06. november 2016

Obaduje

Jesen v Strunjanu, akvarel
Moj najljubši letni čas je poletje. Še bolj kot razkošje sonca, svetlobe in toplote me premami ležernost, ki kot topla sopara po poletnem dežju preveva ozračje. Ne gre samo za tisti teden ali dva počitnic, ko je lenarjenje dobesedno zapovedano, pač pa se mi zdi, da poleti življenje poganja bolj sproščena in odpuščajoča energija.
Jesen ima čisto drugačen obraz, pa naj bo še tako topla in sončna, indijanska, kot je zadnje čase v navadi. V življenje se potihem vrivajo dolžnosti, obveznosti, po domače povedano mus. Ne le koledar, tudi ura je spet neznansko pomembna, včasih gre celo za minute. Življenje pač ni (samo) igra. Začela se je šola, najmlajši spoznava vrtec. Babice in dedki imamo vlogo spremljevalcev in šoferjev najmlajših, nekateri pa tudi sami spet postanemo šolarji, zagnani kot najhujši štrebarji; v dobrem pomenu, seveda.
Druga značilnost jeseni je turobnost. Njive so opustele, pridelki pobrani, koder na novo posejano žito še ni vsklilo, se z zorane grude v mrzlo ozračje dvigujejo meglice in vlečejo na otožnost. Nekatera drevesa molijo svoje gole veje v zrak, da skrivenčene zgledajo kot roke starčka, ki prosi pomoči. Še trava je vsa kilava, kot bi rasla navznoter, v korenine. Noč krade ure dnevu, vsak dan po nekaj minut... Ne da bi zares hoteli, se misli mimogrede zapletejo v premišljevanje o minevanju, o življenjskem krogu, ki se zapira. Topla polovica leta je videti nedosegljivo daleč.
Tretji slika jeseni je precej bolj vesela in mi je od vseh prizorov najljubša. To je prava podoba blagostanja, razvajanja. Ob sončnih dnevih je narava osupljivo lepa, barvna paleta pa komaj resnična, kot bi eksplodiralo sonce in bi žareči delci polegli po planjavah. Celo ob dolgočasnih avtocestah je grmovje na brežinah tako lepo obarvano, da krade poglede. Kašče so bolj ali manj polne, police v shrambi se šibijo pod zimskimi shranki. V sodih je dozorel mošt, kozarci z mladim vinom trkajo ob spremljajoči pojedini, danes obvezni gosji, kak drug dan tudi drugačni. Jesen podarja pravo razkošje barv, okusov in vonjev. Na trenutke je videti, kot bi bilo vsega preveč.
Ali sploh lahko govorimo o preveč, kadar gre za nekaj dobrega? Kako naj bo preveč veselja, preveč radosti, preveč sreče? Ljubezni ni nikoli preveč.
Eno zadnjih nedelj smo se zbrali za našo veliko kuhinjsko mizo, da bi si privoščili delček jesenskih sadov. Glavnina jedilnika je bilo meso z ene od ekoloških kostevskih turističnih kmetij. Za pripravo si je treba vzeti čas. Najprej sem potrpežljivo in počasi pražila drobno nasekljano čebulo, ki sem ji nato dodala popečene kose mesa in začimbe, vse skupaj pa se je zatem več ur, pravzaprav kar prek noči, počasi mehčalo v topli pečici. Razmišljala sem, naj naredim za prilogo fuže ali polentne njoke, ko sem se spomnila rešitve, ki jo je izbrala hči, ko so jo še čisto majhno vprašali, ali bi raje bombone ali čokolado. Sladkosnedki se ni bilo težko odločiti: “Obaduje!” je takrat rekla, besedo pa smo spravili v zakladnico našega družinskega žargona. Torej sem tudi sama naredila oboje, fuže in njoke. Že v soboto sem umesila rezančno testo in naredila fuže, v nedeljo pa skuhala polentni zdrob, mu primešala maslo ter ga nalila v majhne modelčke in malo popekla v pečici, pečene kupčke pa prelila s sirovo omako. Za solato sem skuhala peso, ki smo jo prinesli iz Istre, na domačem vrtu pa nabrala radič. Sladkali smo se s pito z dišečo izabelo , ki smo jo potrgali z brajde za hiš in jabolčnim zavitkom, ki sem ga naredila iz vnajnarskih jabolk. Skoraj vcsi smo poskusili oboje. Pravzaprav obaduje. Na mizi je bilo vsega veliko, nekateri bi rekli, da preveč, meni pa se ni tako zdelo.
Medtem ko sem zadovoljna opazovala in poslušala klepet in smeh pa še čebljanje najmlajšega, ko so si na krožnike nalivali oranžno-rumeno bučno juho, da je zgledalo, kot da so majhna sonca za našo mizo sklenila krog, sem se počutila kot jesen, tretji prizor.


(Odprta kuhinja, 6. 11. 2016)

27. september 2016

Od bube do šalše



Ko sva se pred parimi dnevi bližala naši istrski vasi, so naju tik pred njo pozdravile njive z bučami. Kot majhna sonca so čepele tesno druga ob drugi na rjavi zaplati sredi posušene pokrajine, po kateri je v vetru polegala šumeča zlato rumena trava; menda pravega dežja ni bilo že od junija. Pogled je bil prelep, a kmetom lepota, ki ne prinaša koristi, ne pomeni kaj dosti. Midva, ki ne živiva od zemlje, pa sva ob pogledu na buče oba hkrati vzradoščena zavriskala: “Bube, bube!” Kot vem, se od nekdaj dopušča, da se najmlajša in najstarejša generacija občasno podobno obnašata. Naš najmlajši, ki šele začenja govoriti, namreč buči reče buba. Tisto eno, ki čepi ob robu našega vrta, ima zelo rad. Kadar gre mimo nje, jo malo poboža.
Opravkov, zaradi katerih sva prišla v Istro, se ves dan ni zmanjkalo, zato je bilo pod večer več kot dovolj razlogov za miren počitek. A ponoči je na nebu kraljevala polna luna, zato mi do spanca ni bilo. Svetlo je bilo skoraj kot podnevi, dolge sence dreves in grmovja so se kot zmajev rep zvijale po planjavah, nad katerimi je bilo kot svetleča pokrovka poveznjeno zvezdno nebo. Kdo bi spal v takem! Črički so neutrudno godli skoraj do jutra, ko je njihovo petje prekinila nenadna nevihta, da se je iz oblakov naenkrat izlila vsa voda, ki so jo nebesne zapornice hranile prav za ta trenutek, kmetje pa zaman pričakovali že od pomladi. Po strehi je topotalo kot četa vojakov brez komandanta. To pa je bila uspavanka! Takšna, čeprav neprespana noč, ne spočije le telesa, pač pa z energijo napolni tudi dušo in srce. Prava duhovna ozimnica!
Zjutraj so se hkrati s soncem na obzorju zasvetili tudi sončki na njivi, saj so se oprane buče svetlikale in bleščale, da je jemalo vid. Izvedela sem, da so namenjene za ozimnico pujsom. Te pa kasneje, ko burja mrzlo zapiha, in je treba zakuriti ognjišča, predelajo v pršute in klobase za svojo lastno ozimnico. Pravzaprav za celoletnico, saj se ob težkem kmečkem delu spodobi, da je marenda bolj izdatna. Buče, oziroma cuke, kot jim pravijo, narežejo na manjše kose in izmenično s soljo nalagajo v velikanske posode.. Te nepredušno zaprejo in tako predelane so uporabne do pozne pomladi. Če jih prej ne zmanjka, kajti pujsi jih imajo celo raje kot kuhan krompir, kolerabo in razno njivsko sočivje. Verjetno od tod izvira pregovor, da se kdo zapodi kot svinja v buče.
Dobri gospodarji niso priskrbeli ozimnice le pujsom, pač pa so napolnili tudi svoje kašče in shrambe. Kljub suši je krompir dobro obrodil, dovolj bo tudi žita, čebule in česna. Fižola je letos manj in prav občudovala sem potrpežljivost gospodarja, ki je več ur z eno roko sloneč na robu traktorske prikolice z drugo zbrano prebiral na videz prazne fižolove luščine. Naravna meditacija.
Ker od petja razen čričkov lahko živi le malokdo, sem tudi sama malo razmislila o ozimnici. Za začetek sva med pohodom skozi gozdičke, oziroma boške, kot jim pravijo, mimo opuščenih vinogradov, podrtih hiš in zaraščenih sadovnjakov ter le sem pa tja kakšne zorane njivice v vrtači, oprezala za šipkom. Ni bilo težko, saj se živo rdeče plodje vidi že na daleč. Prav zadovoljna sem z opraskanimi rokami potežkala polno vrečko za zimsko zalogo C vitamina.
Seveda nisem ostala le pri tem. Poleg krompirja, čebule, česna in fižola sva domov odpeljala tudi dve gajbici mesnatega, zrelega paradižnika, predvsem pelatov, odličnih za pripravo domače šalše, kot pravijo mezgi. Izdelava ni zahtevna. Oprane, očiščene in narezane plodove, lupiti jih ni treba, malo pokuhaš. Zmehčane pretlačiš in vrneš v lonec, da se med mešanjem skuhajo do primerne gostote. Vroče nadevaš v vroče kozarce, za vsak slučaj še pasteriziraš v pečici in to je vse. Ker bom zaradi paradižnika za nekaj ur privezana za štedilnik, sem spotoma nabavila še dve vreči mesnate makedonske rdeče paprike, iz katere bom spekla in zatem skuhala najboljši ajvar.
Žal mi je, da besedilu ne morem dodati vonjav ki se danes vijejo iz naše kuhinje. Ne morem se odločiti, ali je vabljivejši tisti po pečeni papriki ali oni po že skoraj gotovi šalši.

(Odprta kuhinja, 25. septembra 2016)

22. september 2016

Prve ne pozabiš...




Svetilnik Porer, Istra

Dobila sem nepričakovano povabilo za samostojno slikarsko razstavo v Domu starejših občanov Fužine. Vabilo me je presenetilo, malo prestrašilo, a hkrati vzradostilo. Dogodek sem načrtovala enkrat daleč v prihodnosti, ko se mi bodo moje slike zdele dovolj dobre za predstavitev. Zdaj vem, da je bilo prav, da sem pristala. Pravzaprav se mi zdi super, da so slike na ogled javnosti.
Otvoritev je bila 14. septembra in sem jo doživela kot izredno lep dogodek. Veliko prijateljev, znancev, sorodnikov in drugih obiskovalcev je zelo prijazno pohvalilo razstavljene slike, z izborom dalmatinskih uspešnic je nastopila Klapa Gallus. Bilo je lepo.
Razstava naj bi bila odprta dva tedna, a so me prav danes obvestili, da bo obiskovalcem na voljo še ves mesec vse do 20. oktobra. Meni je prav!

Izkušnje, Vietnam

Nosač, Indija

Plesalka, Španija

Radovednost, Maroko

Dama iz Fabriana, Italija

Krkavče, Istra

Bled

Piran

Cerkniško jezero

Soline

Durmitor, Črna gora

Avtoportret














18. avgust 2016

Vmes

Trotočje Save, Ljubljanice in Kamniške Bistrice, akvarel
Spomladi so me povabili k sodelovanju v projektu, ki se je imenoval Vmes. Šlo je za performans ali pa morda instalacijo, ne vem natančno, ker se na moderno umetnost slabo razumem. Računala sem, da bom bolj prosvetljena, ko jo bom doživela “od znotraj”, a žal ostajam v temi. Nič zato, življenje je tako in tako ena sama velika uganka.
Šlo je za romanje amaterskih likovnikov s Fužin v Moderno galerijo. Ne vem, zakaj se je to imenovalo Vmes. Ugibam, da morda zato, ker je bilo prav tisto, kar se je dogajalo vmes, najboljše. Pohod je trajal slabe tri ure, vmes pa smo razstavljali, igrali in peli, vzpodbudili k petju tudi mimoidoče, malčke celo pripravili k spontanemu plesu ter navdušili japonske turiste.
Po tem dogodku sem se začela poigravati z besedo vmes, ki ima lahko več različnih pomenov. Napačna raba kakšne besede pa ima lahko celo komične posledice. Zgodba, ki se je zgodila že pred leti, je menda resnična. Čebelar je hotel k nakupu medu privabiti mimovozeče nemške turiste in je na cesto postavil reklamno tablo, na katero je napisal zwischen. Tako pač piše v slovarju, če pogledaš pod “med”. A kaj, ko med ne pomeni samo medu, pač pa tudi med (vmes). Morda pa je kdo prav zaradi table  zavil na njegovo dvorišče, in če ni prišlo kaj vmes, sklenil kupčijo.
Vmes je lahko marsikaj. Vmesna je na primer malica, pri čemer ne mislim tiste, ko mimogrede nekaj tlačimo v usta, medtem ko buljimo v ekran, najsi bo računalniški ali televizijski. Za takšno pišmeuhovsko malico je dobro karkoli, celo ruski sendvič, kot smo se nekoč šalili; vzameš dva kosa črnega kruha, vmes pa vtakneš rezino belega. Takih skromnih sendvičev ni več, ker tudi Rusi niso več, kar so bili. Ob nedavnem obisku njihovega predsednika so delegacijo na našem Brdu kar dobro pogostili. Gotovo je bilo vse brezhibno in po pravilih, od predjedi iz pisanega paradižnika, sorbeta, bazilične terine in prahu oljčnega olja do gibanice in še česa za sladico. Vmes so ponudili ribo, meso in številne priloge ter pili slovenska vina. Ob večerji so prijazno kramljali, vmes pa pazili, da se ne bi komu kaj zareklo.
Pri nas doma je večerja najskromnejši obrok. Pravzaprav mi je ljubša malica, morda prav zato, ker je tako nedorečena. Zgodi se, če se, kadar hočeš in kar hočeš. Enkrat vmes pač. Če za lokacijo izbereš balkon ali vrt, si že skoraj zmagal. Predvsem pa je vsebina krožnika čisto osebna stvar. Pri družinskem kosilu ali večerji se je včasih treba malce prilagajati, pri malici pa nikakor. Kar komu paše. Vsaj pri nas je tako.
Nisem edina, ki ima rada malico, nekateri ji ljubkovalno rečejo malčka. Poznam par, ki takšnim skrbno izbranim in pripravljenim prigrizkom za dva reče osmička, po vzoru primorskih osmic, na katerih se streže domače dobrote.
Poletje je čas brezskrbosti in zabušavanja, a vmes je treba tudi kaj postoriti. Meni se je zazdelo, da naše stanovanje prav zdaj potrebuje nov belež. Rokovanje s pleskarskim valjčkom ni videti prezahtevno, dokler opazuješ mojstre; torej zmoreva tudi midva. Sonce je najbolj žgalo, ko sva se spravila k delu. Rezultat je kar soliden, čeprav nama je dobesedno kapljalo od nosa.
No, raje ne bom več govorila o beljenju, da si ne obudim bolečin v križu. Ampak tisto, kar se je v vročih, dolgih delovnih dneh dogajalo vmes, to pa je vredno spomina! Mislim, da nama je podvig uspel samo zato, ker sva vmes vsake toliko naredila popoln odklop.
Na našem vrtu je senčnat prostor, kamor po osmi uri zjutraj sonce ne sije več. Tja sem postavila dva ležalnika, vmes pa majhno mizo, na kateri je kraljeval zarošen vrč pijače, občasno tudi okusna malica za delavca. Izza nje je bil dober razgled na robide in maline, ki jih imajo mladi kosi zelo radi. Vmes so do golega pozobali tudi vso aronijo, pustili mi niso niti ene jagode, čeprav so trpke ko sam vrag. Le kdo bi jih razumel!

(Odprta kuhinja, 14. 8. 2016)

25. junij 2016

Zajtrki na Dorićevi njivi


Če bi se morala odločati med Zajtrkom na travi in Zajtrkom pri Tiffanyju, bi izbrala zajtrke na Dorićevi njivi. Čuden odgovor, priznam, a bom v nadaljevanju poskušala razložiti.
Zajtrk na travi je znana slika francoskega slikarja Edouarda Maneta, ki je pred dobrimi 150 leti povzročila veliko vznemirjenja. Prizor na sliki prikazuje dve oblečeni moški figuri, ki sedita na travi, poleg njiju pa se z gledalci ležerno spogleduje povsem gola ženska, ob kateri je košara s hrano. Verjetno za zajtrk. Vznemirljiva ni bila golota sama po sebi, pač pa kombinacija golote in oblečenih figur.
Zajtrk pri Tiffanyju je nastal skoraj sto let kasneje, najprej kot roman Trumana Capoteja, petnajst let kasneje pa so po njem posneli kultni film z napozabno Audrey Hepburn v glavni vlogi. Film, ki so mu po ameriško dodali srečni konec, enako kot roman prikazuje dve skrajnosti: na eni razkošne zabave in življenje na veliki nogi, na drugi osamljenost in zapuščenost, ko se sanje razblinijo. Ne eno ne drugo ne bi bilo tako izrazito, če bi ju prikazali vsako posebej.
Je že tako, da je svetloba videti zares svetla šele takrat, ko se dotakne teme. In obratno.
Pa se vrnimo k našim zajtrkom na Dorićevi njivi, ki sem jih omenila na začetku. Čeprav so že toliko oddaljeni, da so postali legenda, so delćek naših življenj, zato so mi neprimerljivo ljubši od najlepše slike, knjige ali filma, ki so navsezadnje samo fikcija.
Imeli smo srečo, da se je premanturska družina Dorić naveličala obdelovati njivo na Kamenjaku, skrajnem koncu istrskega polotoka, potem ko se je nanjo vsako jesen naselila jugoslovanska armada. Nam je bila njiva tik ob morju všeč zaradi enkratnega razgleda, z lahkoto smo se udomačili. V vasi so nas poznali kot tiste z Dorićeve njive.  Povedali so nam, da v tem delu polotoka rado piha, pa da v bregu, kamor pozimi pljuska razpenjeno morje, ne preživi nobeno drevo. Naravne sence torej ni bilo. Verjetno je prav zaradi vetra naša platnena improvizacija ostala nikoli povsem dokončan projekt. Radi so nas imeli vsi vetrovi, burja še posebej. Objemala, božala, največkrat pa bičala in grizla nas je skoraj brez prestanka. Nismo se preveč jezili, ker je v vsaki stvari tudi kaj dobrega. V prepišnem okolju namreč ne preživi noben komar! Pod dišečo, posušeno, orumenelo poletno travo je bila debela plast zemlje, katere svežina je bila znosno ravnotežje žgočemu poletnemu soncu.
Najlepša so bila jutra. Odrasli smo se navsezgodaj, jaz navadno še na pol v miže, da sem se spotikala ob skale in korenine borovcev. odpravili proti slabo uro oddaljenemu koncu polotoka. Skozi bodičavo rastje smo se prebijali do roba pečine, kjer je morje najčistejše in voda najbolj modra, s sebe smo sprali prah, pomešan z znojem, se v hladni vodi do konca zbudili in razvedrili ob misli na nov počitniški dan. Ko so tudi otroci počasi prilezli iz prikolic, je bil na vrsti zajtrk. Eden od očetov se je lotil mazanja kosov kruha z marmelado, pašteto ali Viki kremo, drugi je čim bolj na tanko rezal kolobarčke salame. Vedrca marmalade ali čokoladnega namaza so zdržala par dni, tanka čajna salama še manj. Otroci so se sami od sebe postavili v vrsto in se takoj, ko so so dobili svoj namazan kos kruha, spet priključili repu. Nikoli ni bilo treba nikomur prigovarjati, naj za božjo voljo vendar kaj poje. Če ni preveč pihalo in odnašalo ognja, nam je uspelo skuhati še lonec čaja, da so otroci spili nekaj toplega, preden so se zapodili v morje.
Zakaj so mi naši zajtrki na Dorićevi njivi tako ljubi, da imajo po vseh teh letih v spominu še vedno posebno mesto? Navsezadnje nismo jedli nič posebnega: namazan kruh, čaj, kdaj pa kdaj pečena jajca in odrasli ob posebnih priložnostih požirek česa krepkejšega, da smo pregnali jutranjo slabost. Sedeli smo na vegastih stolih, ki smo jih neprestano premikali pod majavo platneno streho, da bi vsaj glavo spravili v senco, V vetru smo lovili snopiče včerajšnjega časopisa, ki nam je ob kavi dal malce kavarniški občutek. Premlevali smo trače in nepomembne časopisne novice, ob tem pa zrli daleč proti modremu obzorju, za katerim so se razblinjale nekakšne skrbi. Živeli smo počitnice.
Počitniški zajtrk nima prav nobene podobnosti s tistim, ki ga zaužijemo (ali pa ne) vse druge dni. In danes se spet začenjajo počitnice…

(Odprta kuhinja, 26. junij 2016)


07. maj 2016

Krompirjevci

Istra spomladi, akvarel


Letos sva na vrtu kakih dvanajst kvadratov rezervirala za krompir, za kaj več žal nimamo prostora. Ta zgodnjega. Zame, ljubiteljsko vrtičkarico, ni večjega veselja kot izkop prvih grmičkov. Z motiko je treba prav previdno postopati, da po nemarnem ne zasekaš v gomolj. Najbolje je kar z roko previdno zariti v razrahljano grudo, dokler ga ne zatipaš. Takšno butično pobiranje si seveda lahko privoščiš le v primeru, če lahko celo krompirjevo gredo premeriš v parih korakih.
Mladega opranega krompirčka niti lupiti ni treba, malo masla dam na pekač, gomolje potresem z grobo soljo in hop v pečico z njimi! Včasih dodam še malo svežega rožmarina. Se mi že cedijo sline, a domači krompirjevi užitki še niso tik pred zdajci. Posadila sva ga prav na prvega aprila, šaljivcev dan. Seme sva šla kupit v vrtnarsko trgovino, kjer je zadnji marčevski četrtek vladalo izredno stanje. Na parkirišču, ki je še teden nazaj samevalo v dežju, je posebej nastavljeni redar usmerjal nestrpneže. Kaj se vendar dogaja, dajejo zastonj ali kaj, sem nergala. Nič takega, le sonce je končno posijalo in vrtičkarje napodilo delat.
Mladi prodajalec, ki nama je pomagal izbrati pravo sorto, je zagotavljal odličen zgodnji pridelek. Saj prav to hočem, zakaj bi mu torej ne verjela, ko vendar poznam pregovor o neumnem kmetu in debelem krompirju.
Ko smo se v vrsti počasi pomikali h blagajni, sem škilila po drugih vozičkih. V marsikaterem sta bili vrečka ali dve semenskega krompirja, kupci pa v glavnem moji vrstniki, upokojenci. Mi smo generacija krompirjevcev, me je na lepem prešinilo. Res smo imeli krompir! Ker smo imeli sanje in verjeli, da bo bolje
Krompir je bil kar se da pogosto tudi na naših krožnikih, večinoma smo ga natepavali  dan za dnem, tako rekoč odraščali smo ob njem. Dobro, nekateri tudi ob pohanih piškah in kaviarju, da ne bo kdo od elite na hitro užaljen, a večinoma smo se prehranjevali bolj skromno. Lačni pa vseeno nismo bili, krompirja smo imeli vsi dovolj. To so bili časi, ko smo ga pojedli precej več kot mesa, danes je namreč obratno, čeprav tako poceni kot zdaj, še ni bil. Zadnjič sva ga pri kmetu za deset evrov dobila velikansko vrečo, dovolj za ves mesec celo za najhujšega krompirjevca pri naši hiši. Pravega krompiroholika.  Lahko bi ga jedel čisto vsak dan. Ne samo lahko, ki pravzaprav hoče jesti krompir dan za dnem. Ker ga je hvalabogu dovolj in to različnih vrst, lahko celo izbiram, ko grem ponj v trgovino: en je primeren za solato, drugi boljši za peko in tretji najboljši za svaljke . Po želji. Na svetu ga menda poznajo štiri tisoč različnih vrst.
Naši starši so sadili eno samo sorto, igorja, če se prav spomnim. Tisti, ki niso imeli vrta, so ga morali jeseni nabaviti pri kmetih. Marsikdo se je v času ozimnice spomnil svojih sorodnikov, ker je bilo takrat kmečko poreklo oddaljeno šele generacijo ali pa še to ne.  Osnovna živila, denimo krompir, fižol, čebulo in podobno je bilo treba nabaviti pravočasno. Stanovanje brez uporabne hladne kleti ni bilo nič vredno. Pozimi namreč nisi mogel v trgovino po dve kili krompirja, danes ga lahko kupuješ petek in svetek od zore do mraka in čez.
Moji starši so nekaj krompirja pridelali sami. Moja skrb je bila ročno pobiranje koloradskih hroščev. Fuj! Včasih sem morala sodelovati tudi pri spravilu, kar me v otroštvu skrajno dolgočasilo,  Ko so nas v šoli odpeljali pobirat krompir  na njivo bližnjega kmeta, ki mu je ravno pogorel hlev, je bila čisto druga zgodba. Bilo je celo zabavno. Nekaj malega smo se s krompirjem obmetavali in si zemljo stresali za ovratnike, na koncu pa smo vendarle vsega pobrali, kot je bilo treba. Spotoma smo se naučili še nekaj o solidarnosti in prostovoljstvu. Krompirjevci.

(Odprta kuhinja, 7. 5. 2016)


br
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...