01. maj 2014

Besede


Nekateri trenutki grejo neopazno mimo, da skoraj ne veš, kdaj. Niti dotaknejo se te ne, lepo vljudno odvijugajo in za seboj pustijo komaj kakšno sled.
Kakšni drugi se nanizajo kot biseri na ogrlici, dotaknejo se te in potrkajo na srce, da otrpneš. Zaželiš si nemogoče. Da bi vse okamenelo, zamrznilo, da bi se kazalci ustavili, da bi se nič več ne spreminjalo. Da bi vse ostalo tako, kot je zdaj. Seveda veš, da ni mogoče. Čas je kot prgišče mokrega peska, ki spolzi med prsti in potone v morje.

Še dobro, da imamo besede...

Val. Sonce. Kamen. Parcelca. Galebi. Safari. Sardine. Srce kravje. Skala. Trstika. Ljubezen. Veter. Porer. Fenoliga. A boš? Roka. Polje. Plavanje. Midva. Koža. Kapljica. Stopinje. Cejca. Modro. Temno modro. Mokro. Ta. Steza. Mir. Premanura. Kamenjak. Gornji Kamenjak. Križ. Jadrnica. Zaliv. Hiška. Kava. Ribič. Bor. Rožmarin. Brancin. Klop. Smokva. Oblak. Bodeča neža. Bodeča neža. Bodeča neža. Na stotine bodečih než. Fosil. Ključ. Riba. Žajbelj. Oljka. Foška. Veter. Sidro. Školjka. Brin. Kamenjak. Morje. Kažun. Istra. 

... čeprav nobena od njih pa niti vse skupaj, ne glede na vrstni red, ne zmorejo povedati, kar se povedati z besedami ne da. A bo kljub temu ali pa prav zato vse ostalo za vedno z mano tudi jutri in vse druge dni.
br
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...