18. avgust 2016

Vmes

Trotočje Save, Ljubljanice in Kamniške Bistrice, akvarel
Spomladi so me povabili k sodelovanju v projektu, ki se je imenoval Vmes. Šlo je za performans ali pa morda instalacijo, ne vem natančno, ker se na moderno umetnost slabo razumem. Računala sem, da bom bolj prosvetljena, ko jo bom doživela “od znotraj”, a žal ostajam v temi. Nič zato, življenje je tako in tako ena sama velika uganka.
Šlo je za romanje amaterskih likovnikov s Fužin v Moderno galerijo. Ne vem, zakaj se je to imenovalo Vmes. Ugibam, da morda zato, ker je bilo prav tisto, kar se je dogajalo vmes, najboljše. Pohod je trajal slabe tri ure, vmes pa smo razstavljali, igrali in peli, vzpodbudili k petju tudi mimoidoče, malčke celo pripravili k spontanemu plesu ter navdušili japonske turiste.
Po tem dogodku sem se začela poigravati z besedo vmes, ki ima lahko več različnih pomenov. Napačna raba kakšne besede pa ima lahko celo komične posledice. Zgodba, ki se je zgodila že pred leti, je menda resnična. Čebelar je hotel k nakupu medu privabiti mimovozeče nemške turiste in je na cesto postavil reklamno tablo, na katero je napisal zwischen. Tako pač piše v slovarju, če pogledaš pod “med”. A kaj, ko med ne pomeni samo medu, pač pa tudi med (vmes). Morda pa je kdo prav zaradi table  zavil na njegovo dvorišče, in če ni prišlo kaj vmes, sklenil kupčijo.
Vmes je lahko marsikaj. Vmesna je na primer malica, pri čemer ne mislim tiste, ko mimogrede nekaj tlačimo v usta, medtem ko buljimo v ekran, najsi bo računalniški ali televizijski. Za takšno pišmeuhovsko malico je dobro karkoli, celo ruski sendvič, kot smo se nekoč šalili; vzameš dva kosa črnega kruha, vmes pa vtakneš rezino belega. Takih skromnih sendvičev ni več, ker tudi Rusi niso več, kar so bili. Ob nedavnem obisku njihovega predsednika so delegacijo na našem Brdu kar dobro pogostili. Gotovo je bilo vse brezhibno in po pravilih, od predjedi iz pisanega paradižnika, sorbeta, bazilične terine in prahu oljčnega olja do gibanice in še česa za sladico. Vmes so ponudili ribo, meso in številne priloge ter pili slovenska vina. Ob večerji so prijazno kramljali, vmes pa pazili, da se ne bi komu kaj zareklo.
Pri nas doma je večerja najskromnejši obrok. Pravzaprav mi je ljubša malica, morda prav zato, ker je tako nedorečena. Zgodi se, če se, kadar hočeš in kar hočeš. Enkrat vmes pač. Če za lokacijo izbereš balkon ali vrt, si že skoraj zmagal. Predvsem pa je vsebina krožnika čisto osebna stvar. Pri družinskem kosilu ali večerji se je včasih treba malce prilagajati, pri malici pa nikakor. Kar komu paše. Vsaj pri nas je tako.
Nisem edina, ki ima rada malico, nekateri ji ljubkovalno rečejo malčka. Poznam par, ki takšnim skrbno izbranim in pripravljenim prigrizkom za dva reče osmička, po vzoru primorskih osmic, na katerih se streže domače dobrote.
Poletje je čas brezskrbosti in zabušavanja, a vmes je treba tudi kaj postoriti. Meni se je zazdelo, da naše stanovanje prav zdaj potrebuje nov belež. Rokovanje s pleskarskim valjčkom ni videti prezahtevno, dokler opazuješ mojstre; torej zmoreva tudi midva. Sonce je najbolj žgalo, ko sva se spravila k delu. Rezultat je kar soliden, čeprav nama je dobesedno kapljalo od nosa.
No, raje ne bom več govorila o beljenju, da si ne obudim bolečin v križu. Ampak tisto, kar se je v vročih, dolgih delovnih dneh dogajalo vmes, to pa je vredno spomina! Mislim, da nama je podvig uspel samo zato, ker sva vmes vsake toliko naredila popoln odklop.
Na našem vrtu je senčnat prostor, kamor po osmi uri zjutraj sonce ne sije več. Tja sem postavila dva ležalnika, vmes pa majhno mizo, na kateri je kraljeval zarošen vrč pijače, občasno tudi okusna malica za delavca. Izza nje je bil dober razgled na robide in maline, ki jih imajo mladi kosi zelo radi. Vmes so do golega pozobali tudi vso aronijo, pustili mi niso niti ene jagode, čeprav so trpke ko sam vrag. Le kdo bi jih razumel!

(Odprta kuhinja, 14. 8. 2016)

25. junij 2016

Zajtrki na Dorićevi njivi


Če bi se morala odločati med Zajtrkom na travi in Zajtrkom pri Tiffanyju, bi izbrala zajtrke na Dorićevi njivi. Čuden odgovor, priznam, a bom v nadaljevanju poskušala razložiti.
Zajtrk na travi je znana slika francoskega slikarja Edouarda Maneta, ki je pred dobrimi 150 leti povzročila veliko vznemirjenja. Prizor na sliki prikazuje dve oblečeni moški figuri, ki sedita na travi, poleg njiju pa se z gledalci ležerno spogleduje povsem gola ženska, ob kateri je košara s hrano. Verjetno za zajtrk. Vznemirljiva ni bila golota sama po sebi, pač pa kombinacija golote in oblečenih figur.
Zajtrk pri Tiffanyju je nastal skoraj sto let kasneje, najprej kot roman Trumana Capoteja, petnajst let kasneje pa so po njem posneli kultni film z napozabno Audrey Hepburn v glavni vlogi. Film, ki so mu po ameriško dodali srečni konec, enako kot roman prikazuje dve skrajnosti: na eni razkošne zabave in življenje na veliki nogi, na drugi osamljenost in zapuščenost, ko se sanje razblinijo. Ne eno ne drugo ne bi bilo tako izrazito, če bi ju prikazali vsako posebej.
Je že tako, da je svetloba videti zares svetla šele takrat, ko se dotakne teme. In obratno.
Pa se vrnimo k našim zajtrkom na Dorićevi njivi, ki sem jih omenila na začetku. Čeprav so že toliko oddaljeni, da so postali legenda, so delćek naših življenj, zato so mi neprimerljivo ljubši od najlepše slike, knjige ali filma, ki so navsezadnje samo fikcija.
Imeli smo srečo, da se je premanturska družina Dorić naveličala obdelovati njivo na Kamenjaku, skrajnem koncu istrskega polotoka, potem ko se je nanjo vsako jesen naselila jugoslovanska armada. Nam je bila njiva tik ob morju všeč zaradi enkratnega razgleda, z lahkoto smo se udomačili. V vasi so nas poznali kot tiste z Dorićeve njive.  Povedali so nam, da v tem delu polotoka rado piha, pa da v bregu, kamor pozimi pljuska razpenjeno morje, ne preživi nobeno drevo. Naravne sence torej ni bilo. Verjetno je prav zaradi vetra naša platnena improvizacija ostala nikoli povsem dokončan projekt. Radi so nas imeli vsi vetrovi, burja še posebej. Objemala, božala, največkrat pa bičala in grizla nas je skoraj brez prestanka. Nismo se preveč jezili, ker je v vsaki stvari tudi kaj dobrega. V prepišnem okolju namreč ne preživi noben komar! Pod dišečo, posušeno, orumenelo poletno travo je bila debela plast zemlje, katere svežina je bila znosno ravnotežje žgočemu poletnemu soncu.
Najlepša so bila jutra. Odrasli smo se navsezgodaj, jaz navadno še na pol v miže, da sem se spotikala ob skale in korenine borovcev. odpravili proti slabo uro oddaljenemu koncu polotoka. Skozi bodičavo rastje smo se prebijali do roba pečine, kjer je morje najčistejše in voda najbolj modra, s sebe smo sprali prah, pomešan z znojem, se v hladni vodi do konca zbudili in razvedrili ob misli na nov počitniški dan. Ko so tudi otroci počasi prilezli iz prikolic, je bil na vrsti zajtrk. Eden od očetov se je lotil mazanja kosov kruha z marmelado, pašteto ali Viki kremo, drugi je čim bolj na tanko rezal kolobarčke salame. Vedrca marmalade ali čokoladnega namaza so zdržala par dni, tanka čajna salama še manj. Otroci so se sami od sebe postavili v vrsto in se takoj, ko so so dobili svoj namazan kos kruha, spet priključili repu. Nikoli ni bilo treba nikomur prigovarjati, naj za božjo voljo vendar kaj poje. Če ni preveč pihalo in odnašalo ognja, nam je uspelo skuhati še lonec čaja, da so otroci spili nekaj toplega, preden so se zapodili v morje.
Zakaj so mi naši zajtrki na Dorićevi njivi tako ljubi, da imajo po vseh teh letih v spominu še vedno posebno mesto? Navsezadnje nismo jedli nič posebnega: namazan kruh, čaj, kdaj pa kdaj pečena jajca in odrasli ob posebnih priložnostih požirek česa krepkejšega, da smo pregnali jutranjo slabost. Sedeli smo na vegastih stolih, ki smo jih neprestano premikali pod majavo platneno streho, da bi vsaj glavo spravili v senco, V vetru smo lovili snopiče včerajšnjega časopisa, ki nam je ob kavi dal malce kavarniški občutek. Premlevali smo trače in nepomembne časopisne novice, ob tem pa zrli daleč proti modremu obzorju, za katerim so se razblinjale nekakšne skrbi. Živeli smo počitnice.
Počitniški zajtrk nima prav nobene podobnosti s tistim, ki ga zaužijemo (ali pa ne) vse druge dni. In danes se spet začenjajo počitnice…

(Odprta kuhinja, 26. junij 2016)


07. maj 2016

Krompirjevci

Istra spomladi, akvarel


Letos sva na vrtu kakih dvanajst kvadratov rezervirala za krompir, za kaj več žal nimamo prostora. Ta zgodnjega. Zame, ljubiteljsko vrtičkarico, ni večjega veselja kot izkop prvih grmičkov. Z motiko je treba prav previdno postopati, da po nemarnem ne zasekaš v gomolj. Najbolje je kar z roko previdno zariti v razrahljano grudo, dokler ga ne zatipaš. Takšno butično pobiranje si seveda lahko privoščiš le v primeru, če lahko celo krompirjevo gredo premeriš v parih korakih.
Mladega opranega krompirčka niti lupiti ni treba, malo masla dam na pekač, gomolje potresem z grobo soljo in hop v pečico z njimi! Včasih dodam še malo svežega rožmarina. Se mi že cedijo sline, a domači krompirjevi užitki še niso tik pred zdajci. Posadila sva ga prav na prvega aprila, šaljivcev dan. Seme sva šla kupit v vrtnarsko trgovino, kjer je zadnji marčevski četrtek vladalo izredno stanje. Na parkirišču, ki je še teden nazaj samevalo v dežju, je posebej nastavljeni redar usmerjal nestrpneže. Kaj se vendar dogaja, dajejo zastonj ali kaj, sem nergala. Nič takega, le sonce je končno posijalo in vrtičkarje napodilo delat.
Mladi prodajalec, ki nama je pomagal izbrati pravo sorto, je zagotavljal odličen zgodnji pridelek. Saj prav to hočem, zakaj bi mu torej ne verjela, ko vendar poznam pregovor o neumnem kmetu in debelem krompirju.
Ko smo se v vrsti počasi pomikali h blagajni, sem škilila po drugih vozičkih. V marsikaterem sta bili vrečka ali dve semenskega krompirja, kupci pa v glavnem moji vrstniki, upokojenci. Mi smo generacija krompirjevcev, me je na lepem prešinilo. Res smo imeli krompir! Ker smo imeli sanje in verjeli, da bo bolje
Krompir je bil kar se da pogosto tudi na naših krožnikih, večinoma smo ga natepavali  dan za dnem, tako rekoč odraščali smo ob njem. Dobro, nekateri tudi ob pohanih piškah in kaviarju, da ne bo kdo od elite na hitro užaljen, a večinoma smo se prehranjevali bolj skromno. Lačni pa vseeno nismo bili, krompirja smo imeli vsi dovolj. To so bili časi, ko smo ga pojedli precej več kot mesa, danes je namreč obratno, čeprav tako poceni kot zdaj, še ni bil. Zadnjič sva ga pri kmetu za deset evrov dobila velikansko vrečo, dovolj za ves mesec celo za najhujšega krompirjevca pri naši hiši. Pravega krompiroholika.  Lahko bi ga jedel čisto vsak dan. Ne samo lahko, ki pravzaprav hoče jesti krompir dan za dnem. Ker ga je hvalabogu dovolj in to različnih vrst, lahko celo izbiram, ko grem ponj v trgovino: en je primeren za solato, drugi boljši za peko in tretji najboljši za svaljke . Po želji. Na svetu ga menda poznajo štiri tisoč različnih vrst.
Naši starši so sadili eno samo sorto, igorja, če se prav spomnim. Tisti, ki niso imeli vrta, so ga morali jeseni nabaviti pri kmetih. Marsikdo se je v času ozimnice spomnil svojih sorodnikov, ker je bilo takrat kmečko poreklo oddaljeno šele generacijo ali pa še to ne.  Osnovna živila, denimo krompir, fižol, čebulo in podobno je bilo treba nabaviti pravočasno. Stanovanje brez uporabne hladne kleti ni bilo nič vredno. Pozimi namreč nisi mogel v trgovino po dve kili krompirja, danes ga lahko kupuješ petek in svetek od zore do mraka in čez.
Moji starši so nekaj krompirja pridelali sami. Moja skrb je bila ročno pobiranje koloradskih hroščev. Fuj! Včasih sem morala sodelovati tudi pri spravilu, kar me v otroštvu skrajno dolgočasilo,  Ko so nas v šoli odpeljali pobirat krompir  na njivo bližnjega kmeta, ki mu je ravno pogorel hlev, je bila čisto druga zgodba. Bilo je celo zabavno. Nekaj malega smo se s krompirjem obmetavali in si zemljo stresali za ovratnike, na koncu pa smo vendarle vsega pobrali, kot je bilo treba. Spotoma smo se naučili še nekaj o solidarnosti in prostovoljstvu. Krompirjevci.

(Odprta kuhinja, 7. 5. 2016)


25. april 2016

Od trga do trga


Preden sva se od mesta poslovila, sva se še enkrat sprehodila po Piazza Grande, čeprav je zelo deževalo, pihalo, morala sem si natakniti rokavice. Hm, tole vreme zadnje dni je pa res pestro. Kavo sva seveda pila znotraj kavarne, a s pogledom na trg. In prireditveni šotor, na žalost.
Najprej sva se namenila ta dan obiskati tudi Sieno in zatem še Arezzo, preden bova do večera prišla do Ravenne, kot sva se namenila, da bova lahko kar takoj primerjala vse tri najlepše italijanske trge, ki jih poznava, in sem jih včeraj omenila. Ker pa je treba včasih zaiti z začrtane poti, je za Sieno zmanjkalo časa. Nenačrtovano sva se namreč za dalj časa ustavila v Norciii.


Tudi v Norcii je lep zrg, pa ne le eden, a znana ni po trgih pač a po klobasah. In drugih lokalnih specialitetah, kot so siri, ročno delane testenine, stročnice in tartufi. Najbolj pa so cenjeni suhomesnati izdelki. Trgovine, ki ponujajo lokalne dobrote, stojijo druga ob drugi, vmes so restavracije, taverne ipd., vse nabito polno. Preden sva prišla do Murcie, naju je presenetil sneg, nasproti so začeli vozi avtomobili, na katerih je bilo več cm snega, vse naokrog je bilo pobeljeno. Konec aprila res ne bi pričakoval snega v srednji Italiji, a danes ga ni manjkalo. V Murcii pa je posijalo sonce, čeprav je bilo še zmeraj zimsko mraz. Ljudi se je po mestu kar trlo, vsak je nosil vrečko z nakupljenimi specialitetami. Klobasive prodajajo tudi na metre, punca jih je odmerila en meter na zanimivi napravi, nekakšnem vretenu, na katerem so bile klobase navite.


Seveda je šlo nekaj teh izdelkov tudi z nama, pa tudi v restavracijo Granaro del monte, menda najstarejšo v mestu in eno najstarejših v Italiji, ki jo vodi družina Bianconi, sva se pustila zvabiti. Ni nama bilo žal. Zato pa je zmanjkalo časa za Sieno, ne pa za Arezzo.


Na Piazza grande v Arezzu, kjer so snemali film La vita è bella, je bil danes sejem starin. Torej tudi ta trg ni bil prazen in lep, kakršnega poznava. Če bi bil vedno tako natlačen z vsemogočim, kot je bil danes, se gotovo ne bi uvrstil na seznam najlepših. Vseeno pa mi ni kaj očitati, na njegovem robu v kavarni Dolce vita sva kar precej časa posedela ob kozarcu vina in opazovala živahno dogajanje na trgu. 
Tako da je bilo treba potem malo bolj pritisniti na gas, da sva še pred temo prišla v Ravenno in na Punta Marini našla hotel Regina, kjer imava rezervirano prenočišče. Nekaj zadnjih kilometrov naju je z zahoda grelo večerno sonce, ki se je kot zlato mehko razlivalo po ravni pokrajini brez enega samega hribčka. 
Ravenna, njeni trgi in morda tudi freske pridejo na vrsto jutri.

Ascoli Piceno


Dopoldne se je bilo treba odtrgati od Fabriana, sicer se bo pa danes festival tudi zaključil. Odpeljala sva se proti Anconi, spotoma opazila tablo za San Paolo di Jesi, ki sva ga včeraj degustirala v kozarcu, ter se na hitro odločila iti pogledat, kje raste tako dobro vino. San Paolo je majhna hribovska vas, označena kot mesto vina, a v nedeljo je bilo zaprto prav vse, razen cerkve. Pred vhodom v mesto pa sedi na sodu tale veseljak.


Ustavila sva se tudi v mestu Jesi, po glavni promenadi se je zrlo sprehajalcev, družine z otroki, mladi pari, a sva navsezadnje komaj našla odprto kavarno, potem ko se je okrog poldne mesto spraznilo, vsi so šli verjetno domov na kosilo, ker gostilne nisva našla nobene. V obzidanem mestu je nekaj lepih palač in trgov, z roba ozkih ulic se odpira pogled na valovito okolico,  tudi mestna promenada je privlačna, sicer pa ni nič posebnega. 


Ancono sva preskočila, pravzaprav prevozila in nadaljeva pot ob morju ter se ustavila v kraju Sirolo, ki je menda najlepše na tem delu sicer puste in ravne obale. Tu pa je polotok, na katerem je ohranjeno nekaj naravne divjine, a za raziskovanje nisva imela časa niti prave volje, ker je začelo deževati. Sva pa poskusila ocvrte polnjene olive ascolana, kar je posebnost tega okoliša. Za 5€ ti naložijo 10 vročih v papirnat škrnicelj, podobno kot pri nas jeseni kostanj. Z roba mesta je lep pogled na zaliv globoko spodaj in pečine za njim, morda vidi še kam dlje, kadar ni megleno in deževno.


V Ascoli Piceno sva prišla v dežju proti večeru, poiskala rezervirano prenočišče B&B Mimi e Coco. Cesta do tega prenočišča je izredno strma in zelo vijugasta, vmes je ograja z opozorilom, da gre za privatno posest, ki jo čuva hud pes. Ob prihodu na cilj sva tega psa videla, a je ravno za vedno končal svoj posel, nakar so ga odnesli.
Prenočišče vodi zelo prijazna gospa (Mimi?), ki govori samo italijansko, a smo se nekako sporazumeli, da je ta dan v mestu velika fešta, ker je jutri državni praznik. V mestu je bilo ogromno ljudi, zato nekaj težav s parkiranjem. Povsod so bili šotori, v katerih so bile degustacije, predstavitev lokalnih proizvodov ipd. Poseben šotor je bil samo za oljčna olja iz vse Italije. Tam nama je gospod Paolo iz Trapanija, Sicilija, vse povedal o svojem olju in razkazal fascikel družinskih slik. 


Neki drug kmetovalec iz Apulije, ta je znal angleško, je z veliko ljubeznijo pripovedoval o svojem olju. Res bo treba iti enkrat na ta skrajni jug Italije, mislim, da tam živijo fajn ljudje. Nekaj olja (s kruhom) sva poskusila, a sva se trudila, da ne preveč, da sva šla lahko še na vročo mineštro v neko zelo fajn gostilnico. Če bom kje našla vizitko, bom dopisala podrobnosti, ker jo lahko res priporočam. Zelo dobro in poceni, kar ni tukajšnja posebnost.
V Ascoli Piceno naj bil bil najlepši italijanski trg Piazza del popoli. Res je zelo lep, pravilne kvadratne oblike, obkrožen z lepimi stavbami, arkadami. Tokrat ga je izrazito kazil (po mojem mnenju) prireditveni šotor, zato sem morda pristranska, kar se tiče ocene lepote. Zame ostaja Il Campo v Sieni na prvem mestu, tudi Piazza grande v Arezzu je po moje zanimivejši trg od tega. Ali pa ga bo treba še kdaj obiskati, kdo ve.
Malo me je skrbelo, kako bova v temi prišla po tisti strmini do prenočišča, a je šlo z odličnim šoferjem brez problemov.








23. april 2016

Akvarel z akvarelom


Tajski slikar Boonkwang Noncharoen je danes naslikal slovenskega slikarja Franca Goloba. Slikanje je potekalo v živo pred gledalci s projekcijo na velikem platnu. To se mi je zdel višek današnjega dopoldanskega dogajanja v Fabrianu. Pred tem je s projekcijo slikal tudi Franc Golob, ki ima izrazito svoj, meni zelo všečen slog. Skratka, res uživam v vsem dogajanju, počutim se kot riba v vodi. Pravzaprav bolje. Si lahko predstavljate 300 slikarjev na kupu, kolikor jih je ta vikend v Fabrianu, kakšna ustvarjalna energija je to?!
Tudi nebesa so na naši strani, ker je vreme stabilno kljub vztrajnem napovedovanju dežja. Težki oblaki, ki plavajo po modrem nebu in z višine gotovo občudujejo malarijo, so se verjetno zaradi navdušenja nad videnim odločili polulati nekje drugje, nas pa puščajo na suhem. Nimam nič proti, naj tako ostane.
Pa še ena jutranja (zame) nova izkušnja: italijanski hotelski zajtrk sestavljajo: skodelica čaja (ali kave), rogljiček in kozarec mrzle vode. Zelo asketsko. Postreženo z nasmeškom. 
Zato pa je bila toliko bogatejša degustacija domačih pridelkov in vina (10€/osebo), na katero sva zašla proti večeru, potem ko sva prekolovratila čisto vsa prizorišča, kjer razstavljajo, najbolj so navdušili Tajci, ki so izven kategorije. Potem sva se sprehajala po ozkih uličkah, širokih največ za dva složna pešaka, vedno v krogih nazaj do trga, kjer je mrgolelo slikarjev. Postavali so tudi po vseh vogalih po mestu. Pod arkadami sva zagledala sliko Zmajskega mostu, ki so jo vsi občudovali, avtorja ni bilo nikjer.  Izkazalo se je, da jo dela (še ni dokončana), svetovno znani indijski umetnik Amit Kapoor, ki sploh še ni bil v Ljubljani, ima samo fotografijo. Prijazno je pristal, da se fotografira s svojo še nedokončano umetnino.
Koliko prijetnih naključij! Res sem hvaležna, da me je usoda ta vikend pripeljala v to mesto. 
No ja, prav zares pripeljal me je nekdo drug. Ki mi je danes na skrivaj kupil indijansko rumeno barvo Daniel Smith, ki sem jo občudovala, s se mi je zdela predraga. Temu se reče L Če še ne veste.





Fabriano


Z

J

Fabriano, mesto v italijanski pokrajini Marke, vsako pomlad zbere slikarje akvareliste iz vsega sveta. To se dogaja prav ta vikend. Seveda me je dogodek vlekel kot magnet in navsezadnje se je res vse tako izšlo, da sva se lahko da es navsezgodaj zjutraj odpeljala sem. Dobrih 600 km, kaj pa je to takega v teh časih? Še posebej, če greš lepo zlagoma in spotoma še kaj pogledaš. Denimo lepo Chioggio na robu beneške lagune, prave male Benetke, lepo skrite v senci velike sestre, kar pomeni nič turistov v mestecu, kot narejenem za pohajkovanje, kofetkanje itd. Fotka sledi na koncu tega prispevka.
V Fabriano sva prispela v času sieste, zato sva našla zaprta vrata hotela Arrivederci e grazie, kjer sem rezervirala sobo, s težavo priklicala nekoga, ki je za silo znal angleško in po pol ure pričakala prihod fanta s ključem. Vse skupaj je bilo malo smešno, a se nisva jezila in zato sva bila nagrajena s kavico in miniaturno sobico ter se zadovoljna odpravila v nekaj minut oddaljen center mesta, o katerem ne vem (še) nič, a mi je na prvi pogled že všeč. Palače, cerkve, trgi in trgci, ozke ulice, malo ljudi, posode z rožami in zelenjem pred vrati, hiše iz opeke, vse nekako starinsko, kot bi se zbudil v nekem drugem času. Danes je malo nevsakdanje, ko na vsakem vogalu naletiš na kakšnega slikarja, ki zavzeto poskuša ujeti njegov utrip na papir. Počutim se kot riba v vodi. Slabo polovico slik tokratnega bienala, ki so razstavljene na različnih lokacijah po mestu, sva si ogledovala nekaj ur danes, drugo sledi v naslednjih dneh. V živo sem videla slike avtorjev, ki jih sicer "poznam" samo s FB. Morda se bo dalo koga videti tudi v živo pri delu. Tukaj je tudi nekaj znanih ponudnikov slikarskega materiala, poleg papirja Fabriano tudi Escoda čopiči in Daniel Smith barve. Joooj, a me kdo lahko razume, kaj se mi mota po glavi? 
Aja, pa še to. Napovedali so dež in mraz, temu ustrezno sva se oblekla, zato nama je bilo danes tes vroče, ko naju je  pričakalo toplo, pravzaprav vroče sonce, kakih 25 stopinj. Bi se človek smel pritoževati zaradi lepega vremena? Mogoče pa naju že jutri "potolaži" napovedani dež, haha. Mi je vseeno.
V majhnem mestu hitro naletiš na sorodno dušo. S slikarjem Francem Golobom je nekaj uric ob pivu minilo kot bi trenil. Zelo, zelo zanimiv gospod.
Bil je en lep dan. 






20. marec 2016

Regratec




Slovenska krajina je brez dvoma ena najlepših na svetu. Tokrat v mislih nimam zelenih hribčkov s cerkvicami ali cvetočih planjav s podrtimi kozolci, pač pa si predstavljam takle spomladanski pejsaž: travnik, nedaleč od velikega blokovskega naselja, na osojnih legah še prekrit z zaplatami snega, med katerimi kot svojevrstne kiparske stvaritve postopajo številne figure, ki se zdijo kot bi bile v nekašnem upočasnjenem gibanju. Kdaj pa kdaj se katera globoko prikloni, druga prestopi, tretja počepne in iz vrečke privleče nož z dolgim rezilom ter ga do ročaja krepko zarine v zemljo, malo povrti in hip zatem potegne na plan temno zeleno rozeto nazobčanih listkov, ki se pri korenini še držijo skupaj.
Regrat, kraljevska spomladanska zel! Je eden zanesljivejših znanilcev pomladi, njegov glavni mesec je marec ali sušec, ki se je letos svojemu imenu povsem izneveril. “Včeraj sem že regrat nabirala, danes pa je spet prava zima” je prve dni sušca, ko je na zvončke, trobentice, teloh in tudi regrat čez noč zapadlo skoraj pol metra snega, komentirala gospodinja Ana na kostelski turistični kmetiji. Takoj za sneženjem se je obrnilo na dež, sušec pa je postal pravi mokrec. Nad nezanesljivostjo vremena (in vsega drugega) se vseeno ne kaže pritoževati, ker za dežjem vedno pride sonce!
Ker pa je regrat v nasprotju z vremenom tako zelo zanesljiv marčevski gost, bi se prvi spomladanski mesec lahko upravičeno imenoval tudi regratec. S poudarkom na drugem zlogu, da bi se bolj fino slišalo.
O regratu se pripovedujejo zgodbe, ki o marsičem namigujejo med vrsticami. Kako sem štiri ure čistila regrat za deset ljudi. Ali pa: Vnuku sem dala polno vrečko očiščenega regrata. In še najboljša: Moj regrat so bolj hvalili kot njeno pečenko.
Res je, kar pravijo, da vodijo do najlepših stvari dolge poti. Za zamudno nabiranje, zatem pa še čiščenje in pranje si je treba vzeti čas. Nekateri pravijo, da ga je treba “oprati iz desetih vod”, kar se mi zdi pretiravanje, razen če ga ne nabirate na pasjem sprehajališču.
Brez pretiravanja pa je regrat zame najboljša, najokusnejša in najbolj zdrava zel za pripravo solate, pred katero se lahko skrijejo vse druge, še posebej tiste, vzgojene v rastlinjakih ali pripeljane iz toplih krajev. Užitni in koristni so vsi deli rastline – korenina, list, steblo in cvet. Edino regratove lučke niso za pojest, so pa zato toliko lepše, ko pihnemo vanje, da se nešteto semen zvrtinči po zraku ter odjadra iskat prostor za nov dom.
Ko naštevajo koristi rastline, seznamu skoraj ni konca. Izboljšala naj bi celotno presnovo, posrbela za odvajanje strupov iz telesa, dobro dela jetrom in tako naprej. V ajurvedi in kitajski tradicionalni medicini ga uvrščajo med rastline, ki telo hladijo. Ta plevel, kar uradno je, zaradi odličnih lastnosti ponekod že gojijo na njivah. Nemara bo v boljših restavracijah regratova posteljica kmalu izpodrinila rukolino, ki je postala popularna pred leti.
Zame je najboljši, če je pretlačen z vročim krompirjem in/ali kuhanim jajcem ter prelit z oljem in kisom. Bratranec ga rad zabeli s prekajeno čelugo, kot imenuje prašičji podbradek, ki ga prav za ta namen da na stran, ko imajo koline. Nekateri liste blanširajo kot blitvo ali špinačo in priložijo k ribam ter drugim jedem. Iz listov lahko skuhamo juho, naredimo pesto, jih dodamo v rižoto, zmešamo v omleto. Dobro in zdravo. Regratova korenina je menda sploh eno samo zdravje. Očiščeno posušimo in zdrobimo v možnarju, nato pa zmešamo z vodo in uživamo po požirkih. Pražena, posušena in zmleta je lahko celo kavni nadomestek.
Tudi regratovi cvetovi niso samo lepi, pač pa tudi užitni. Popke lahko vložimo v kis, podobno kot kapre. Dobili bomo pikantno prilogo za posebne priložnosti. Iz cvetov z dodatkom sladkorja in medu smo pred leti delali sirup, ki smo mu rekli regratov med. Okus je res spominjal na čebelji pridelek. Odprte rumene cvetove lahko ponudimo ocvrte ali pa jih danes preprosto položimo na krožnik z juho, krompirjem ali mesom, da bodo cvetoč okras praznične mize. Saj je vendar cvetna nedelja!

(Odprta kuhinja, 20. marec 2016)




31. januar 2016

Čajček, piškotek, medek


Navadno kupujem med pri svoji dobaviteljici jabolk, ona pa ga nabavlja pri sosedu čebelarju. Do zdaj se nisem spraševala o zdravju njegovih čebel, za naprej pa nisem prepričana, ali se ne bo treba brigati tudi za to.
Zadnjič sem v eni manjših trgovin opazila sivkinega, kakršnega moj čebelar nima, zato me je zamikal nakup. Bolj iz navade sem vprašala za ceno in ostala odprtih ust, ko je prodajalka navedla dvakrat višji znesek od tistega, ki ga običajno plačam. Bolj od blizu sem pogledala kozarec, pa ni bilo kaj videti. Navaden med. Prodajalka je hitela utemeljevati visoko ceno: “Veste, to je hladno pridelan grški medek, zato je malo dražji.” Aha, medek. Se mi že svita, kam pes taco moli. Medek je vedno dražji od medu. Pa še hladno pridelan, tak še posebej. Verjetno je pihala mrzla burja, ko so čebele obletavale sivkine cvetove, pa so si nahladile nežne nožice. Japajade.
Hudovala se seveda nisem na glas, sama pri sebi sem malce bentila. Poskus trgovke, da bi zvišala vrednost medu in opravičila visoko ceno, se mi je zdel predvsem smešen. Z nakupom seveda ni bilo nič, več kot toliko se namreč ne pustim vleči za nos.
Razmišljala sem, kako pogosto nasedamo takim štosom. Decembra, ko se zapravlja na veliko, ker je šla potrošnikova zdrava pamet začasno na počitnice v neznano, je bilo pomanjševalne ponudbe še toliko več. Piškoti so se spremenili v piškotke, vrečkico so zavezali z rožnato pentljico … le kdo bi se lahko uprl ljubkosti. Tale čajček bo najboljši za želodček, tale oljček pa je pravi balzam za dušico, so ponujali. Odlično darilce, čisto zdravje v majcenih stekleničkah. Majhno je vendar tako prisrčno. In dragoceno. V praksi seveda predvsem drago.
Tudi na zelenjavni tržnici je tovrstnega marketinga na pretek. Najkasneje s prvim mrazom, ko je glavne vrtne sezone konec in moramo po zelenjavo na tržnico, se korenje spremeni v korenček, solata postane solatka, motovilec pa motovilček, po dekah ga prodajajo. Rukolo, oprostite, rukolico pa po gramih. Dobro, da ne po listkih. Tudi domača jajčka imamo, gostobesedno ponuja branjevka, pa tako dober zeljček smo skisali letos, ste ga že poskusili? Kaj pa kisla repica, pa tale sivček, kar topi se v ustih, še domače krvavičke, boste vzeli? Seveda, kar sem z robo – in že vlečemo evre, pravzaprav evrčke iz žepov.
Gre za čuden paradoks, kako s pomanjševalnicami stvarem povečati vrednost. Seveda samo navidezno. Naj ne zamerijo, a zdi se mi, da so ženske bolj kot moški nagnjene k takemu čebljanju.
Zakaj otroci pogosto govorijo v pomanjševalnicah? Ker jih tako učimo, seveda. Če gre za zelo neješče bitjece, ni težko razumeti zaskrbljenih staršev, ki si pomagajo na vse načine. Otrok bo juhico, krompirček in mesek gotovo lažje spravil dol kot pa juho, krompir in meso, mar ne? Če ne mara mleka, bo mogoče srknil vsaj malo mlekca?
Včasih se otroški žargon nikoli ne konča in dogajajo se kar komični prizori. Znanka, tako kot jaz že babica, je zadnjič predlagala, da greva na malčko. Približno že vem, kam to pelje, a se pustim zapeljati. V lokalu polistam jedilni list, negotovo izbiram iz ponudbe malic, medtem ko se ona hitreje odloči. Ker zadnje čase nima pravega apetita, s čimer seznani vse navzoče, bo použila samo solato. Pavzaprav solatko, kot se izrazi. A zahteva, da priložijo še nekaj olivic, pol jajčka, malo sirčka in pršutka, pa bog ne daj  česnčka, paradižnik naj bo izključno češnjevček. Pa dober olivček naj bo in na popečeni kruhek naj ne pozabijo, roti že natakarjev hrbet.
Gospod natakar se je dobro vživel v igro in ni prav na nič pozabil. Za povrh je dodal še prisrčen nasmešek, ko se je po obedu rahlo priklonil pred njo, rekoč: “Izvolite računček, gospodična.”

(Odprta kuhinja, 31. 1. 2016)
br
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...