28. september 2012

Uhani s čipko in žlikrofom

K nežnemu okusu pršuta San Daniele se prileže kozarec "furlanca"

Včeraj je bil prvi šolski dan, danes pa že izlet! Neee, ni bil šolski izlet, sami smo si ga naredili. Najprej smo zrihtali vreme: ves dan nas je s sinje modrega neba grelo toplo jesensko sonce, čeprav so napovedali dež. Nato smo začrtali traso: prek Gorice, kjer prav zdaj poteka prireditev Okusi na meji, skozi Furlanijo v Čedad, nato pa nazaj čez Goriška Brda na kak kmečki turizem. Precej ležerno, tudi kulinarično uživaško. Vse se je zgodilo in še kaj za povrh.
Lidija Anzelm ustvarja nakit iz čipke.
Okusi na meji so se ravno prebujali, ko smo v poznem dopoldnevu prišli v Gorico, a kmalu se je začelo kaditi nad ognjišči in dišati po okusih z različnih koncev Evrope. Nazadnje smo se odločili za Francoze, a še prej smo v slovenski ulici spoznali mladenko, napravljeno v lepo Viktorijo, ki je omrežila Napoleona Bonaparta, znamenitega Francoza. Ob njej je pred stojnico idrijskega hotela Jožef pred punkljem sedela gospa  Lidija in premetavala kleklje, s katerimi je ustvarjala miniaturne čipkice, ki jih je skupaj s kamenčki vdelovala v unikaten nakit. Svojo Idrijo je predstavila tako nevsiljivo ljubeznivo, da jo bomo gotovo kmalu obiskali. Pa ne le to. Čisto premamili so me eni od njenih posebnih uhanov, izbrala sem par, ki ima na enem drobceno idrijsko čipko, na drugem pa žlikrof. Se sliši malo posebno? Saj tudi so, a hkrati so posebno lepi, mislim, da jih bom v petek peljala v gledališče.
V Čedadu pa tako kot navadno: preko Hudičevega mostu, ki se pne visoko nad zeleno Nadižo, do trga Pavla Diakona na kozarec furlanskega tokaja in rezino pršuta San Daniele. Pa še na dobro kavo. In za povrh še po novo šolsko torbo za risalne liste.
Lepo je zunaj in znotraj.
Ko smo bolj po občutku kot s pomočjo orientacijskih tabel takoj čez mejo na naši strani pripeljali na vrh Brega, smo osupli obstali pred kmečkim turizmom Breg , najprej zaradi izjemnega razgleda in nato lepo urejene hiše od zunaj in od znotraj. Ko smo na zastekleni verandi sedli k mizi, so v kuhinji ravno končevali z izdelavo njokov in drugih dobrot, ki so jih pripravili za današnjo večerjo. K zajčku nam je teknila bela polenta, poleg bele čokolade smo se sladkali z njoki s slivami in k vsemu srkali belo vino.
Potem je bila pa že črna noč, ko smo se zaradi zastojev na avtocesti po starih kačjih ridah pripeljali domov. Zadnje čase se vsak majhen premik po naši domovini spremeni v veliko popotovanje.



27. september 2012

Ta svet je učenja vreden

Ko prideš na svet, se začneš učiti, no ja, večino časa te učijo, ker si "študijskih smeri" zelo dolgo ne moreš izbirati sam. Najprej se moraš preriniti čez vse šolanje, od osnovnega, srednjega, visokega, marsikdo tudi do doktorskega, vso delovno dobo hodiš na razne seminarje, predavanja in druge dopolnilne učne programe, dokler navsezadnje ne prideš do življenjskega obdobja, tretjega po vrsti, ko se končno lahko svobodno odločaš, kaj se boš učil. Ko ni treba izbirati samo po pameti, pač pa lahko prisluhneš tudi srcu.
Danes je bil sprejem prvošolčkov na univerzi za tretje življenjsko obdobje (UTŽO). Dva ali trije prisotni fantki so dokaz, da ne gre za dekliško šolo. Moto prireditve Ta svet je učenja vreden so si sposodili od Franeta Milčinskega Ježka (Ta svet je pesmi vreden), katerega pesmi so nam odpeli in odrecitirali na koncu programa. Prof. dr. Ana Krajnc, predsednica društva, je pripovedovala o dogodku, ko je težave, s katerimi se društvo srečuje, primerjala s plavanjem proti toku. Švedska kolegica jo je "potolažila", da samo mrtve ribe plavajo s tokom. Med prisotnimi jih danes zagotovo ni bilo, pač pa je bilo nasprotno čutiti veselo pričakovanje pred novimi učnimi izzivi.
Prvošolčki na prvi šolski dan včasih dobijo spominsko darilo, navadno jim ga kupijo starši. Moje (prvo) spominsko darilo ob vstopu v šolo je na zgornji fotki, danes sem si ga kupila tukaj.

26. september 2012

Zelenjavca

Očiščeno in oprano zelenjavo narežemo na kose in zmeljemo v mesoreznici.
Takole pripravljeno zelenjavco marsikdo pozna pod imenom "domača vegeta". Meni tako poimenovanje ni simpatično, ker je vegeta nekaj industrijskega, zelenjavca pa je prav nasprotno - nekaj domačega.
Nekoč je najbolj zanesljivo zadišalo po jeseni, takrat ko sta "mama in ata pr hiš" naenkrat populila kopico vrtne zelenjave (korenje, peteršilj, zeleno, por, kolerabo), nakar se je zunaj pri vrtni pipi začela njena predelava. Čiščenje, pranje, mletje, soljenje, basanje v kozarčke. Zdaj je skoraj vse enako, le vrtna pipa se je premaknila za nekaj metrov, mama in ata pa sta drugi osebi. Madonca, kako čas beži.
Zmleta nasoljena zelenjava naj počaka en dan, predno jo nabašemo v kozarčke.
Za zelenjavco sva dobro očistila in temeljito oprala 3 kg korenja in po kg peteršilja, pora, zelene in kolerabe, tako da sva odstranila vse ostanke zemlje. Nato sva jo zmlela na mesoreznico in nasolila. Na kilogram zelenjave damo 20 dag soli, raje več kot manj, ker je sol konzervans. Mleto zelenjavo v čebru nekajkrat premešamo, pokrijemo s kuhinjsko krpo in pustimo en dan, da se enakomerno presoli. Odcejeno tesno nabašemo v kozarčke in zapremo. Vode ne zavržemo, shranjena v hladilniku je uporabna še nekaj dni kot dodatek jedem. Le ne pozabimo, da je zelo slana!
Pozimi bo prišla zelo prav.

25. september 2012

Češpljeva pita

Češpljeva pita
Nekateri ljubiteljski kuharji radi delajo zelo zahtevne sladice, ker jim predstavljajo izziv. Mene ne boste našli med njimi. Ko gledam recepte z veliko sestavinami in zapletenim postopkom, grem naprej. Ko pa naletim na takega, ki bi ga zmogel še otrok, se mi zasvetijo oči. To! Češpljeva pita sodi mednje. Medtem ko je v loncu počasi brbotal češpljev džem, ki sem ga občasno premešala, sem se lotila izdelave pite.
Potrebujemo: 25 dag moke, 12 dag masla, 6 dag sladkorja, jajce. Češplje, kakšnih 15 jih bo dovolj.
Z valjčkom prek folije tanko razvaljamo testo do roba pekača in še malo navzgor.
Pečico sem prižgala na 180 stopinj. V mikser sem stresla maslo in sladkor ter dodala jajce, da je nastala gosta bela krema. Z lopatko sem primešala moko, da je nastala kepa testa.
Medtem ko je mikser delal testo, sem 15 češpelj prerezala na pol in še enkrat na pol te odstranila peške. Tako, to bo nadev.
Okrogel pekač sem namazala z maslom in dno obložila s testom. Prekrila sem ga s folijo in ga prek nje z valjčkom ravaljala do roba pekača in še malo navzgor. Odstranila sem folijo in v krogu tesno naložila koščke češpelj. Pito sem dala v ogreto pečico, naravnala na 30 minut, in šla brat časopis.



24. september 2012

Češpljev džem


Modrikasti sadeži so debeli in napeti, prekriti s srebrnkastim oprhom, ki ga niti voda na spere.
Češplja in sliva seveda nista eno in isto, gre za dva različna sadeža. Razliko poznajo strokovnjaki, menda pa slive dozorijo prej, že avgusta. To je torej razlog, da lahko v tem času, ko je jesen na široko razprostrla svoja bogastva, kuhamo čepljev džem.
Pri svojem prodajalcu sadja in zelenjave na tržnici sva "dobro zapisana", vsaj zdi se mi tako. Zato je njegov današnji namig, da je dobil tako dobre slive (on se ne meni za razliko) kot že dolgo ne, padel na plodna tla. Na poti do kafetarne sva vsak svoj sadež pohrustala in se prepričala, da ima prav. Mmmm, sladko in dišeče. Medtem ko sva srkala kavico, je padla odločitev: danes bomo kuhali češpljev džem.
Češplje se počasi kuhajo, spreminja se barva, intenzivira vonj.
Potrebujemo: češplje,posodo z debelim dnom, leseno lopatko, kozarce z navojnimi pokrovčki. Sladkorja nič! So češplje čisto dovolj sladke.
Vzamem kastrolo z debelim dnom, v katero natresem izkoščičene češplje. Če se ob tem raztrgajo na več koščkov, še bolje.  In prižgem kuhalnik na pol ali še manj (3. od 10 stopenj). Vzamemo leseno lopatko in občasno premešam ter občudujem barvo, ki se iz temno modre spremeni najprej v koralno rdečo, nato vijoličasto, temno vinsko rdečo in nazadnje v ... češpljasto, ja, to bi bil pravi izraz za čudovito barvo, ki takšna tudi ostane, potem ko džem nadevamo v kozarce.
Medtem ko se džem počasi kuha, dam kozarce v pomivalni stroj, vmes preberem včerajšnji časopis, pobarvam kavbojke, grem pogledat na vrt, če je zrasla še kakšna bučka, telefoniram, poklepetam z dostavljačem pekovskega peciva, pregledam elektronsko pošto, spečem češpljevo pito (recept sledi) ... ja, džem se kar dolgo kuha, kakšne tri ure zagotovo. A čisto počasi, počasi skoraj neopazno razpade v svilnato strukturo z mehkimi sadnimi koščki.
Še vroč džem nadevamo v vroče kozarčke, tesno zapremo z navojnimi pokrovčki in opremimo z nalepkami.

22. september 2012

Vlaganje paprik



Lahko preživimo dolgo, mrzlo zimo brez kislih paprik? Seveda!
Toda. Ko se začne sezona suhih klobas, dobre domače salame, prekajene slanine in ko se zardelih lic utrujeni vrnemo z zimskega pohoda ter si na dilci narežemo kar koli od prej naštetega, dodamo rezino rženega kruha in kozarec rdečega, takrat ... takrat gremo lahko v klet po kozarec doma vloženih kislih paprik in postavimo piko na i slastni malici. Če na to mislimo že danes.

Pri svojem prodajalcu zelenjave na tržnici sva kupila papriko, ki ji po domače rečemo paradajz paprika. Menda je pripotovala iz Makedonije. Je križanec med papriko in paradižnikom, plodovi so manjši, ploščati, a zelo mesnati.
Uporabim cele, le dobro jih je treba oprati in očistiti, še posebej okoli peclja, kjer je rada zasušena zemlja. Pecelj je treba prirezati ali pa v celoti odrezati, ker je navadno črn. Izrezati je treba tudi vse, kar je morebiti gnilega.

Za 22 kozarcev : 
10 kg paprik
3 l kisa za vlaganje
3 l vode
3 žlice soli
3 žlice sladkorja
3 dl olja. 
To je res zelo preprost recept. Vse je na tri. Da si lažje zapomnimo. Če nimate radi zelo kislih paprik, lahko prilijete še dodaten liter vode.

Vodo, kis, sol, sladkor in olje zavremo v velikem loncu, nato vanj stresemo paprike, ki bodo takoj priplavale na vrh. Vzamemo dolgo kuhalnico in jih občasno potunkamo. Vrejo naj 10-15 minut, nato jih s cedilko poberemo ven in damo v isto tekočino kuhat naslednjo serijo. Paprike se medtem v cedilu odcejajo in malo ohlajajo.
Kozarce operemo z vročo vodo, najlažje v pomivalnem stroju.
V suhe kozarce nadevamo paprike in jih zalijemo s tekočino, v kateri so se kuhale. Na vrh damo palčko vinske trte (ali plastično mrežico ali leseno palčko), prilijemo tekočino do vrha kozarca in dobro zapremo. Vse to lahko delamo, ko se paprike nekoliko ohladijo. Ni treba, da se poparimo.
Na vsak kozarec damo nalepko z letnico (lahko dodamo še kakšen podatek, če se nam ljubi pisati). Količina zadostuje za 22 litrskih kozarcev.

Namig: lahko se zgodi, da bo med paprikami kakšna pekoča. Ta lahko naredi vraga in pol, ker bodo pekoče tudi vse "sostanovalke" v kozarcu. Nič zato. Malo pestrosti ne škodi, ali ne?


17. september 2012

Debn

Ribnik ob vznožju Debnga
Pravilno se imenuje Debni hrib, Debenji vrh, Deben vrh, ... nima enotnega imena, a zame je Debn, moj bližnji hrib, visok 530 metrov. Že od pomladi nisem šla na Debnga, prejšnjo zimo pa sva bila skoraj vsakodnevna obiskovalca.
Parkiraš pri ribniku (ki že nekaj časa čaka nekoga, da njegovo lepoto prenese na platno), nato pa pol ure malo sopihaš, da prideš na vrh, pogledaš na (megleno) Ljubljano in v slabe pol ure si že spet pri ribniku. Urica ne prehudega napora, da se odlično počutiš.
Zakaj nekaterih stvari, za katere vemo, da so v vseh pogledih koristne, ne delamo? Zakaj potrebujemo posebne notranje in/ali zunanje impulze, da naredimo nekaj, kar bi moralo biti samo po sebi umevno?
Danes se mi je sanjalo, da hodim na Debnga. To je bil notranji impulz. Potrebujem še zunanjega. Čisto majčkenega.

14. september 2012

Čušpajz

Čušpajz v kotličku, mmmm, kako diši!
Najraje imam recepte, kjer pri sestavinah piše ... "lahko uporabiš tudi kaj drugega". Tudi če to ne piše, se delam, da piše. Pogosto se namreč zgodi, da doma nimam vse, kar potrebujem. Torej uporabim ...  kaj drugega.
Čušpajz pa je ena od jedi, kjer seznam in količine sestavin niso zacementirane. Uporabiš lahko eno, dve ali tri različne vrste mesa (goveje, svinjsko, divjačina, perutnina, kunčevina, ...), zelenjavo pa tisto, ki prav zdaj raste na vrtu ali jo imaš v shrambi. Primerno je korenje, koleraba, stročji fižol, drobno narezano zelje ali ohrovt, krompir, grah ... Več o čušpajzu lahko prebereš v knjigi dr. Stanislava Renčelja  Od Turjaka do Kolpe.
Tule pa je recept:
Najprej na drobno narezani čebuli na ne prevročem olju popečeš koščke mesa, da malo porjavi. Zaliješ z jušno osnovo ali z vročo vodo in počasi dušiš. Dodajaš zelenjavo, najprej tisto, ki se kuha najdlje. Začiniš po svojem okusu: majaron, timijan, peteršilj, kumina, lovor, ... soliš in popraš. Če katere od naštetih začimbnic ne maraš, jo mirno spustiš. V jed lahko na koncu zakuhaš žličnike, ki jih narediš tako, da zmešaš jajce, sol in moko, nato pa gosto testo z žličko daješ v vrelo juho.
Na kmetiji Padovac v Selu pri Kostelu vsako leto konec avgusta zakurijo pod kotlički in tekmujejo, kdo bo skuhal najboljši čušpajz. Zame najboljšega na svetu skuha Padovčeva Ani.

07. september 2012

Popotovanje od Ljubljane do Maribora




Zamašek ali polž?
Beseda "popotovanje" bi se lahko zdela prepotentna za kratko pot med tema mestoma, a po današnji izkušnji niti ne. Ob tričetrt na devet smo zapustili Ljubljano, da bi okrog desetih spili kavo v Mariboru. Normalen načrt za dobrih 100 km poti.
Kmalu za Trojanami smo obstali, prometna nesreča nekje pri Vranskem.Cesta popolnoma zaprta. Iz predala vzamem fr-slo slovar, po katerem brskam, ko v avtu nimam kaj početi. Odprem na naključni strani, beseda escargot (polž) bi bila primerna, če bi se premikali, a smo stali na mestu, zato poiščem besedo embouteillage (zamašek).
Čez 100 let prometnih zamaškov ne bo, ker se bodo dvignili v vesolje, počakali, da se zemlja premakne  in spustili na cilj (Herman Potočnik Noordung), danes pa smo se po dobri uri, nervozni, ker nismo imeli potovalne kahlice, nekako izvili iz primeža in obrnili proti Trojanam, po postanku pa nadaljevali pot proti štajerski prestolnici po stari cesti. Po polžje.
Ni hmelja, ni koruze

Stavbna dediščina
Opazovali smo pokrajino in stavbno dediščino, nato pa zapuščene nasade hmelja, ki so ga nadomestili s koruzo, da je nastala žalostna podoba opustošene krajine. A ni vse brezupno. Koder so hmelj nadomestili s fižolom,  je ta splezal do vrha opornih žic in še više. Gre nemara za čudežni fižolček, po katerem se bo Jakec povzpel v nebo?
Mariborski palčki
Da ne dolgovezim. V Maribor smo pripotovali po dobrih štirih urah. Mariboržani (poudarek na zadnjem zlogu, kot Parižani) so nas sprejeli kot vedno: gostoljubno in prisrčno. Kulturno.
V srce so mi segli simpatični navihani vrtni palčki, ki krasijo pročelje galerije Hest. Sporočajo mi, da pravljica nikoli ni končana, ker je tudi človekova radoživa domišljija brezmejna.

06. september 2012

Švrgasta



Hkrati z vstopom v šolo se začne menjava mlečnih zob s stalnimi, eni otroci to opravijo prej, drugi kasneje. Naši Katarini je že sredi letošnjega poletja, dobro leto pred začetkom šole, zobozdravnica izpulila dva boleča mlečna zobka, ki ju je pošteno odkupila zobna vila. Še malo, pa bodo zrasli novi, eden že malo kuka na plan.
Od ponedeljka naša punčka preživlja dopoldneve spet v vrtcu med starimi prijatelji in danes mi je ponosna zaupala: "A veš babi, da sem najbolj švrgasta (škrbasta) med vsemi! No ja, tudi Pia je malo švrgasta, a njej manjka samo en zobek, meni pa dva! Pa za Matica še ne vem, kako je z njim, čeprav ga vsak dan gledam, a sploh ne odpre ust." Nato pa se je široko nasmejala. Res je frajerka ta naša švrgasta Katarina!

03. september 2012

Prvič



Črna Mavrica


Danes je prvi šolski dan pa prvi vrtčevski dan pa prvi jesenski delovni dan in še kaj prvi. Začetek nečesa novega ima v sebi dobršno mero adrenalina in priznam, da pri meni (verjetno zaradi radovednega značaja) učinkuje predvsem pozitivno, tako da prekrije negotovost in strah pred neznanim. A ne čuti vsak tako. Biti ob nekom, da lažje prestopi prag novega, je častno dejanje, ki dobro dene tudi spremljevalcu ne le "prvčku". Danes sem imela čast, da sem za roko držala Katarino, ki se je po dvomesečnih počitnicah vrnila v vrtec. Kako se počuti, me je zanimalo. "Nisem vesela," je opisala svoje počutje, pred vrati pa potočila tudi nekaj solzic, "ker smo doma pozabili copate". Že dostikrat prej smo jih, a danes je bilo drugače.
Drugače je bilo tudi enega zadnjih vročih počitniških dni, ko so četrtošolec Gašper, prvošolka Eva in predšolka Katarina obiskali kmetijo Perles, kjer imajo poleg drugih živali tudi dva ponija, Brino in Mavrico, ki je še posebej naklonjena otrokom. Gospa Andreja jim je najprej dala krtače in pokazala, kako je treba konja pripraviti za ježo, mu počesati grivo, rep in pogladiti dlako ter očistiti kopita. Potem so šli skupaj na dolg sprehod in izmenično sedeli na njenem krotkem hrbtu. In kajod vsega  je bilo najlepše? "Ko je Mavrica legla na hrbet in se povaljala v travi," so si bili edini.
Priprava
Sprehod z Mavrico





br
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...