30. december 2012

Amor. Humor. Respecte.



Estella ali Lizarra
Estella po špansko oz. Lizarra po baskovsko se imenuje mesto, skozi katero sva pešačila v vročem soncu nekega dne v maju pred štirimi leti. Noge sem komaj vlekla za sabo, ker so mi žulji ušli izpod kontrole in se razširili po obeh nartih. Osredotočena sem bila samo na to, kako me boli in razmišljala, kdaj bo že konec teh muk. Nenadoma pa sem na zidu ene od starih hiš zagledala grafit: AMOR HUMOR RESPECTE. Ob vsaki drugi priložnosti bi ga komaj opazila, če pa že, bi nanj pozabila za prvim ovinkom. V vsakdanjem življenju se dogaja preveč "velikih" stvari, da bi bili pozorni na "majhne". Ker nisem imela nobenih velikh miselnih zadolžitev, sem se začela ukvarjati z napisanimi besedami. Posvetilo se mi je, da ti trije pojmi pomenijo bistvo vsega, so osnova vsakega pravega odnosa med ljudmi, ne samo partnerskega. Brez njih se nič ne more posrečiti, z njimi vse. Ni jih treba razumeti preozko. Amor ni samo ljubezen, je tudi prijateljstvo, je naklonjenost, pozitivna naravnanost. Humor ne pomeni pripovedovanja vicev, pač pa razgibanost duha, za kar je treba skrbeti neprenehoma. In respecte ali spoštovanje je osnova vsega, je tudi sprejemanje drugačnosti in razlik, tako v stališčih kot tudi drugače. Te tri besede sem v mislih premetavala in se z njimi igrala še tri tedne ob različnih situacijah, ki so se nama dogajale na poti v Santiago. Tudi kasneje nanje nisem pozabila in si jih večkrat prikličem v spomin. Kako preprosto bi bilo vse, če bi ga pri svojem delu upoštevali tisti, ki nimajo v rokah le svoje usode pač pa odločajo tudi za druge. Amor. Humor. Respecte.
Aja. Na žulje sem ob tem premišljevanju čisto pozabila in ko sva šla v središču Estelle mimo postaje prve pomoči, niti koraka nisem upočasnila. Dan ali dva kasneje sem za kazen sicer morala stopiti celo korak nazaj (k zdravniku), a kako bi sicer dobila informacijo o španskem zdravstvstvenem sistemu iz prve roke, če ne bi bila deležna te izkušnje? Ki se je, kot navadno, dobro končala.
Kot se bo jutri končalo staro leto 2012 in bomo modrejši za več ali manj izkušenj. Bomo? In nam bo zato (še) lažje šlo v srečnem letu 2013. Morda se bomo kdaj spomnili tudi na moje pravilo: Amor. Humor. Respecte.

24. december 2012

Nočna potica


Zadnja leta najraje delam nočno potico. Prvič sem bila skeptična, če se bo posrečila, zdaj pa me ne skrbi več. Letos sem imela pri izdelavi izvrstno pomočnico, Katarino. Kaj pomočnico, pravo sodelavko! Kar naprej me je spraševala: "Ali lahko to tudi jaz poskusim narediti? Čisto sama?" In je. Natehtali sva vse sestavine in dali vzhajat kvas. Testo je umesil strojček, ki je ropotal četrt ure, da je bilo vse dobro pogneteno. Vzhajanje testa pri tem receptu ni potrebno, pač pa ga kar takoj tanko razvaljamo in nadevamo. Katarina je napela vse moči, da je močno pritisnila z valjarjem. Ob robovih sem ji malo pomagala. Čisto na koncu sva k sodelovanju privabili še dedija, ki se ni mogel upreti dobri volji, ki je vladala v kuhinji. Že prej sva pripravili orehov nadev. Orehova jedrca je stresala v strojček, kakšno je vmes končalo v njenem želodčku, zmleta pa je stresala v skledo. V zmes je dodala odmerjeni sladkor, jaz pa sem prilila vrelo mleko in sladko smetano. Katarina je naredila sneg iz beljakov ter ga je previdno vmešala v orehov nadev. Še kar na debelo sva ga razmazali po zvaljanem testu, potresli namočene rozine, nato pa sem ga tesno zvila. Naredila sem več zvitkov, dva velika za glavni pekač in nekaj manjših za okrogle lončene modle. Vse tako pripravljene potice sem pokrila s prtičem in odnesla v zimski vrt. Do jutra so bile na hladnem, zato niso še prav nič vzhajale, a nič zato. Pečico sem prižgala na 170 stopinj, potice pa premazala s stepenim rumenjakom in jih dala v pečico. Če kakšne pol ure so se dvignile in zadišale. Manjše sem pekla 40 minut, večjo pa slabo uro. Videz je po mojem mnenju soliden, prvi preskuševalec, ki je vedno strog kritik, je pohvalil tudi okus. Juhu, zmagali sva! In se pri tem neizmerno zabavali.


Vesoljsko drevo

S Katarino sva postavljali in krasili božično smrekico. Ona je bila šefica. Odobrila je moj predlog, da ga postaviva kar v jedilnici, kjer je toplo (ni se mi dalo postavljati na njenem običajnem mestu v mrzlem zimskem vrtu) in kjer ga bomo lahko ves čas do konca praznikov občudovali. Ko sva ga postavljali, je vzela vejo in mimogrede demonstrirala nekaj teniških zamahov, ki se jih prav zdaj uči v teniškem vrtcu. Dajala mi je navodila, kako naj drevo postavim, kar sem v celoti upoštevala. Nato se  je sproti odločala, kaj in kam bova obesili. Najprej rdeče in modre krogle. To so vesoljski planeti, je odločila. Potem so prišle na vrsto srebrne zvezde, teh v vesolju pač ne manjka. Nekaj je bilo tudi rdečih. To so pa severnice, ki je najbolj svetla zvezda, me je podučila. Samo zaradi nje zvečer nočem zaspati, ker jo čakam, da bi ji zaupala svojo skrivno željo. Kakšno pa, sem bila radovedna. Ja, skrivno, več pa ni povedala. Za zvezdami sva obešali steklene snežinke, ki se vrtinčijo med smrekovimi vejicami in odbleskujejo svetlobo lučk, ki mežikajo med njimi. Obesili sva tudi pisane vesoljce. Ne, vesoljci sploh niso zeleni, pač pa vseh barv, tudi punčke so med njimi. Da ne bo v vesolju preveč dolgočasno. Čisto za konec so nama ostali srčki, ki sva jih razporedili po vsem drevesu. Kaj pa ti pomenijo, me je zanimalo. To je pa ja logično, me je malo okregala. Da se imajo v vesolju vsi radi, a ne. Čisto na vrhu drevesa bo modra špica, oprostite, modra raketa, je odločila. Zdaj morava pa poklicati dedija, da jo namesti, on je moški, je rekla. Hm, ženske lahko marsikaj naredimo same, sem bila mnenja, torej sem stopila na pručko in postavila raketo na svoje mesto. Ni imela pripomb.

16. december 2012

Dobri ljudje




Vsi trije dobri možje, Miklavž, Božiček in Dedek mraz, ki jih imamo ta mesec pogosteje na jeziku, prinašajo darila. Ne vsi enako in tudi ne vsakomur, kar je odvisno od objektivnih okoliščin pa tudi od »osebnega razpoloženja« vsakega od njih.
Ko sem bila otrok, je v naš dom prihajal samo prvi, Miklavž. Z bratom sva največjo skledo, v kateri je mama mešala solato, na predvečer postavila na okno v sobi, nato pa nestrpno hodila gledat, če je že kaj v njej. Čeprav je od takrat minilo več kot pol stoletja, z lahkoto podoživim skoraj neznosno vznemirljiv in radosten občutek, ko je kaj pokukalo iz nastavljene posode. Miklavž nama je navadno prinesel doma spletene rokavice ali nogavice, suho sadje, pa tudi kakšno sladkarijo. Najdlje so zdržali rožiči, ki sem jih lahko grizljala, ko je vsega drugega že zmanjkalo. Nekoč, oba z bratom sva že hodila v šolo, je skleda ostala prazna. Bila sem žalostna, čeprav sem takrat že vedela, kdo polni posodo. A  dan zatem me je po vrnitvi iz šole čakalo moje zadnje Miklavževo darilo: poleg običajnih stvari še majhen lesen stolček, ki je bil samo moj.
Ob božiču ni k nam nihče nosil daril, a je bilo vseeno prijetno. Mama je spekla vsaj dve potici, včasih tudi več, in za povrh še mlečni kruh. Lahko sem ji pomagala. Najprej je dobro zakurila v štedilniku, da bo pečica pravšnje temperature, ko bo čas za peko. Potem je iz shrambe prinesla vse sestavine, da so se v kuhinji malo pogrele. »To so same dobre stvari,« je imela navado reči, ko je moki dodajala jajca, mleko, sladkor in maslo. Dobro umešeno testo je razvaljala na pomokanem prtu in ga bolj tanko namazala z orehovim, skutnim ali rožičevim nadevom ter posula z rozinami, včasih prej namočenimi v rumu, drugič samo v topli vodi. Kruh je vedno naredila na koncu. Zvitke je dala v namazane pekače in pokrila s prtičem, čeznje pa položila še kakšno toplo stvar: zloženo odejico ali pleten pulover. Kuhinja je bila majhna, zato so bili pekači vsepovsod, kakšen tudi na stolu. Nekoč se mi je zgodilo, da sem na eno od potic, skrito pod odejo, nehote sedla, a ni bilo hudega, ker je bila šele na začetku vzhajanja, zato se je mama po začetnem razburjenju skupaj z mano samo smejala.
V naš kraj je prihajal tudi Dedek mraz. Če je bil sneg, in navadno je bil, se je pripeljal na saneh, ki sta jih vlekla konja. V dobrega moža se je preoblekel kar eden od očetov, kar smo večji otroci hitro ugotovili in se zato še dodatno zabavali. Povedal je nekaj poučnih, svojemu sinu še kakšno za povrh, nato pa je razdelil darila ustanove, v kateri so bili naši starši zaposleni. Ne vsem enako, tistim, ki so imeli tudi drugače več, je dal večje vrečke, nam drugim manjše. Takrat se mi je zdelo, da drugače ne more biti. Pač si, kar si.
Danes so razlike med ljudmi, tudi med otroki, še veliko večje. Številni se prav nič ne veselijo prazničnega decembra, ker je v najbolj divjem nakupovalnem mesecu njihovo uboštvo še bolj ubogo. Stiske so materialne narave in tudi drugačne.
Spomnim se akcije Pecivo zate, ki smo jo pred dvema letoma izvedli v Odprti kuhinji. Sodelavci in prijatelji priloge, tudi otroci so bili med njimi, smo napekli veliko peciva, ki smo ga razdelili materinskim domovom in varnim hišam po Sloveniji. Nekateri so priložili še nekaj prijaznih in vzpodbudnih besed. Prejemniki so sladko darilo hvaležno sprejeli in nam zaupali, da jim največ od vsega pomeni, da v svoji nesreči niso sami, kar jim daje upanje, da bo nekoč drugače.
Ko iz umetne decembrske svetlobe pogledamo v temo, ni težko videti manj srečnih, ki se navadno ne postavljajo v prve vrste. Če poskušamo razumeti odprtega srca in skrajno iskreno, je vse čisto preprosto. Kar dobrega storimo zanje, je najlepše darilo, ki ga lahko damo in hkrati dobimo.
(Odprta kuhinja, 16. december 2012)

15. december 2012

Saint Jean Pied de Port


Zadnjič, ko se mi je zdelo, da mi na slikarskem tečaju ne gre prav dobro, mi je profesorica svetovala, naj si izberem pokrajinski motiv, ki mi nekaj pomeni. O, to pa ne bo težko! Izbrala sem motiv na fotografiji. V francoskem mestecu Saint Jean Pied de Port, ki leži v Pirenejih tik ob meji s Španijo, sva bila za zdaj štirikrat. Mestece je na naju ob vsakem obisku naredilo nepozaben vtis. Enkrat sva prav tam začela pešpot, dolgo 800 km, drugič pa sva enako dolgo romanje v tem kraju končala. A čisto prvič sva bila v SJPP pred kakšnimi petnajstimi leti sredi julija, ravno ko je bil francoski državni praznik. Bilo je nadvse živahno, zato sva tako kot  nekateri domačini Baski, pokriti z značilnimi črnimi baretkami, sedla v kavarnico ob cesti in naročila un demi rouge. Prinesli so nama ga v lični steklenici, ki je bila videti kot nekakšna vazica. Razgled na prizorišča proslave je bil odličen, med mimoidočimi pa je bilo zelo veliko takšnih z nahrbtniki. Verjetno gredo v hribe, sva sklepala. Takrat še nisva vedela, da se prav tod začenja Camino Santiago, ena od številnih Jakobovih poti proti Santiagu. Pred štirimi leti sva šla na to pot prvič tudi midva. Seveda sva na predvečer v isti kavarnici naročila un demi rouge. In nato še dve leti zatem, ko sva med potepanjem po Franciji "zašla" v ta kraj in seveda tudi leto zatem, ko sva v mesto prikorakala skozi znamenita Jakobova vrata. Ta prihod je bil najlepši: z nahrbtnikoma na ramenih in z nepozabnimi izkušnjami prehojene dolge poti. Kako se je prilegel kozarec rdečega, ki sva si ga nalila iz tradicionalnega un demi rouge.
Saint Jean Pied de Port, akvarel

14. december 2012

Zid

Zid na fotografiji je zelo star. Nekoč je ograjeval Krisperjevo posestvo, na katerem so si knezi Auerspergerji omislili svoj živalski vrt. Kasneje, tega je več kot 140 let, so znotraj obzidja postavili bolnišnico, zid pa je bil nekakšna naravna omejitev prostega gibanja pacientov. Pa tudi otrok delavcev, zaposlenih v bolnišnici. V tistih davnih časih smo se lahko po ves dan igrali zunaj, ne da bi domače zelo skrbelo, da bi se nam kaj neljubega pripetilo. Do zidu smo smeli brez posebnega dovoljenja staršev. Za zid, kot smo rekli področju onkraj, pa je bilo prepovedano. Preblizu je bila Ljubljanica in nevarnosti, povezane z njo. Seveda prepoved ni zalegla. Zase lahko rečem, da nisem plezala čez zid zaradi prepovedi, pač pa kljub njej. Preveč mikaven je bil močvirni svet ob vodi, kjer smo spomladi stikali za močvirskimi tulipani . Rekli smo jim pirški. Da ne govorim o vseh drugih čudovitih prigodah, ki smo si jih sami ustvarili.
Zid je bilo mogoče preplezati samo na nekaterih mestih. Kjer je bil omet še cel, ni šlo, zato pa smo s pridom izkoristili vsak kamen, ki je štrlel ven, da smo se ga oprijeli. Če smo bili v dvoje, je bilo lažje. Eden je podstavil pasjo lestvico, ko si bil na vrhu, pa si mu vrnil uslugo, tako da si mu dal roko in ga malo potegnil gor.
Danes je onkraj zidu speljana široka pešpot, vedno polna sprehajalcev. Zadnje čase se po njej večkrat vračam domov, ker je postala bližnjica. Strašno me mika, da bi splezala na zid in pogledala na ono stran, v obratni smeri, kot sem na svet gledala nekoč zdavnaj. Pa mi je zaradi sprehajalcev za zdaj še nerodno. Za začetek sem zadnjič, ko je bil posebej lep dan, zid fotografirala. In ga doma narisala. Mi je kar všeč, čeprav sem pri perspektivi močno zamočila. A to je moj zid!
Vedno je treba vsaj malo gledati čez zid. Kdaj pa kdaj gremo na drug konec sveta, kjer je življenje čisto drugačno. Človekovo bistvo pa enako našemu. Kdaj pa kdaj poskušamo videti/razumeti z očmi drugega. Tudi to je pogled čez zid.


08. december 2012

Fuži

Fuži
 Eden od možnih vzrokov, da začneš bolj intenzivno brskati po koreninah, je gotovo dejstvo, da imaš definitivno več za sabo kot pred sabo. No, pa da ne bom zašla v kakšno filozofiranje, govor bo o fužih, ki so ena od značilnih istrskih jedi. Moje sorodnice po mamini strani so jih znale narediti mimogrede, skoraj miže, ene to še vedno znajo. Sestrična, moja soimenjakinja, je nekoč, ko je prišla na obisk, demonstrirala izdelavo in sem ji gledala pod prste. Umesila je precej trdo rezančno testo in ga tanko razvaljala. V več plasteh ga je navila na valjar in z nožem razrezala najprej po dolgem in nato počez, da so nastali majhni kvadratki, ki jih je oblikovala v fuže. Tega sem se poskušala spomniti včeraj, ko sem jihnaredila prvič v življenju. Postopala sem bolj začetniško.

Razvaljano testo sem z nožem razrezala na kvadratke s stranico ca 4 cm.

Vsak kvadratek sem po diagonali zvila v svaljek, ki sem ga v sredini pritisnila. Ta delček mora tudi po kuhanju ostati čvrst.

Kuhani fuži so okusni, ko jih dodamo omako, najbolje mesno. Lahko naredimo ragu iz perutnine, zajčevine, še boljši je golaž, žgvacet. In najboljši, če je divjačinski. Ko smo pred veliko leti prišli v teti Ljubi na obisk, ni bila prav nič v zadregi, kaj skuhati, čeprav smo jo nekoliko presenetili. Medtem ko sta si z mamo druga čez drugo pripovedovali doživljaje zadnjih let in obdelali usode skupnih znancev, nam je narezala nekaj svežega domačega kruha, pod njenimi rokami pa je nastajalo kosilo. Ker je bil stric lovec, je kakšen kos divjačine pogosto zorel na hladnem. Zato je urno nasekljala čebulo in narezala meso, ki je bilo pripravljeno v marinadi. Najprej je prepražila čebulo, zatem še meso, dodala zelišča in začimbe z vrta, obvezno timijan, rožmarin, in lovorov list. Medtem ko je žgvacet počasi brbotal v loncu, je mimogrede naredila še fuže. Joj, kako je bilo tisto kosilo dobro.


03. december 2012

Franina i Jurina

Rabac
 Rabac že dolgo ni več majhna ribiška vas, kar je bil, ko sem bila pred desetletji prvič in kasneje še dostikrat tukaj na počitnicah. Ribiška vas na fotografiji je samo približno taka, kot je nekoč bila. Ko so bile hiške kamnite. Ko je bila cesta bela, makadamska. Ko jsta bili v vasi ena trgovinica in ena gostilna. Ko so se vsi poznali med seboj in prijazno pozdravljali drug drugega. Ko ni bilo turistov. Ko ni bilo nobenega hotela. Danes jih je malo morje, a so bili te dni skoraj vsi zaprti. K sreči sva kljub temu našla odlično prenočišče v Vila Venera. Fitnes, savno in jacuzzi sva imela samo zase, zunanji bazen pa je bil pokrit, torej sva se ob luninem siju bosa sprehajala ob njem, da je iz naju izpuhtela vročina, ki sva si jo nabrala v savni. Bila sva pač edina gosta
Ko smo dopoldne sedeli v kavarnici doli ob pomolu in pili kavo, medtem pa je vztrajno in tiho deževalo, sem se spomnila poznega poletja 1969. Kako sem se tisto nedeljo trudila najti izgovor, zakaj moram kljub dežju nujno na sprehod! Ob štirih popoldne sem namreč imela dogovorjen randi na pomolu, ker se je F, ki ga moji starši takrat še niso poznali, pripeljal iz Ljubljane, da bi bil nekaj dni z mano na počitnicah. In je tudi bil.
Podlabin
Spomini sežejo še globlje v otroštvo, ko sta teta in stric živela v Podlabinu in sem veliko časa preživela z njima. Med drugim sem se spotoma malo naučila istrske govorice, sama pa sem tukajšnje otroke učila slovenščine. Pravila sem prirejala sproti, kakor se mi je zdelo. Bila sem stroga ocenjevalka, če mi kdo ni bil po godu in nasprotno zelo prizanesljiva, če mi je bil kdo posebej pri srcu. Včasih smo šli s teto in stricem za ves dan na kopanje. Teta je pripravila košaro z malico in korijera nas je po vijugasti ozki cesti odpeljala dol v Rabac k morju, kjer smo se namestili na plažo. Čeprav turistov  ni bilo, mi dolgčas ni bilo nikoli, niti takrat, ko smo bili na plaži čisto sami. Če nič drugega, so mi za zabavo dali časopis, da sem brala dialoge Franine in Jurine, napisane v istrskem narečju. Menda še vedno občasno izhajajo v Jutarnjem listu. Te dni me je stric spet hotel razveseliti z njimi, a jih nismo našli. Zato pa sem nekaj vicev Franine i Jurine našla tukaj.
Nekatere stvari, tako kot nekateri kraji, niso samo stare, so večne. Vsaj zdi se tako.
Stari Labin

02. december 2012

Istrijani



Te dni sva bila na morju; bilo je tako mraz, da me je zeblo v roke, pihala je burja, deževalo je vse dni ... - a bilo je čudovito. Tako je bilo zaradi ljudi, s katerimi sva se družila. Teta Ana bi bila ponosna na Gordano, Pinota, Petro, Doris in vse druge, ki s tako toplino pazijo na njenega in našega Božota, da lažje premaguje žalost. Po 61 skupnih letih se je v začetku jeseni teta prva poslovila. Vem, da mu ni lahko. "Bil bi zelo sam, če ne bi bilo njih," je rekel.
Naslednje jutro je mrzlo zapihala burja. "Vsaj ne bo deževalo," sem pametovala. "Boj se oblačne burje in jasnega juga," me je podučil Pino, ki morje drugače pozna od nas kontinentalcev. In res je deževalo vse do večera, ko je sonce nizko nad obzorjem za hip oranžno posvetilo in takoj zatem ugasnilo v noč. Pa smo burji in dežju navkljub za ves dan zakolovratili po Istri: Božo, Pino in midva. Ustavljali smo se v starih mestih, kot so Pazin, Gračišće in Pićan, ter se po mokrih zlizanih kamnih vzpenjali na vrhove. Razgledovali smo se po širokih dolinah in gričih, ovitih v oblake, iz katerih je štrlela bela Učka, pokrita s snegom. Vse je bilo videti nekako skrivnostno in še bolj zasanjano kot navadno. 

A najprej smo se ustavili v vasi Jašići, kjer še stojijo zidovi hiše, ki jo je pred skoraj sto leti postavil mamin oče. Družino je spravil pod streho, preden je šel s trebuhom za kruhom po svetu in tam ostal. Po kamnitih stopnicah sem se povzpela v nadstropje, ki ga ni več, tako kot ne ognjišča, nad katerim je navadno brbotalo v kotličku, ko je nona kuhala mineštro. Razvaline še imajo dušo, ki z neko skrivnostno silo vleče k sebi, obljublja zgodbe iz starih časov in hoče, da bi se vanje spet naselilo življenje. Ni se mi zdelo nemogoče.

Tonin Milotić
Danes živi v vasi 19 ljudi, je povedal sosed Tonin Milotić. Kako se mu je razjasnil obraz, ko je slišal, čigava sem! Dvignil je kapo in se živih oči nasmehnil v objektiv, da bo fotografija, ki jo bomo pokazali naši mami, podobna Toninu iz časov, ko je še raztegoval harmoniko. "Trideset jih je živelo v dveh hišah, in vsi so se dobro razumeli, danes živijo trije, pa se gledajo postrani," je modroval, medtem ko mu je dež kapljal za ovratnik. "Pa kaj zato, če je mokro," se je smejal, ko smo ga silili pod streho. Starim in modrim ljudem ni težko ločiti bistveno od nebistvenega.


28. november 2012

Puente la Reina


Puente la Reina
Po slovensko bi temu mostu (in kraju, v katerem stoji) lahko rekli Kraljičin most. Preko njega sem (sva) šla sredi maja leta 2008 okrog 8. ure zjutraj. Kako vem tako natančno? Hja, takole je bilo. Tisti dan sva vstala še v temi, kmalu zatem naju je med hojo po travnati rosni stezi prebudil  prelep sončni vzhod, po kakšni uri in pol pa še kava v kavarnici srednjeveškega mesteca Puente la Reina. Spila sva jo skupaj z mladima Dancema, ki sta tako kot midva pešačila proti Santiagu. V tem mestu se francoska pot, Camino Frances, ki se začne v Saint Jean Pied de Port združi s Camino Aragones, ki se začne v Arlesu. Dobro okrepčana s kavo in svežim rogljičkom sva prečila stari romanski kamniti most, ki se pne nad Rio Arga. Od tod naprej pa ni šlo več tako zlagoma. Najprej sva zagazila v blato do gležnjev, kmalu zatem naju je namočilo tudi z nebes, nakar sva se proti koncu dneva še izgubila. K sreči sva se malo predtem okrepčala pri vodnjaku Irache, kjer iz pipe namesto vode teče vino (ni hec!), kar je pomagalo, da se nisva skoraj nič sekirala, ko sva utrujena v trdi temi tavala ob avtocesti, dokler se ni navsezadnje prikazal svetleč napis hotel in vse se je spet postavilo na svoje mesto.
Puente za Reina, akvarel

26. november 2012

Kako do stotke?



Za vsako težavo rožca rase, je stara resnica. Samo na papirju stari pa so novi sostanovalci naše mame, ki se jim je v novem domu pridružila pred dobrim tednom. Danes so ji pripravili prisrčno dobrodošlico. Živahni in dobro razpoloženi so se vsi predstavili in povedali marsikaj o sebi in življenju v domu. Vedno ne gre vse po maslu, toda o tistih, ki skrbijo zanje, so izrekli vse pohvale, delovnega terapevta Matijo, ki je dogodek vodil, pa so klicali kar sonček. Zabrenkal je na kitaro, oglasile so se slovenske narodne. Pa kaj potem, če se kakšnega besedila nismo čisto natančno spomnili, peli smo iz srca, tudi gospa, ki bo vsak čas upihnila sto svečk. Kako prigurati do stotke in ob tem še prepevati? Tako, da trdo delaš in nikoli ne odnehaš, je njen recept. Trdo je vse življenje delala tudi naša mama in upam, da ne bo odnehala zdaj, ko si lahko odpočije in dovoli, da drugi kaj postorijo zanjo. Ena od sostanovalk se je javila, da jo bo v sredo spremljala na vajo pevskega zbora. Mami na ljubo smo zapeli Mi se imamo radi in verjamem, da to tudi čuti. Ob klepetu smo srkali dišeče čajčke iz zelišč, ki jih stanovalci sami vzgajajo v domskem vrtu in po vonjih ugibali, za katerega gre. Prijetna urica je minila, kot bi pihnil.
Klepet ob dišečih zeliščnih čajčkih

Kaj nam pa morejo, če smo vesel ...

25. november 2012

Listnato

Sladka vetrnica
Če vas kdaj nezadržno sili, da bi delali domače listnato testo, kar izvolite. Tukaj je odličen video z natančnimi napotki. Mene kljub trditvi, da je domače vse boljše, nič ne mika, predolgo traja. Kupimo lahko zamrznjeno listnato testo, ki ga je treba pred uporabo odtajati, ali pa sveže, ki ga lahko v hladilniku hranimo nekaj tednov. Tako je vedno pri roki, kadar si zaželimo nekaj na hitro speči, naj si bo slano ai sladko. Sveže testo je že razvaljano na peki papirju, torej ga samo nadevamo in damo v pečico. Bolj preprosto ne gre. Možnosti je neskončno, prebrskajmo hladilnik in si izmislimo svoj recept.
Hrenovčke v listnatem testu
Najbolj preprosti so zvitki z mini hrenovkami, ki jih zavijemo v majhne kvadratke testa. Ni treba, da so zelo lepi, ker se testo med peko napihne in s tem oblikuje.
Paradižnik, šunka in sir
Testo lahko namažemo s paradižnikovo omako, nanjo naložimo šunko in sir, zvijemo ter narežemo na centimetrske ploščice in spečemo. Prej namažemo s stepenim jajcem. Na testo lahko namažemo mešanico skute in sira, zvijemo, narežemo, pred peko pa ploščice potresemo z grobo soljo.
Testo narežemo na majhne kvadratke, zarežemo, dodamo sladek nadev in oblikujemo vetrnico.
Simpatične in hitro narejene so sladke vetrnice. Testo narežemo na kvadrate, vsakega zarežemo od vogalov proti sredini, kamor damo ćžličko sladkega nadeva (marmelada, orehov ali čokoladni nadev, košček sadja, bombon ...) in vogale zapognemo kot pri vetrnici. Premažemo s stepenim jajcem in potrecemo z grobim sladkorjem. Pečemo 10-15 minut pri 200 stopinjah.
Obiski, kje ste? Da ne bomo vsega sami pohrustali ...
Marmeladne vetrnice


23. november 2012

Most, prvič

 Letos obiskujem na likovni tečaj, kjer smo se doslej posvečali človeku, predvsem portretu. Uporabljali smo svinčnik in v zadnjem času eno barvo, navadno črno. To mi je zelo ustrezalo. Zadnji torek pa smo šli korak naprej. Prinesli smo pero in tuš, naš objekt naj bi bila krajina,  lahko smo izbirali  med različnimi motivi. Zdelo se mi je neznansko težko. Med tem, kar je bilo v moji predstavi in tem, kar je nastalo na papirju, je bilo (po mojem mnenju) tisoč svetlobnih let. Profesorica ni bila tako nezadovoljna, a mi je svetovala, naj poiščem motiv, ki mi bo všeč in naj se ga lotim doma, na primer v akvarelni tehniki. Kaj mi je všeč? Težko vprašanje, ki sem ga glodala kar naprej. Ko sem naslednji dan hodila ob Ljubljanici, me je presunil pogled na reko in mostove. To! To hočem slikati! Mostove! Vzela sem fotoaparat in ovekovečila enega od njih, Šempetrskega. Danes sem ga naslikala. Seveda slika (še zdaleč) ni dobra, je pač moja prva akvarelna slika. Čeprav izdelek ni bokvekaj, sem vseeno zadovoljna. Spomnim se številnih mostov, ki sem jih že prečila in veselim se tistih, ki jih še bom. Marsikateri od njih bo poslej moj motiv. Evo, tale je prvi.

Ljubljana, Šempetrski most, november 2012
Pa še ena varianta mostu, naslikana s črno tempero. Počasi bo tega mostu dovolj, gremo preko kakšnega novega.

17. november 2012

XL dan

Od takrat, ko je tale fantek takole negotovo stal na nogah, so minila desetletja. Tale mali mož je bil včeraj star XL (40). Enako siv in vlažen jesenski dan je bil kot danes, ko je mali nadobudnež, ki je tiste dni ravno shodil, tekal za kokošmi, ki so se pasle ob  hiši starih staršev. Svet se je od takrat velikokrat zavrtel okrog svoje osi, zavrtela se je tudi zgodovina. V bistvu pa se življenje od takrat ni tako zelo spremenilo, le tehnologija je nekoliko drugačna. Danes stoji skoraj na istem mestu druga, nova hiša, a na zunaj precej podobna tisti stari. V tej hiši je dom današnje družine tega fantka, tam, kjer je sam tekal za kokošmi, pa se igrata njegova otroka. Igre so modernejše, v osnovi pa ne dosti drugačne. Bistvo življenja, ki se imenuje ljubezen, je pravzaprav ostalo povsem enako. Tudi babica in dedek sta v bližini, tako kot sta bila takrat, le da današnja (še) ne redita kokoši. Zato pa sta enako ponosna in zadovoljna, kadar se pogovarjata, včasih tudi sede na ISTI klopci, kako dobro in prav je vse, kar se tukaj dogaja. Točno tako je, kot sta vedno hotela. In si želita, da bi tako tudi ostalo.

10. november 2012

Galeb, ki odgovori na vsako vprašanje


Katarina je vzela dva prazna lista papirja in začela risati. Na prvega je narisala računalnik. Na zgornji polovici je narisala ekran, na katerem so bila odprta štiri okna z različnimi vsebinami. Spodaj je narisala tipkovnico s črkami in številkami ter tipkami za vklop in vsemi drugimi, ki so na računalniku. Za vsako od njih je razložila, čemu jo potrebuje. Posebne tipke so bile za internet, pošiljanje pošte, zemljevid, igrice, pogovor. Narisala je tudi tipko, s katero lahko pogledaš, koliko denarja imaš v banki. Na sredini je pustila prazen prostor in me prosila, da vanj po njenem nareku napišem: Moj računalnik lahko naredi vse.
Tale tipka je za vklop.
Na drugi list je čez vso širino narisala dve počevni črti, ki sta se spodaj združevali v majhen rdeč trikotnik, ki mu je bila dodana še manjša rumena pika. Vprašala sem jo, kaj je na sliki. "To je galeb, ki lahko odgovori na vsako vprašanje. Ima ogroooomni krili, ta rdeči trikotnik spodaj je njegova glava, rumena pika pa kljun. Ker je tako velik, lahko leti zelo visoko, skoraj do vesolja. Vidi ves svet, zato je tudi tako pameten. Lahko ga kaj vprašaš, če hočeš in ti bo odgovoril." Takoj sem izkoristila priložnost in ga vprašala, kaj je Katarina danes delala v vrtcu. "Ja babi, tega pa ne more vedeti, saj sem ga šele zdaj narisala, jaz sem bila pa že dopoldan v vrtcu."
Galeb, ki pozna vse odgovore

05. november 2012

Martinova gos



Sredi novembra, devet let je od takrat, smo pričakovali skorajšnje rojstvo prvega vnuka. Njegova starša sta se odločala o dveh imenih, ki sta se uvrstili v najožji izbor. Eno od njiju je bilo Martin, a bi bilo izbrano, če bi bil otrok rojen po 11. novembru, prazniku svetega Martina. Navsezadnje je novorojenček malo pohitel in privekal na svet malo prej, zato ni Martin, njegovo rojstvo pa smo vseeno proslavili po martinovo.
Težko bi opisala, kaj starim staršem pomeni rojstvo vnuka, toda vsaj zase lahko rečem, da sem bila začasno v stanju nekoliko zmanjšane prištevnosti. Kako bi drugače razložila svoj takojšen pristanek, ko je srečni novopečeni dedek predlagal, da greva v čast tega dogodka nekam na deželo iskat domačo gosko in novo vino, da bomo rojstvo prvega vnuka dostojno proslavili. Toda kam, ko nobenega gosjerejca ne poznava? Tega je na kmetih kolikor hočeš, sem dobila odgovor. In sva šla.
Že zgodaj zjutraj sva se odpeljala proti severovzhodu, ker se nama je kdove zakaj Štajerska zdela prava destinacija za vzrejo domačih gosi. Zavila sva z glavne ceste, da bova lažje izsledila goske, ki se pasejo okrog hiš. Tiste, ki se prosto sprehajajo po dvorišču, iščejo črve in pulijo travo, tiste bodo ta prave, sva si zamislila. Pa nisva nikjer opazila ne takšnih ne drugačnih, še kokoši ne. Po vse bolj stranskih poteh sva prispela do Prlekije. Od daleč sva za neko hišo res zagledala goske, a niso bile naprodaj. Napotili so naju k drugemu sosedu in od tam še naprej, dokler nisva naletela na razumevajočo gospodinjo, ki nama je bila v čast srečnega dogodka pripravljena prodati ubogo žival. A odpeljati bi morala živo, ker je prav zdaj zaposlena z nujnejšimi stvarmi in je ne utegne pripraviti. To pa ne! Tako daleč najina norost le ni šla. Na koncu smo se pogodili, da ji na kmetiji vzamejo življenje, vse drugo bova pa že nekako. Vrečo s perjadjo sva naložila v prtljažnik in se poslovila.
Z nabavo mladega vina, pravzaprav mošta ni bilo toliko težav. Seveda pa sva upoštevala moder nasvet, naj steklenic, v katerih je še vrelo, ne zapreva do konca, da bi jih po poti ne razneslo.
Ko sva se pripeljala domov, sva se šele zavedla situacije in se prijela za glavi, a poti nazaj ni bilo. Skušala sva se spomniti, kako so v takem primeru ravnali najini starši, saj smo vendarle nekoč doma imeli kokoši, toda žal sva se v otroških letih tovrstnemu izobraževanju ognila v velikem loku.
Navsezadnje sva iz spomina izbrskala nekaj koristnih napotkov. Zavrela sva velik lonec vode, v kakršnem so nekoč kuhali perilo. Gosko sva potopila v vrelo vodo in lonec hitro odnesla iz hiše, saj se je razvil močan neprijeten vonj. Stisnila sva zobe in se lotila skubljenja perja. Jao, da me mama vidi! Delo nama je šlo strašno počasi od rok. Bilo je zoprno vlažno vreme, v hrbet me je zeblo, obraz in roke pa so rdeli od smrdljive sopare in vroče vode, v katero je bilo treba segati. Če bi bil kakšen spodoben izhod iz situacije, bi gotovo pobegnila, tako pa sva molče potrpežljivo vztrajala do zadnje dlake. Najtanjše je bilo treba populiti s pinceto in požgati z vžigalnikom, a na koncu, ko se je že spustila noč, je bila gos po vsej površini zdepilirana kot noge vrhunske manekenke. Odstranjevanje drobovja je prevzel dedek in navsezadnje je bilo mučnega opravila konec. Z rdečimi, malo opečenimi rokami sva zadovoljna potežkala žival, pripravljeno za pečico.
Peka goske, ki sem jo zaradi velikosti s težavo stlačila v pekač, je bila mačji kašelj v primerjavo s poprejšnjo pripravo. Tudi lupljenje kostanja, kar mi je bilo od nekdaj zoprno opravilo, me je prav prijetno sprostilo.
Martinova goska, obložena s kostanjem, mlinci in rdečim zeljem, je okrog praznične mize združila ponosne novopečene starše, teto, dedka in babico.
(Odprta kuhinja, 4. 11. 2012)

03. november 2012

Srečen dan

Včeraj zvečer sem vprašala Gašperja, kakšen se mu je zdel ta dan. "Srečen," je odgovoril. Že zjutraj je poslušal Domicljevo Vem, da danes bo srečen dan, nato je s prijatelji na novi mizi za pink ponk odigral nekaj tekem, kasneje je praznoval z družino in upihnil devet svečk na torti. Dopoldne, ko je šel z nama izbrat slikico za njegovo torto, smo se pogovarjali o sreči. "Vsak dan je lahko srečen, če se tako odločiš," sem modrovala. "Kaj pa če si bolan in si v bolnici," me je preizkušal. Menila sem, da je tudi v takšni situaciji mogoče videti kaj lepega. "Seveda, če ti prijazen zdravnik da čudežno zdravilo, da se pozdraviš in nikoli ne umreš," je navdušeno našel rešitev, ki je mogoča samo v domišljiji nedolžne otroške duše.
O takšnih čudežnih zdravilih bomo še dolgo samo upali, zato pa je prijaznosti tukaj in zdaj kolikor hočeš. Več ko jo uporabljaš, bolj se množi. Nekako tako kot sladka mlečna kaša iz pravljice Lonček kuhaj.
Dragi Gašper, želim ti same srečne dneve!


29. oktober 2012

Skutina pena

Cerkev sv. Nikolaja na Jančah

Med krompirjevimi počitnicami je super, lahko ves dan gledaš risanke. Ne, to pa ne, gremo malo na zrak, predlagam (odločim), recimo nabirat kostanj. Katarina je navdušena, Gašper se strinja, F pristane, a je skeptičen, ker bo menda blato. Vseeno vzamem košaro in odpeljemo se proti Jančam.

Ko se začnemo iz Besnice vzpenjati v hrib, otroka zavriskata: "Uuaauu, kakšna zima!" Katarina pravi, da je kot skutina pena, mi smo zdaj v skutini peni, juhuhu! Zgoraj modro nebo, spodaj pa - skutina pena, skozi katero se po ovinkasti cesti vozimo med podrtimi drevesi. Romantično?
"Jaaa, to hočeva, najboljšo skutino peno iz vrtca," sta soglasna. Tudi brez sladkorja je super, pravi Gašper. Naredi jo, babi, prooosim! Hm, ne znam. Danes sem naredila jabolčni štrudelj. Ok, a raje bi skutino peno iz vrtca. Katarino, ki še hodi v vrtec, prosim, da se po počitnicah pri kuharicah pozanima, kako se jo naredi.
Je že zima? Saj ne morem verjet!
To je pa skoraj boljše kot risanke.
V Gabrjah "naberemo" (kupimo) kostanj, na Jančah valimo snežne kepe, materiala zanje je na pretek in naredimo snežaka, oskrbnik mu takoj prinese klobuk in korenčkov nos, potem pa v domu spijemo topel čaj. Lička so malo zardela.
Doma po kosilu pojemo štrudelj (Gašper dva kosa), nato pa nama v impro teatru igralka Katarina in igralec Gašper priredita predstavo Volkec išče volkca, ki se zaključi z veličastno sklepno pesmijo srečnih volkcev Sama in Vida, ki sta se se spet našla.
P.s.: Če ima kdo recept za skutino peno iz vrtca, se toplo priporočam. Poudarek je na "iz vrtca")

28. oktober 2012

Prvi sneg

Nekateri so danes, ko je zapadel prvi letošnji sneg, zelo veseli, ker imajo radi sneg, zimo. Mene ni med njimi. Prizor na fotografiji sem posnela med današnjo potjo v Ribnico, tam nekje pri Ortneku se je kar nekaj dreves zaradi mokrega snega prevrnilo na cesto. Imela sva neprijetno srečanje z nasproti vozečim avtobusom, ki se je umikal oviri na cesti. V vasi Breg pred Ribnico sem videla tudi nekaj pridnih kidalcev, saj ga je zapadlo skoraj deset centimetrov. Pokrajina ob poti je bila danes žalostna. Obrisi so bili mehko zabrisani, med močnim sneženjem so se izgubljali v daljavi, vse je bilo eno, kot bi se spreminjalo v prazen, bel list papirja. Kot bi se vse nekam izgubljalo.
Ne maram letošnje zime. Ne maram.


Ne eden, dva sta!

"Če bi bil sam, bi mu bilo dolgčas, zato sem vzela dva," je Katarina komentirala dva paličnjaka namesto enega, ki ju je v priročnem "avtodomu" prinesla iz vrtca. Eden je malce večji od drugega in je že opravil prvo levitev, kar pomeni, da pridno raste. Ime mu je Plezalko, manjšemu pa Srečko. Ali pa Srečka, ker je mogoče punčka, pravi Katarina. Iz avtodoma so ju že preselili v njuno pravo domovanje - terarij oziroma insektarij.
Danes je zapadel prvi letošnji sneg, a robide ni uničil in je imamo še dovolj, da mala posnemalca ne bosta lačna. Dva takšna suhca bomo pa že prehranili!
p.s.: Pravo fotografijo Plezalka in Srečke imam obljubljeno, a jo še čakam. Zaenkrat pripenjam tole, na kateri sta njuna sorodnika.

26. oktober 2012

Avtodom za paličnjaka

Skoraj vsak opazovalec bi predmet na fotografiji videl kot kozarec od kislih kumaric, pokrit z gazo, v njem pa je list neke rastline. To je na prvi pogled res. V bistvu pa je to avtodom, s katerim bo Katarina danes transportirala paličnjaka iz vrtca domov. Doma bodo zanj poiskali večje bivališče, če se bo pokazalo, da mu je v avtodomu premalo udobno. Njegova gospodarica pa bo skrbela, da ne bo lačen. Za zdaj ve, da ima rad robidovje.
Otroci v vrtcu so dolgo opazovali ta velikega paličnjaka (verjetno je šlo za samico, paličnjakinjo), ki je šel nekega dne v večna lovišča. Za njim je ostalo 15 nepreskrbljenih sirot, majhnih paličnjakov. Otroci so se skupaj z vzgojiteljico dogovorili, da si bodo skrb zanje porazdelili, tako bo Katarina enega sprejela v domačo oskrbo. Povedala je, da ima rad liste robidovja, no, tega imamo za zdaj na vrtu dovolj za celo armado paličnjakov. Kaj pa pozimi? To bo treba še raziskati, tako kot vse drugo o paličnjakih. Zaenkrat vem, da je menda slovensko poimenovanje tega bitja posnemalec, ker posnema obliko rastlin, med katerimi se zadržuje. Katarina se še ni odločila, kako mu/ji  je ime.
Za prvo potovanje smo mu/ji pripravili malico, list robide, in jo dali v njegov/njen avtodom.

23. oktober 2012

Jesensko sonce



Zadnji vikend so se dogajale same lepe stvari. V soboto zgodaj dopoldne je Gašperjeva nogometna ekipa zmagala. Ko gledaš sijoče oči utrujenih, toda srečnih in ponosnih fantov, ki so zmagali v težki tekmi, ti postane toplo pri srcu. Kot bi te objele tople jesenske barve, kakršne sem občudovala, ko smo se ta dan popoldne preko Ljubelja peljali proti Vrbskemu jezeru.
Srebrno se je svetlikalo med vejami dreves, katerih listje je ožarjalo pozno popoldansko jesensko sonce. Tako toplo je bilo, da sem kar pozabila, da postaja toplota redka dragocenost, ker se bližamo hladnemu obdobju; za konec tedna napovedujejo sneg, morda celo do nižin.
V nedeljo sva jo mahnila na drug konec Slovenije, na Dolenjsko. Zgodaj zjutraj je bilo, ko narava še ni odgrnila puhastega pregrinjala, skozi katerega je bilo mogoče zaznati le nežne obrise okolice. Kdaj pa kdaj je meglo samo za hipec predrl svetleč oranžen sončni žarek in se spet hitro potuhnil v sladkorno peno, dokler naju ni tik pred ciljem, malo pod vasjo Dobeno pozdravilo toplo jesensko sonce. Nato pa naju je grelo ves dan, pa ne le sonce. Tako lepo je biti med ljudmi, ki se imajo radi in si znajo to iskreno povedati in pokazati.

19. oktober 2012

Smukavc in caldo verde

Smukavc
Na Portugalskem imajo zelo radi kodrolistni ohrovt, ki raste skoraj pri vsaki hiši. V glavnem ga uporabljajo za pripravo znamenite caldo verde, ohrovtove juhe. Maria do Ceu iz Fashe, vasice blizu Ponte de Lima, mi je demonstrirala njeno pripravo. V lonec je dala kuhat olupljen in na koščke narezan krompir, malo nasekljane čebule in lovorov list. Ohrovtove liste je osmukala, kar je naredila zelo spretno: v eni roki je držala list, z drugo je prijela oba dela okrog žile in potegnila, da je ostal samo mehak del lista. Potem jih je več skupaj zvila in narezala na zelo tanke rezance. Naložila jih je v zložljivo cedilo in ga potunkala v juho. Ko je bil ohrovt kuhan, ga je vzela iz lonca in odcedila, drugo vsebino pa pretlačila s paličnim mešalnikom. Ohrovt je vrnila v lonec, prilila oljčnega olja in dodala nekaj kolesc domače salame chorizo. Mmmm, odlično!
Pred kratkim sva na skoraj enako jed naletela v  Hotelu Jožef v Idriji. Imenuje se smukavc, ime pa je menda dobila po načinu, kako osmukajo liste z ohrovtovih glav. (Ha, sem videla na Portugalskem!). Juhi je bila dodana žlica kisle smetane, potresena je bila s popečenimi kruhovimi kockami in svežim peteršiljem, namesto choriza pa sva zagrizla v majcene koščke pečene svinjine. A okus! Prav tako izvrsten je bil, kot sva ga imela v spominu. Smukavc je tradicionalna idrijska lokalna jed, že dolgo znana v teh krajih, in kdo ve, kdo si je prvi spomnil, kako uporabiti ohrovt, Idrijčani ali Portugalci? Pravzaprav ni važno, kdo je bil prvi, juha je izvrstna, Idrija pa bližje kot Portugalska. Pa še odlične žlikrofe z bakalco imajo pri Jožefu. Takšne majcene, ki se kar stopijo v ustih. Menda so jih gospodinje nekoč, ko so bile družine res velike, naredile nekaj sto samo za en obed.
br
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...