Dobri ljudje

Vsi trije dobri možje, Miklavž, Božiček in Dedek mraz, ki jih imamo ta mesec pogosteje na jeziku, prinašajo darila. Ne vsi enako in tudi ne vsakomur, kar je odvisno od objektivnih okoliščin pa tudi od »osebnega razpoloženja« vsakega od njih.

Ko sem bila otrok, je v naš dom prihajal samo prvi, Miklavž. Z bratom sva največjo skledo, v kateri je mama mešala solato, na predvečer postavila na okno v sobi, nato pa nestrpno hodila gledat, če je že kaj v njej. Čeprav je od takrat minilo več kot pol stoletja, z lahkoto podoživim skoraj neznosno vznemirljiv in radosten občutek, ko je kaj pokukalo iz nastavljene posode. Miklavž nama je navadno prinesel doma spletene rokavice ali nogavice, suho sadje, pa tudi kakšno sladkarijo. Najdlje so zdržali rožiči, ki sem jih lahko grizljala, ko je vsega drugega že zmanjkalo. Nekoč, oba z bratom sva že hodila v šolo, je skleda ostala prazna. Bila sem žalostna, čeprav sem takrat že vedela, kdo polni posodo. A  dan zatem me je po vrnitvi iz šole čakalo moje zadnje Miklavževo darilo: poleg običajnih stvari še majhen lesen stolček, ki je bil samo moj.

Ob božiču ni k nam nihče nosil daril, a je bilo vseeno prijetno. Mama je spekla vsaj dve potici, včasih tudi več, in za povrh še mlečni kruh. Lahko sem ji pomagala. Najprej je dobro zakurila v štedilniku, da bo pečica pravšnje temperature, ko bo čas za peko. Potem je iz shrambe prinesla vse sestavine, da so se v kuhinji malo pogrele. »To so same dobre stvari,« je imela navado reči, ko je moki dodajala jajca, mleko, sladkor in maslo. Dobro umešeno testo je razvaljala na pomokanem prtu in ga bolj tanko namazala z orehovim, skutnim ali rožičevim nadevom ter posula z rozinami, včasih prej namočenimi v rumu, drugič samo v topli vodi. Kruh je vedno naredila na koncu. Zvitke je dala v namazane pekače in pokrila s prtičem, čeznje pa položila še kakšno toplo stvar: zloženo odejico ali pleten pulover. Kuhinja je bila majhna, zato so bili pekači vsepovsod, kakšen tudi na stolu. Nekoč se mi je zgodilo, da sem na eno od potic, skrito pod odejo, nehote sedla, a ni bilo hudega, ker je bila šele na začetku vzhajanja, zato se je mama po začetnem razburjenju skupaj z mano samo smejala.

V naš kraj je prihajal tudi Dedek mraz. Če je bil sneg, in navadno je bil, se je pripeljal na saneh, ki sta jih vlekla konja. V dobrega moža se je preoblekel kar eden od očetov, kar smo večji otroci hitro ugotovili in se zato še dodatno zabavali. Povedal je nekaj poučnih, svojemu sinu še kakšno za povrh, nato pa je razdelil darila ustanove, v kateri so bili naši starši zaposleni. Ne vsem enako, tistim, ki so imeli tudi drugače več, je dal večje vrečke, nam drugim manjše. Takrat se mi je zdelo, da drugače ne more biti. Pač si, kar si.

Danes so razlike med ljudmi, tudi med otroki, še veliko večje. Številni se prav nič ne veselijo prazničnega decembra, ker je v najbolj divjem nakupovalnem mesecu njihovo uboštvo še bolj ubogo. Stiske so materialne narave in tudi drugačne.

Spomnim se akcije Pecivo zate, ki smo jo pred dvema letoma izvedli v Odprti kuhinji. Sodelavci in prijatelji priloge, tudi otroci so bili med njimi, smo napekli veliko peciva, ki smo ga razdelili materinskim domovom in varnim hišam po Sloveniji. Nekateri so priložili še nekaj prijaznih in vzpodbudnih besed. Prejemniki so sladko darilo hvaležno sprejeli in nam zaupali, da jim največ od vsega pomeni, da v svoji nesreči niso sami, kar jim daje upanje, da bo nekoč drugače.

Ko iz umetne decembrske svetlobe pogledamo v temo, ni težko videti manj srečnih, ki se navadno ne postavljajo v prve vrste. Če poskušamo razumeti odprtega srca in skrajno iskreno, je vse čisto preprosto. Kar dobrega storimo zanje, je najlepše darilo, ki ga lahko damo in hkrati dobimo.

(Odprta kuhinja, 16. december 2012)