23. februar 2014

Meka, meka




Življenjski krog se z mlekom začne in marsikdaj tudi zaokroži. Brez dvoma je najpomembnejše živilo do prvega leta, a tudi v starosti je človek marsikdaj pripravljen vso prehransko raznolikost zamenjati za skodelo mleka in vanj nadrobljenega kruha.
Povprečna dnevna poraba na prebivalca Slovenije je 1,4 decilitra. Pri tem je upoštevano samo čisto mleko, medtem ko mlečnih izdelkov, denimo jogurta, sira in masla, porabimo še več kot trikrat toliko. Pomnoženo s številom dni in ljudi dobimo na leto kar solidno količino. Menda ga krave, ki se pasejo na domačih pašnikih, ne pridelajo dovolj za vse te potrebe.
V mojem dvočlanskem gospodinjstvu sva daleč pod povprečjem. Dober deciliter mleka nama zadostuje za ves mesec, pa še ta količina gre navadno vsa za potrebe gostov, ki si ga po kapljicah prilivajo v kavo. Zato me vest, da so vzorci mleka na mlekomatih vsebovali nedovoljene snovi, ki da so celo rakotvorne, ni prizadela zaradi skrbi zase. Vir strupenih snovi je bila menda krma, ki je imela - pozor! - vsa potrdila ustreznih inštitucij, da je neoporečna. Uspela se je prebiti skozi kontrole dveh držav, ne da bi kdo ugotovil njeno oporečnost. Ne vem, če je kdo od inšpektorjev pomislil, kako velikansko škodo so s tem povzročili ne le uporabnikom pač pa tudi nič krivim kmetijam! Vest je pricurljala v javnost in hitro poniknila, kot bi šlo za nekaj obrobnega. In to je tisto, kar me je zares pretreslo. Ali postajajo tovrstne srhljive informacije del našega vsakdana? Bomo lahko zaupali le v verodostojnost tistega, kar bomo pridelali sami? Ali niti tega ne?
Kolikor se spomnim, mleka nisem nikoli marala, niti v najzgodnejšem otroštvu ne. Z alergijami se takrat še niso tako intenzivno ukvarjali kot danes, a meni je že oster protest želodca zelo jasno povedal, da to živilo ni zame. K sreči me niso silili. Moj brat pa je bil nasprotno pravi mlekoljub, zato ga doma ni manjkalo. Neko obdobje smo ponj hodili na kmetijo, tako kot mnoge druge delavske družine, eni k Jamšk, drugi k Jozbalt, tretji k Majerčk, četrti k Zajc in tako naprej. Nobena kmetija ni imela toliko krav, da bi lahko sama zadostila povpraševanju. Ne spomnim se, da bi bilo s tistim mlekom kdaj kaj hudo narobe, a krave so se seveda pasle kar na okoliških travnikih. Po mleko smo večinoma hodili otroci. Zoprno opravilo ni bilo nikdar na vrsti o pravem času; poleti je bilo prezgodaj, pozimi prepozno, ker so se že v mraku začele prikazovati prve pošasti. Vsak dan je bilo treba iti, izgovori niso zalegli. Takrat sem se naučila čarovnije hitrega vrtenja odprte polne kanglice, ne da bi se polila ena sama kapljica. Ker sem se bila prisiljena osredotočiti na mleko, sem pozabila na strašljivo temo.
Za razliko od mene imajo naši ta mali mleko zelo radi. Ko je bil vnuk še čisto majhen, je bila mleko ena prvih besed; mleko in crkljanje pri mamici je bilo namreč takrat še v paketu. »Meka, meka,« je rad zajokcal, ko si ju je zaželel. Tiste dni so se malčkovi starši ravno odločali o nakupu novega računalnika. Šlo je za veliko odločitev, saj je bilo treba dobro razmisliti, kako zvoziti med krediti in drugimi nujnimi potrebami. Oči je kljub visoki ceni navijal za maca, mami je bila bolj racionalna in bi se bolj nagibala k izboru kakšne cenejše znamke, zato sta argumente za in proti premlevala več tednov. Kocka je padla neko noč, ko je sinko spet glasno zahteval »meka, meka«, pa je očka hitro vskočil: »No vidiš, tudi mali je za to, da kupimo maca (meka).«
Navsezadnje so ga res, pri čemer smo se vsi strinjali, da je treba, kadar gre za pomembne reči, slišati in pretehtati prav vsa mnenja. Potem tudi odločitev ni težka.
(Odprta kuhinja, 24. 2. 2014)

08. februar 2014

Srečanja


Oliveira de Azemeis, na sejmu obujanja starih običajev
V življenju se kar naprej srečujemo. Ko so bile te dni nekatere domačije zaradi žleda čisto odrezane od sveta, smo lahko videli radost ljudi, ko so bili odrešeni samotnosti. Seveda so se razveselili prevozne ceste in elektrike, a pomenljiva je bila izjava neke gospe reševalcem: "Tako sem vas vesela, da lahko spet s kom spregovorim."
Nekatera srečanja so usodna, sem pa tja kakšno nam ostane v spominu brez znanega razloga, kakšno drugo je prav zato tudi pozabljeno. Kolikokrat se moramo z nekom srečati, da postane znanec? Na družabnih omrežjih imamo prijatelje, s katerimi se sploh ne srečujemo. Včasih si želimo družabnosti, kdaj drugič nam bolj paše samost. Nekaj takega je razlog, da je moj blog malo počival.
Pisala res nisem, risala in slikala pa intenzivno. Dobila sem prijetno nalogo, da naslikam spomine na camino po Portugalski, ki sva ga prehodila predlansko leto. Ob dnevniku s poti bo iz tega nastala elektronska knjiga. Ta zadnji camino, kot sem že enkrat omenila, je bil pot k ljudem, tistim, ki ob poti živijo in onim, ki so jo enako kot midva prehodili korak za korakom. Vsa ta srečanja so bila absolutno prijetna. Čeprav enkratna, so ostala v mojem spominu. Malo tudi zato, ker sem jih zapisala v dnevnik in se jih rada spominjam zdaj, ko jih poskušam naslikati.
Werner Burghart, Švicar

Z Wernerjem sva se družila najdlje. Spoznala sva ga na nekem križišču, ko smo utrujeni in lačni ugibali, če bi bila stavba v daljavi lahko bar. Werner, stari caminarski maček, je bil opremljen bolje kot midva. Iz žepa je potegnil mali daljnogled in upov na skorajšnji počitek je bilo v hipu konec. Veliko prihodnjih kilometrov smo prehodili skupaj, se nekajkrat za več dni tudi zgrešili, dokler nismo navsezadnje skupaj prišli na cilj. Zadovoljni z doseženim in žalostni, da je konec.

Arcade, gospa Almudena

Prijazna gospa v baru - trgovini Cafe Esperon v Carracedo
Mealhadčanka

Zgleda malo mrk, v resnici pa je bil prav prijazen.
Postanki v barih so prijetnejši del hoje. Najsi bo dež ali sonce, počitek v malem lokalčku ali pred njim je čisti užitek. Še posebej, ko vidiš, da si sprejet z odprtimi rokami in srcem, ko kar ne vedo, kako bi ti s svojimi skromnimi možnostmi omilili napor. Jaz sem se vedno takoj znebila gojzarjev in nogavic, da so hladna tla malo pohladila utrujene noge. Ne enkrat sem v hipu dobila karton ali kaj drugega za pod noge, da se ne bi prehladila. Večina teh malih lokalčkov je bar in trgovinica v enem, pa še osrednji družabni prostor za vaščane.
Antonio Matins Ferreira, lastnik restavracije in prenočišča za dva v Pedri Furadi
Prenočevanje v Pedri Furadi je bilo eno prijetnejših ob poti. Začelo se je z naročilom limonade in gospod Antonio me je skozi kuhinjo odpeljal na zadnji vrt, kjer se je limonovec šibil pod težo sadežev. Kolikor hočete si jih natrgajte, je bilo prijazno povabilo. Čeprav prej nisva načrtovala, sva ostala čez noč, zvečer uživala ob dobri večerji in zanimivem pogovoru z Antoniom, ki nama je dvojezično zaigral legendo o petelinu, zjutraj pred odhodom pa naju je njegova mama pocrkljala s svežim rumenim kolačem. Kot veliko toplo sonce se mi je zdel v meglenem jutru.
Walter van Wingerden, pripovedovalec zgodb iz Nizozemske
Med Lizbono in Portomsva je zahtevnejši del camina, ker je prenočišč in druge romarske infrastrukture malo, toda ljudje ob poti se izredno trudijo, da jo naredijo prijaznejšo. Nekaj odsekov gre res ob robu prometnih cest, zato pa so drugi ob bregu reke Tejo nepozabni. Na tem delu sva srečala samo pet romarjev in Walter je bil eden od njih. Najprej sva ga videla na daleč in mu na vse pretege mahala, naj se vrne, ker je korakal proti podrtemu mostu, na katerega sva bila midva opozorjena. Kasneje smo se srečali v baru, kje pa drugje, in bili veseli drug drugega. Nekdanji biolog, znanstvenik in raziskovalec na univerzi se je nekega dne odločil, da ima dovolj in se upokojil, čeprav mu ne bi bilo treba. Postal je pripovedovalec zgodb, ima svojo spletno stran (tukaj), občasno prehodi kakšen daljši odsek camina. In je srečen.
Gospa z jagodami
Srečali smo se v eni od vasic pred mestom Ponte de Lima. Malo je deževalo, pa spet prenehalo, zato sva se večkrat ustavljala. Nekateri vaščani so se ravno odpravljali na polja, v vozove so vpregali govedo. Dve ženski sta se sami mučili z vozom gnoja, ki sta ga vlekli na njivo. Vas je bila videti kot nekoč, majhne kamnite hiše in ograje, za njimi pa dvorišča tesno drugo ob drugem. Ko sva srečala gospo na sliki, smo se kot navadno pozdravili "bom diiia", pri čemer je treba i  malo povleči. Široko se nama je nasmejala in z vrha glave vzela plastično posodo, polno dišečih jagod, ki jih je pravkar nabrala. Izbrala je dve najlepši, veliki kot manjši jabolki in nama ju ponudila. Joj, kako sta bili dobri.


br
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...