Zid

Zid na fotografiji je zelo star. Nekoč je ograjeval Krisperjevo posestvo, na katerem so si knezi Auerspergerji omislili svoj živalski vrt. Kasneje, tega je več kot 140 let, so znotraj obzidja postavili bolnišnico, zid pa je bil nekakšna naravna omejitev prostega gibanja pacientov. Pa tudi otrok delavcev, zaposlenih v bolnišnici. V tistih davnih časih smo se lahko po ves dan igrali zunaj, ne da bi domače zelo skrbelo, da bi se nam kaj neljubega pripetilo. Do zidu smo smeli brez posebnega dovoljenja staršev. Za zid, kot smo rekli področju onkraj, pa je bilo prepovedano. Preblizu je bila Ljubljanica in nevarnosti, povezane z njo. Seveda prepoved ni zalegla. Zase lahko rečem, da nisem plezala čez zid zaradi prepovedi, pač pa kljub njej. Preveč mikaven je bil močvirni svet ob vodi, kjer smo spomladi stikali za močvirskimi tulipani . Rekli smo jim pirški. Da ne govorim o vseh drugih čudovitih prigodah, ki smo si jih sami ustvarili.
Zid je bilo mogoče preplezati samo na nekaterih mestih. Kjer je bil omet še cel, ni šlo, zato pa smo s pridom izkoristili vsak kamen, ki je štrlel ven, da smo se ga oprijeli. Če smo bili v dvoje, je bilo lažje. Eden je podstavil pasjo lestvico, ko si bil na vrhu, pa si mu vrnil uslugo, tako da si mu dal roko in ga malo potegnil gor.
Danes je onkraj zidu speljana široka pešpot, vedno polna sprehajalcev. Zadnje čase se po njej večkrat vračam domov, ker je postala bližnjica. Strašno me mika, da bi splezala na zid in pogledala na ono stran, v obratni smeri, kot sem na svet gledala nekoč zdavnaj. Pa mi je zaradi sprehajalcev za zdaj še nerodno. Za začetek sem zadnjič, ko je bil posebej lep dan, zid fotografirala. In ga doma narisala. Mi je kar všeč, čeprav sem pri perspektivi močno zamočila. A to je moj zid!
Vedno je treba vsaj malo gledati čez zid. Kdaj pa kdaj gremo na drug konec sveta, kjer je življenje čisto drugačno. Človekovo bistvo pa enako našemu. Kdaj pa kdaj poskušamo videti/razumeti z očmi drugega. Tudi to je pogled čez zid.