12. januar 2014

Rjavčki


Recept za rjavčke sem našla v današnji Odprti kuhinji (avtorica Ana Bulat). Pravzaprav se originalno imenujejo hrustljavi orehovčki, a sem morala ime spremeniti, ker sem jih naredila malo po svoje. V shrambi nisem našla vseh sestavin, ki jih zahteva originalni recept. Moke sem imela premalo, rozin pa sploh ne.

Jajce sem zmešala s 70 g zmehčanega masla in 70 g sladkorja. Dodala sem deset suhih sliv (namesto rozin), ki sem jih prej nasekljala. Pirine polnozrnate moke sem imela slabih 100 g. Primešala sem ji četrt pecilnega praška, 100 g mletih orehov in 50 g kakava. Žlico po žlico sem moknato mešanico vsipala v testo in vsakič premešala. Vse sem delala ročno, brez mešalnika. Na koncu sem primešala še štiri žlice vode, ker se mi je zdelo pregosto.


Z mokrimi rokami sem naredila kroglice, ki sem jih povaljala v mešanici rjavega in vaniljevega sladkorja. Kroglice sem polagala na peki papir in v vsako vtisnila pol orehovega jedrca.



Rjavčke sem pekla 12 minut na 175 stopinj Celjzija. Iz pečice sem jih vzela, ko so bili še čisto mehki, a se je skorjica strdila in malo zahrustala, ko so se čisto ohladili. V sredici pa so ostali prijetno mehki. Boljši so, kot bi lahko sklepali po videzu, je bil komentar. Meni pa se zdijo tudi luštni. Malo so podobni tistim prikupnim vietnamskim čolničkom.



05. januar 2014

Ne kaj, temveč kako






Ko pride človek na svet, mu je skoraj takoj jasno, kako se lahko nasitiš: z usteci zagrabiš bradavico mamine dojke, malo stisneš in použiješ, kar pride iz nje. Kasneje med usta in hrano vstopi dodaten organ – roka. Z njo je mogoče prijeti skoraj vse in nesti v usta. Nekateri pri tem načinu ostanejo in vse življenje jedo z rokami. Pravzaprav z roko, ker dosledno uporabljajo samo eno, za katere snažnost se malce bolj potrudijo kot za drugo. Žlica, vilice in nož se jim zdijo nepotrebno, celo moteče orodje. Pred leti sva bila gosta v preprostem berberskem domu. Pripravili so ogromno skledo kuskusa, na sredi katerega je bila jamica, v kateri se je kopala drobovina v omaki. Posedli smo okrog posode. Stara mama poleg mene se je kar takoj lotila jedi in demonstrirala, kako se stvari streže. Roko je skoraj do zapestja porinila v omako, zagrabila nekaj mesnatega, nato pa jo premaknila v področje kuskusa, ter nazadnje polno pest jedi ponesla v usta, jo z užitkom pospravila, roko pa očedila kar z jezikom. Od strani se mi je nasmihala, nevednici, ko sem ob robu posode čisto po malo zajemala kuskus, mesni omaki pa sem se odrekla. Gotovo bi bilo tej Berberki enako neprijetno, če bi se znašla v mojem domu, pa bi ji h krožniku priložila kopico pribora in pričakovala, da ga bo tudi uporabljala.
V domači kuhinji lahko je vsak po svoje. Nikogar ne briga, če nekdo položi predse časopisni papir, nanj pa da kos slanine, rezine čebule, ščepec soli in zajedo kruha. Brez pribora, če ne štejemo ostrega pipca. Kdo drug si bo ob krožnik položil časnik ali revijo, ki jo bo z eno roko listal, medtem, ko bo z drugo nosil v usta, da še sam ne bo vedel, kaj. Seveda nič od tega ne propagiram, a navsezadnje je res stvar posameznika, ne le s čim pač pa tudi kako si bo napolnil želodec. Priznam, da mi zajtrk z jutranjimi novicami v ozadju krožnika tekne bolj, kot bi mi brez njih. Razen te (grde) jutranje razvade imam ob obrokih rada mizo pogrnjeno in pripravljeno kot se šika. Tudi doma. Ali pa predvsem doma.
Eni vse življenje jedo z rokami, drugi se rodijo z zlato žlico, kot pravi pregovor. Zunaj svojega doma naj bi vsaj približno spoštovali norme, ki vladajo v tistem okolju. Poleg običajnih žlice, vilic in noža uporabljamo razne vrste klešč, pa tudi vilice, žlice in žličke so vseh mogočih oblik, skoraj za vsako jed posebne. Včasih so zadeve tako zapletene, da lahko mimogrede izpademo neotesanci, če ne obvladamo vseh fines.
Velik del svetovnega prebivalstva kot jedilni pribor že tisočletja uporablja palčke, s katerimi so tako spretni, da drugega niti ne potrebujejo. Pred kratkim sva se znašla v skupini azijskih turistov. Za mizo nas je bilo šest, drugi štirje so bili Kitajci. Z univerzalno angleščino smo se kar dobro sporazumevali, da med nami ni bilo videti razlik, dokler nam niso postregli kosila. Na sredo mize so postavili krožnik z velikansko kuhano ribo, v posodah okrog nje je bilo sočivje, školjke v ananasovi omaki, ocvrt tofu, kuhana blitva, zelenjavni zvitki in velika skleda riža. Hrane, kolikor hočeš! Predse je vsak dobil čisto majhno skodelico in par palčk. Za Kitajce »mala malca«. Pravzaprav velika malica, midva pa sva imela bolj majhno. Zelo nespretno sva poskušala s palčkami lomiti koščke mehke ribe, uloviti kakšen rižek, da o zmuzljivih školjkah ne govorim. Edino zvitke se je kolikor toliko še dalo zagrabiti s palčkami, a jih je hitro zmanjkalo. Kitajci so bili skrajno vljudni, nihče ni niti trenil z očmi. Molče smo se trudili vsak po svoje, dokler ni ena od Kitajk s svojima palčkama odlomila zajetna kosa ribe in nama ju položila v skodelici. Vsi smo se sproščeno nasmejali. Pravzaprav ni pomembno, kako jesti, če si v dobri družbi.
(Odprta kuhinja, 5. 1. 2014)

03. januar 2014

Menza


Ta zgodba je stara več kot pol stoletja, tekst  je bil objavljen pred dobrim mesecem v Odprti kuhinji, sliko pa sem naredila te dni in se ob tem spomnila ... našega Ivana.

Neko obdobje v mojem otroštvu je bila naša družina abonirana na hrano v menzi. To v tistem času in okolju ni bilo nič izjemnega. Kolikor vem, je takrat marsikatero gospodinjstvo imelo doma posode, zložene drugo na drugo in povezane z nosilcem, čemur smo ne vem zakaj rekli »štos«, pravilnega poimenovanja pa še danes ne vem. Vsak dan smo s »štosom« hodili v menzo ustanove, v kateri je bila zaposlena večina naših staršev. Posode so bile na delilnem pultu veliko prej, preden so jih kuharice začele polniti. Natančno so vedele, kateri družini kakšna pripada, a niso delale velikih izjem, ker so bile dobrega srca. Koščkov peciva na zgornjem pokrovu je bilo res samo toliko kot naročenih kosil, posode spodaj pa so bile skoraj vedno polne do roba. Kako me je jezilo, ko mi je zaradi tega vroča juha pljuskala po bosih nogah! Po kosilo smo večinoma hodili otroci; med razposajeno hojo, včasih tudi prerivanjem, je bilo skoraj nemogoče držati ročaj tako čvrsto, da bi se nič ne polilo. Hrana ni bila vedno po našem okusu, a posode smo vseeno izpraznili do dna. Ne spomnim se, da bi kdaj zavrgli še kaj razen solate, ki je bila zaradi toplih posod pod njo skoraj skuhana. Starejši sosed je imel v menzi naročeno tudi večerjo. Ni rad hodil ponjo, zato je angažiral mojega brata, ki je »službo« jemal skrajno resno. Kadar je bil pozen, je zajahal kolo, mene pa nagovoril, da sem sedeč na drogu držala posode s hrano. Bilo je zabavno, dokler se nisva prevrnila in večerja je šla po zlu. Bila sva trda od strahu, a naju je iz zadrege rešila mama, ki je sosedu na hitro nekaj skuhala, da se ni preveč jezil.
Najlepše je, če si kosilo in večerjo skuhamo sami doma, a te možnosti žal nima vsak. Tudi danes jih je veliko, ki si ne morejo/ne znajo/nimajo časa kuhati. Dostava hrane na dom ali v pisarno je dokaj vsakdanja, večinoma gre za pice in druge preproste jedi, izbor je pač prilagojen povpraševanju. Mlajša generacija s tem, da jim kosilo kuhajo drugje, nima nobenih težav. Kaj pa starejši? Posebej tisti, ki živijo sami?
Nekateri si gotovo radi sami kuhajo tudi v pozni starosti, a se bojim, da so v manjšini. Pogostejše je mnenje, da se za enega ne splača, da tudi prave volje ni za to. Še posebej takrat, ko se priplazi bolezen, ko zmanjka moči. Zato marsikdo bolj kot živi samo še životari. Dostikrat niso materialne razmere tiste, ki določajo način življenja, čeprav se o lakoti toliko kot danes že dolgo ni govorilo. Starost je le redko prijazna, še posebej, kadar jo spremljata osamljenost in bolezen, toda kaj, ko si je tako težko priznati nemoč. Najtežje je tistim, ki so bili od otroštva navajeni samozadostnosti, zato se je še v poznih letih oklepajo in si ne pustijo blizu. Ponos jim ne dovoli sprejeti pomoči kaj šele, da bi prosili zanjo. Zaenkrat še lahko sam, pravijo, čeprav je očitno, da že dolgo ni več tako. Kuhinjsko ognjišče ostaja mrzlo, hrana pa čisto nepomembna. Lahko bi bilo drugače.
Pogosto malo pred poldnem opazujem, ko nekateri vstopajo v enega od ljubljanskih domov starejših občanov. Iz vrečke ali cekarja, ki ga tiščijo ob telesu, kukajo posode za prenos hrane. Zdi se mi, kot da jim je malce sitno, ker si ne kuhajo doma, a so njihovi obrazi vseeno videti zadovoljni. Kar nekaj razlogov je za zadovoljstvo: hrana iz domske kuhinje je okusna, zdrava, prilagojena starejši populaciji. In cena je razumna. Sprehod od doma do doma, stavek ali dva z znanci, kratek klepet s prijaznimi kuharicami, že to je prijetna popestritev vsakdanjika, in če k temu prištejem še dobrobit toplega in zdravega kosila, verjamem, da so se dobro odločili, ko so se abonirali v domski kuhinji. V visokih stolpnicah okrog tega doma upokojencev gotovo živijo ljudje, ki bi jim vsakdanji topel obrok, čeprav iz menze, še kako izboljšal kakovost življenja. A žal jih prihaja le peščica.
(Odprta kuhinja, december 2013)

 
br
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...