiš le v primeru, če lahko celo krompirjevo gredo premeriš v parih korakih.

Mladega opranega krompirčka niti lupiti ni treba, malo masla dam na pekač, gomolje potresem z grobo soljo in hop v pečico z njimi! Včasih dodam še malo svežega rožmarina. Se mi že cedijo sline, a domači krompirjevi užitki še niso tik pred zdajci. Posadila sva ga prav na prvega aprila, šaljivcev dan. Seme sva šla kupit v vrtnarsko trgovino, kjer je zadnji marčevski četrtek vladalo izredno stanje. Na parkirišču, ki je še teden nazaj samevalo v dežju, je posebej nastavljeni redar usmerjal nestrpneže. Kaj se vendar dogaja, dajejo zastonj ali kaj, sem nergala. Nič takega, le sonce je končno posijalo in vrtičkarje napodilo delat.

Mladi prodajalec, ki nama je pomagal izbrati pravo sorto, je zagotavljal odličen zgodnji pridelek. Saj prav to hočem, zakaj bi mu torej ne verjela, ko vendar poznam pregovor o neumnem kmetu in debelem krompirju.

Ko smo se v vrsti počasi pomikali h blagajni, sem škilila po drugih vozičkih. V marsikaterem sta bili vrečka ali dve semenskega krompirja, kupci pa v glavnem moji vrstniki, upokojenci. Mi smo generacija krompirjevcev, me je na lepem prešinilo. Res smo imeli krompir! Ker smo imeli sanje in verjeli, da bo bolje

Krompir je bil kar se da pogosto tudi na naših krožnikih, večinoma smo ga natepavali  dan za dnem, tako rekoč odraščali smo ob njem. Dobro, nekateri tudi ob pohanih piškah in kaviarju, da ne bo kdo od elite na hitro užaljen, a večinoma smo se prehranjevali bolj skromno. Lačni pa vseeno nismo bili, krompirja smo imeli vsi dovolj. To so bili časi, ko smo ga pojedli precej več kot mesa, danes je namreč obratno, čeprav tako poceni kot zdaj, še ni bil. Zadnjič sva ga pri kmetu za deset evrov dobila velikansko vrečo, dovolj za ves mesec celo za najhujšega krompirjevca pri naši hiši. Pravega krompiroholika.  Lahko bi ga jedel čisto vsak dan. Ne samo lahko, ki pravzaprav hoče jesti krompir dan za dnem. Ker ga je hvalabogu dovolj in to različnih vrst, lahko celo izbiram, ko grem ponj v trgovino: en je primeren za solato, drugi boljši za peko in tretji najboljši za svaljke . Po želji. Na svetu ga menda poznajo štiri tisoč različnih vrst.

Naši starši so sadili eno samo sorto, igorja, če se prav spomnim. Tisti, ki niso imeli vrta, so ga morali jeseni nabaviti pri kmetih. Marsikdo se je v času ozimnice spomnil svojih sorodnikov, ker je bilo takrat kmečko poreklo oddaljeno šele generacijo ali pa še to ne.  Osnovna živila, denimo krompir, fižol, čebulo in podobno je bilo treba nabaviti pravočasno. Stanovanje brez uporabne hladne kleti ni bilo nič vredno. Pozimi namreč nisi mogel v trgovino po dve kili krompirja, danes ga lahko kupuješ petek in svetek od zore do mraka in čez.

Moji starši so nekaj krompirja pridelali sami. Moja skrb je bila ročno pobiranje koloradskih hroščev. Fuj! Včasih sem morala sodelovati tudi pri spravilu, kar me v otroštvu skrajno dolgočasilo,  Ko so nas v šoli odpeljali pobirat krompir  na njivo bližnjega kmeta, ki mu je ravno pogorel hlev, je bila čisto druga zgodba. Bilo je celo zabavno. Nekaj malega smo se s krompirjem obmetavali in si zemljo stresali za ovratnike, na koncu pa smo vendarle vsega pobrali, kot je bilo treba. Spotoma smo se naučili še nekaj o solidarnosti in prostovoljstvu. Krompirjevci.

(Odprta kuhinja, 7. 5. 2016)

Kotliček na njivi

Ko smo kupili kos zapuščene Doričeve njive na Kamenjaku, skrajnem koncu istrskega polotoka, nismo imeli v mislih kmetovanja. Prav nasprotno, načrtovali smo čudovite počitnice. Zaplata tik ob morju je bila vsekakor primernejša za lenarjenje kot za okopavanje skope grude. Nismo se zmotili, desetletje počitnic na njivi nam je ostalo v najlepšem spominu, čeprav smo bolj malo lenarili.
V projekt smo šli skupaj z družino prijateljev in v skupnem gospodinjstvu smo si delili vse, med drugim tudi učenje preživetja v posebnih razmerah. Njiva je pač njiva, zato smo morali marsikaj improvizirati. Izmišljali smo si načine, kako poenostaviti in izboljšati vsakdanjik. Z vodo, ki smo jo prinašali od blizu in daleč, smo ravnali skrajno varčno. Ni nam bilo težko. Saj smo vendar imeli morje čisto pred nosom! Še košaro z umazano posodo smo potopili vanj. Res da je kdaj kakšno žlico odplaknilo, a take malenkosti nam niso bile mar.
Naša vsakdanja naloga je bila skrb za prehrano. Družinska skupnost se je občasno precej povečala; odrasli smo bili ves čas štirje, otroci pa so se z odraščanjem namnožili. Petim domačim so se pridružili prijatelji in včasih še prijateljev prijatelji. Vsi so bili dobrodošli. Nahraniti številno odraščajočo mladež pa ni bil mačji kašelj. Sonce in voda naredita svoje, da je lakota najboljši kuhar, pa so vedele že naše babice. Če si je kateri od otrok zaželel namazanega kruha, so ga isti hip hoteli vsi. Postavili so se v vrsto ter nestrpno mencali, medtem ko jim je eden od očetov potrpežljivo mazal kos za kosom.
Kuhali smo prav vsak dan, izmišljevali smo si primerne jedilnike za dneve, ko je najhuje pihalo in odnašalo plamen. Postajali smo poznavalci in krotilci vetrov, specialisti za burjo. Ko je več loncev čakalo v vrsti za plinski gorilnik, je bila prava umetnost skombinirati jedi ter hkrati vzdrževati ogenj, da ga veter ni upihnil. Pranje solate v burji je bila veščina, dosegljiva izbrancem. Kazalo je, da bo pripravljanje hrane ostalo zapleteno za vse večne čase, a se je izkazalo drugače.
Jeseni, ko je bilo do počitnic še daleč, smo v neki planinski koči zagledali bakren kotliček in v hipu se nam je posvetilo. To je rešitev! Mojster Gregor je potreboval veliko priprošenj in moledovanja, da ga je potrpežljivo nakoval do poletja, ko smo ga končno odpeljali na morje in preskusili. Nova pridobitev se je izkazala v več pogledih, pravzaprav je imel kotliček skoraj čudežno magnetno moč. K sebi je zvabil oba očeta, ki sta navdušena prevzela glavne kuharske naloge, ženskemu delu pa prepustila pomožne, denimo čiščenje zelenjave, pomivanje posode in podobno. Popolna kuharska začetnika sta se spremenila v prava chefa, v kotličku sta se naučila skuhati vse, od ocvrtega krompirčka do medvedovega golaža. No ja, palačinke smo seveda pekli še po starem.
Obljubljenih sardelic v marinadi kljub temu nismo dočakali, ker je oblast naš ljubi Kamenjak spremenila v narodni park, nam pa prepovedala kampiranje. Lahko pa na naši njivi spet posadimo krompir.

(Odprta kuhinja, 1. februar 2015)