30. december 2012

Amor. Humor. Respecte.



Estella ali Lizarra
Estella po špansko oz. Lizarra po baskovsko se imenuje mesto, skozi katero sva pešačila v vročem soncu nekega dne v maju pred štirimi leti. Noge sem komaj vlekla za sabo, ker so mi žulji ušli izpod kontrole in se razširili po obeh nartih. Osredotočena sem bila samo na to, kako me boli in razmišljala, kdaj bo že konec teh muk. Nenadoma pa sem na zidu ene od starih hiš zagledala grafit: AMOR HUMOR RESPECTE. Ob vsaki drugi priložnosti bi ga komaj opazila, če pa že, bi nanj pozabila za prvim ovinkom. V vsakdanjem življenju se dogaja preveč "velikih" stvari, da bi bili pozorni na "majhne". Ker nisem imela nobenih velikh miselnih zadolžitev, sem se začela ukvarjati z napisanimi besedami. Posvetilo se mi je, da ti trije pojmi pomenijo bistvo vsega, so osnova vsakega pravega odnosa med ljudmi, ne samo partnerskega. Brez njih se nič ne more posrečiti, z njimi vse. Ni jih treba razumeti preozko. Amor ni samo ljubezen, je tudi prijateljstvo, je naklonjenost, pozitivna naravnanost. Humor ne pomeni pripovedovanja vicev, pač pa razgibanost duha, za kar je treba skrbeti neprenehoma. In respecte ali spoštovanje je osnova vsega, je tudi sprejemanje drugačnosti in razlik, tako v stališčih kot tudi drugače. Te tri besede sem v mislih premetavala in se z njimi igrala še tri tedne ob različnih situacijah, ki so se nama dogajale na poti v Santiago. Tudi kasneje nanje nisem pozabila in si jih večkrat prikličem v spomin. Kako preprosto bi bilo vse, če bi ga pri svojem delu upoštevali tisti, ki nimajo v rokah le svoje usode pač pa odločajo tudi za druge. Amor. Humor. Respecte.
Aja. Na žulje sem ob tem premišljevanju čisto pozabila in ko sva šla v središču Estelle mimo postaje prve pomoči, niti koraka nisem upočasnila. Dan ali dva kasneje sem za kazen sicer morala stopiti celo korak nazaj (k zdravniku), a kako bi sicer dobila informacijo o španskem zdravstvstvenem sistemu iz prve roke, če ne bi bila deležna te izkušnje? Ki se je, kot navadno, dobro končala.
Kot se bo jutri končalo staro leto 2012 in bomo modrejši za več ali manj izkušenj. Bomo? In nam bo zato (še) lažje šlo v srečnem letu 2013. Morda se bomo kdaj spomnili tudi na moje pravilo: Amor. Humor. Respecte.

24. december 2012

Nočna potica


Zadnja leta najraje delam nočno potico. Prvič sem bila skeptična, če se bo posrečila, zdaj pa me ne skrbi več. Letos sem imela pri izdelavi izvrstno pomočnico, Katarino. Kaj pomočnico, pravo sodelavko! Kar naprej me je spraševala: "Ali lahko to tudi jaz poskusim narediti? Čisto sama?" In je. Natehtali sva vse sestavine in dali vzhajat kvas. Testo je umesil strojček, ki je ropotal četrt ure, da je bilo vse dobro pogneteno. Vzhajanje testa pri tem receptu ni potrebno, pač pa ga kar takoj tanko razvaljamo in nadevamo. Katarina je napela vse moči, da je močno pritisnila z valjarjem. Ob robovih sem ji malo pomagala. Čisto na koncu sva k sodelovanju privabili še dedija, ki se ni mogel upreti dobri volji, ki je vladala v kuhinji. Že prej sva pripravili orehov nadev. Orehova jedrca je stresala v strojček, kakšno je vmes končalo v njenem želodčku, zmleta pa je stresala v skledo. V zmes je dodala odmerjeni sladkor, jaz pa sem prilila vrelo mleko in sladko smetano. Katarina je naredila sneg iz beljakov ter ga je previdno vmešala v orehov nadev. Še kar na debelo sva ga razmazali po zvaljanem testu, potresli namočene rozine, nato pa sem ga tesno zvila. Naredila sem več zvitkov, dva velika za glavni pekač in nekaj manjših za okrogle lončene modle. Vse tako pripravljene potice sem pokrila s prtičem in odnesla v zimski vrt. Do jutra so bile na hladnem, zato niso še prav nič vzhajale, a nič zato. Pečico sem prižgala na 170 stopinj, potice pa premazala s stepenim rumenjakom in jih dala v pečico. Če kakšne pol ure so se dvignile in zadišale. Manjše sem pekla 40 minut, večjo pa slabo uro. Videz je po mojem mnenju soliden, prvi preskuševalec, ki je vedno strog kritik, je pohvalil tudi okus. Juhu, zmagali sva! In se pri tem neizmerno zabavali.


Vesoljsko drevo

S Katarino sva postavljali in krasili božično smrekico. Ona je bila šefica. Odobrila je moj predlog, da ga postaviva kar v jedilnici, kjer je toplo (ni se mi dalo postavljati na njenem običajnem mestu v mrzlem zimskem vrtu) in kjer ga bomo lahko ves čas do konca praznikov občudovali. Ko sva ga postavljali, je vzela vejo in mimogrede demonstrirala nekaj teniških zamahov, ki se jih prav zdaj uči v teniškem vrtcu. Dajala mi je navodila, kako naj drevo postavim, kar sem v celoti upoštevala. Nato se  je sproti odločala, kaj in kam bova obesili. Najprej rdeče in modre krogle. To so vesoljski planeti, je odločila. Potem so prišle na vrsto srebrne zvezde, teh v vesolju pač ne manjka. Nekaj je bilo tudi rdečih. To so pa severnice, ki je najbolj svetla zvezda, me je podučila. Samo zaradi nje zvečer nočem zaspati, ker jo čakam, da bi ji zaupala svojo skrivno željo. Kakšno pa, sem bila radovedna. Ja, skrivno, več pa ni povedala. Za zvezdami sva obešali steklene snežinke, ki se vrtinčijo med smrekovimi vejicami in odbleskujejo svetlobo lučk, ki mežikajo med njimi. Obesili sva tudi pisane vesoljce. Ne, vesoljci sploh niso zeleni, pač pa vseh barv, tudi punčke so med njimi. Da ne bo v vesolju preveč dolgočasno. Čisto za konec so nama ostali srčki, ki sva jih razporedili po vsem drevesu. Kaj pa ti pomenijo, me je zanimalo. To je pa ja logično, me je malo okregala. Da se imajo v vesolju vsi radi, a ne. Čisto na vrhu drevesa bo modra špica, oprostite, modra raketa, je odločila. Zdaj morava pa poklicati dedija, da jo namesti, on je moški, je rekla. Hm, ženske lahko marsikaj naredimo same, sem bila mnenja, torej sem stopila na pručko in postavila raketo na svoje mesto. Ni imela pripomb.

16. december 2012

Dobri ljudje




Vsi trije dobri možje, Miklavž, Božiček in Dedek mraz, ki jih imamo ta mesec pogosteje na jeziku, prinašajo darila. Ne vsi enako in tudi ne vsakomur, kar je odvisno od objektivnih okoliščin pa tudi od »osebnega razpoloženja« vsakega od njih.
Ko sem bila otrok, je v naš dom prihajal samo prvi, Miklavž. Z bratom sva največjo skledo, v kateri je mama mešala solato, na predvečer postavila na okno v sobi, nato pa nestrpno hodila gledat, če je že kaj v njej. Čeprav je od takrat minilo več kot pol stoletja, z lahkoto podoživim skoraj neznosno vznemirljiv in radosten občutek, ko je kaj pokukalo iz nastavljene posode. Miklavž nama je navadno prinesel doma spletene rokavice ali nogavice, suho sadje, pa tudi kakšno sladkarijo. Najdlje so zdržali rožiči, ki sem jih lahko grizljala, ko je vsega drugega že zmanjkalo. Nekoč, oba z bratom sva že hodila v šolo, je skleda ostala prazna. Bila sem žalostna, čeprav sem takrat že vedela, kdo polni posodo. A  dan zatem me je po vrnitvi iz šole čakalo moje zadnje Miklavževo darilo: poleg običajnih stvari še majhen lesen stolček, ki je bil samo moj.
Ob božiču ni k nam nihče nosil daril, a je bilo vseeno prijetno. Mama je spekla vsaj dve potici, včasih tudi več, in za povrh še mlečni kruh. Lahko sem ji pomagala. Najprej je dobro zakurila v štedilniku, da bo pečica pravšnje temperature, ko bo čas za peko. Potem je iz shrambe prinesla vse sestavine, da so se v kuhinji malo pogrele. »To so same dobre stvari,« je imela navado reči, ko je moki dodajala jajca, mleko, sladkor in maslo. Dobro umešeno testo je razvaljala na pomokanem prtu in ga bolj tanko namazala z orehovim, skutnim ali rožičevim nadevom ter posula z rozinami, včasih prej namočenimi v rumu, drugič samo v topli vodi. Kruh je vedno naredila na koncu. Zvitke je dala v namazane pekače in pokrila s prtičem, čeznje pa položila še kakšno toplo stvar: zloženo odejico ali pleten pulover. Kuhinja je bila majhna, zato so bili pekači vsepovsod, kakšen tudi na stolu. Nekoč se mi je zgodilo, da sem na eno od potic, skrito pod odejo, nehote sedla, a ni bilo hudega, ker je bila šele na začetku vzhajanja, zato se je mama po začetnem razburjenju skupaj z mano samo smejala.
V naš kraj je prihajal tudi Dedek mraz. Če je bil sneg, in navadno je bil, se je pripeljal na saneh, ki sta jih vlekla konja. V dobrega moža se je preoblekel kar eden od očetov, kar smo večji otroci hitro ugotovili in se zato še dodatno zabavali. Povedal je nekaj poučnih, svojemu sinu še kakšno za povrh, nato pa je razdelil darila ustanove, v kateri so bili naši starši zaposleni. Ne vsem enako, tistim, ki so imeli tudi drugače več, je dal večje vrečke, nam drugim manjše. Takrat se mi je zdelo, da drugače ne more biti. Pač si, kar si.
Danes so razlike med ljudmi, tudi med otroki, še veliko večje. Številni se prav nič ne veselijo prazničnega decembra, ker je v najbolj divjem nakupovalnem mesecu njihovo uboštvo še bolj ubogo. Stiske so materialne narave in tudi drugačne.
Spomnim se akcije Pecivo zate, ki smo jo pred dvema letoma izvedli v Odprti kuhinji. Sodelavci in prijatelji priloge, tudi otroci so bili med njimi, smo napekli veliko peciva, ki smo ga razdelili materinskim domovom in varnim hišam po Sloveniji. Nekateri so priložili še nekaj prijaznih in vzpodbudnih besed. Prejemniki so sladko darilo hvaležno sprejeli in nam zaupali, da jim največ od vsega pomeni, da v svoji nesreči niso sami, kar jim daje upanje, da bo nekoč drugače.
Ko iz umetne decembrske svetlobe pogledamo v temo, ni težko videti manj srečnih, ki se navadno ne postavljajo v prve vrste. Če poskušamo razumeti odprtega srca in skrajno iskreno, je vse čisto preprosto. Kar dobrega storimo zanje, je najlepše darilo, ki ga lahko damo in hkrati dobimo.
(Odprta kuhinja, 16. december 2012)

15. december 2012

Saint Jean Pied de Port


Zadnjič, ko se mi je zdelo, da mi na slikarskem tečaju ne gre prav dobro, mi je profesorica svetovala, naj si izberem pokrajinski motiv, ki mi nekaj pomeni. O, to pa ne bo težko! Izbrala sem motiv na fotografiji. V francoskem mestecu Saint Jean Pied de Port, ki leži v Pirenejih tik ob meji s Španijo, sva bila za zdaj štirikrat. Mestece je na naju ob vsakem obisku naredilo nepozaben vtis. Enkrat sva prav tam začela pešpot, dolgo 800 km, drugič pa sva enako dolgo romanje v tem kraju končala. A čisto prvič sva bila v SJPP pred kakšnimi petnajstimi leti sredi julija, ravno ko je bil francoski državni praznik. Bilo je nadvse živahno, zato sva tako kot  nekateri domačini Baski, pokriti z značilnimi črnimi baretkami, sedla v kavarnico ob cesti in naročila un demi rouge. Prinesli so nama ga v lični steklenici, ki je bila videti kot nekakšna vazica. Razgled na prizorišča proslave je bil odličen, med mimoidočimi pa je bilo zelo veliko takšnih z nahrbtniki. Verjetno gredo v hribe, sva sklepala. Takrat še nisva vedela, da se prav tod začenja Camino Santiago, ena od številnih Jakobovih poti proti Santiagu. Pred štirimi leti sva šla na to pot prvič tudi midva. Seveda sva na predvečer v isti kavarnici naročila un demi rouge. In nato še dve leti zatem, ko sva med potepanjem po Franciji "zašla" v ta kraj in seveda tudi leto zatem, ko sva v mesto prikorakala skozi znamenita Jakobova vrata. Ta prihod je bil najlepši: z nahrbtnikoma na ramenih in z nepozabnimi izkušnjami prehojene dolge poti. Kako se je prilegel kozarec rdečega, ki sva si ga nalila iz tradicionalnega un demi rouge.
Saint Jean Pied de Port, akvarel

14. december 2012

Zid

Zid na fotografiji je zelo star. Nekoč je ograjeval Krisperjevo posestvo, na katerem so si knezi Auerspergerji omislili svoj živalski vrt. Kasneje, tega je več kot 140 let, so znotraj obzidja postavili bolnišnico, zid pa je bil nekakšna naravna omejitev prostega gibanja pacientov. Pa tudi otrok delavcev, zaposlenih v bolnišnici. V tistih davnih časih smo se lahko po ves dan igrali zunaj, ne da bi domače zelo skrbelo, da bi se nam kaj neljubega pripetilo. Do zidu smo smeli brez posebnega dovoljenja staršev. Za zid, kot smo rekli področju onkraj, pa je bilo prepovedano. Preblizu je bila Ljubljanica in nevarnosti, povezane z njo. Seveda prepoved ni zalegla. Zase lahko rečem, da nisem plezala čez zid zaradi prepovedi, pač pa kljub njej. Preveč mikaven je bil močvirni svet ob vodi, kjer smo spomladi stikali za močvirskimi tulipani . Rekli smo jim pirški. Da ne govorim o vseh drugih čudovitih prigodah, ki smo si jih sami ustvarili.
Zid je bilo mogoče preplezati samo na nekaterih mestih. Kjer je bil omet še cel, ni šlo, zato pa smo s pridom izkoristili vsak kamen, ki je štrlel ven, da smo se ga oprijeli. Če smo bili v dvoje, je bilo lažje. Eden je podstavil pasjo lestvico, ko si bil na vrhu, pa si mu vrnil uslugo, tako da si mu dal roko in ga malo potegnil gor.
Danes je onkraj zidu speljana široka pešpot, vedno polna sprehajalcev. Zadnje čase se po njej večkrat vračam domov, ker je postala bližnjica. Strašno me mika, da bi splezala na zid in pogledala na ono stran, v obratni smeri, kot sem na svet gledala nekoč zdavnaj. Pa mi je zaradi sprehajalcev za zdaj še nerodno. Za začetek sem zadnjič, ko je bil posebej lep dan, zid fotografirala. In ga doma narisala. Mi je kar všeč, čeprav sem pri perspektivi močno zamočila. A to je moj zid!
Vedno je treba vsaj malo gledati čez zid. Kdaj pa kdaj gremo na drug konec sveta, kjer je življenje čisto drugačno. Človekovo bistvo pa enako našemu. Kdaj pa kdaj poskušamo videti/razumeti z očmi drugega. Tudi to je pogled čez zid.


08. december 2012

Fuži

Fuži
 Eden od možnih vzrokov, da začneš bolj intenzivno brskati po koreninah, je gotovo dejstvo, da imaš definitivno več za sabo kot pred sabo. No, pa da ne bom zašla v kakšno filozofiranje, govor bo o fužih, ki so ena od značilnih istrskih jedi. Moje sorodnice po mamini strani so jih znale narediti mimogrede, skoraj miže, ene to še vedno znajo. Sestrična, moja soimenjakinja, je nekoč, ko je prišla na obisk, demonstrirala izdelavo in sem ji gledala pod prste. Umesila je precej trdo rezančno testo in ga tanko razvaljala. V več plasteh ga je navila na valjar in z nožem razrezala najprej po dolgem in nato počez, da so nastali majhni kvadratki, ki jih je oblikovala v fuže. Tega sem se poskušala spomniti včeraj, ko sem jihnaredila prvič v življenju. Postopala sem bolj začetniško.

Razvaljano testo sem z nožem razrezala na kvadratke s stranico ca 4 cm.

Vsak kvadratek sem po diagonali zvila v svaljek, ki sem ga v sredini pritisnila. Ta delček mora tudi po kuhanju ostati čvrst.

Kuhani fuži so okusni, ko jih dodamo omako, najbolje mesno. Lahko naredimo ragu iz perutnine, zajčevine, še boljši je golaž, žgvacet. In najboljši, če je divjačinski. Ko smo pred veliko leti prišli v teti Ljubi na obisk, ni bila prav nič v zadregi, kaj skuhati, čeprav smo jo nekoliko presenetili. Medtem ko sta si z mamo druga čez drugo pripovedovali doživljaje zadnjih let in obdelali usode skupnih znancev, nam je narezala nekaj svežega domačega kruha, pod njenimi rokami pa je nastajalo kosilo. Ker je bil stric lovec, je kakšen kos divjačine pogosto zorel na hladnem. Zato je urno nasekljala čebulo in narezala meso, ki je bilo pripravljeno v marinadi. Najprej je prepražila čebulo, zatem še meso, dodala zelišča in začimbe z vrta, obvezno timijan, rožmarin, in lovorov list. Medtem ko je žgvacet počasi brbotal v loncu, je mimogrede naredila še fuže. Joj, kako je bilo tisto kosilo dobro.


03. december 2012

Franina i Jurina

Rabac
 Rabac že dolgo ni več majhna ribiška vas, kar je bil, ko sem bila pred desetletji prvič in kasneje še dostikrat tukaj na počitnicah. Ribiška vas na fotografiji je samo približno taka, kot je nekoč bila. Ko so bile hiške kamnite. Ko je bila cesta bela, makadamska. Ko jsta bili v vasi ena trgovinica in ena gostilna. Ko so se vsi poznali med seboj in prijazno pozdravljali drug drugega. Ko ni bilo turistov. Ko ni bilo nobenega hotela. Danes jih je malo morje, a so bili te dni skoraj vsi zaprti. K sreči sva kljub temu našla odlično prenočišče v Vila Venera. Fitnes, savno in jacuzzi sva imela samo zase, zunanji bazen pa je bil pokrit, torej sva se ob luninem siju bosa sprehajala ob njem, da je iz naju izpuhtela vročina, ki sva si jo nabrala v savni. Bila sva pač edina gosta
Ko smo dopoldne sedeli v kavarnici doli ob pomolu in pili kavo, medtem pa je vztrajno in tiho deževalo, sem se spomnila poznega poletja 1969. Kako sem se tisto nedeljo trudila najti izgovor, zakaj moram kljub dežju nujno na sprehod! Ob štirih popoldne sem namreč imela dogovorjen randi na pomolu, ker se je F, ki ga moji starši takrat še niso poznali, pripeljal iz Ljubljane, da bi bil nekaj dni z mano na počitnicah. In je tudi bil.
Podlabin
Spomini sežejo še globlje v otroštvo, ko sta teta in stric živela v Podlabinu in sem veliko časa preživela z njima. Med drugim sem se spotoma malo naučila istrske govorice, sama pa sem tukajšnje otroke učila slovenščine. Pravila sem prirejala sproti, kakor se mi je zdelo. Bila sem stroga ocenjevalka, če mi kdo ni bil po godu in nasprotno zelo prizanesljiva, če mi je bil kdo posebej pri srcu. Včasih smo šli s teto in stricem za ves dan na kopanje. Teta je pripravila košaro z malico in korijera nas je po vijugasti ozki cesti odpeljala dol v Rabac k morju, kjer smo se namestili na plažo. Čeprav turistov  ni bilo, mi dolgčas ni bilo nikoli, niti takrat, ko smo bili na plaži čisto sami. Če nič drugega, so mi za zabavo dali časopis, da sem brala dialoge Franine in Jurine, napisane v istrskem narečju. Menda še vedno občasno izhajajo v Jutarnjem listu. Te dni me je stric spet hotel razveseliti z njimi, a jih nismo našli. Zato pa sem nekaj vicev Franine i Jurine našla tukaj.
Nekatere stvari, tako kot nekateri kraji, niso samo stare, so večne. Vsaj zdi se tako.
Stari Labin

02. december 2012

Istrijani



Te dni sva bila na morju; bilo je tako mraz, da me je zeblo v roke, pihala je burja, deževalo je vse dni ... - a bilo je čudovito. Tako je bilo zaradi ljudi, s katerimi sva se družila. Teta Ana bi bila ponosna na Gordano, Pinota, Petro, Doris in vse druge, ki s tako toplino pazijo na njenega in našega Božota, da lažje premaguje žalost. Po 61 skupnih letih se je v začetku jeseni teta prva poslovila. Vem, da mu ni lahko. "Bil bi zelo sam, če ne bi bilo njih," je rekel.
Naslednje jutro je mrzlo zapihala burja. "Vsaj ne bo deževalo," sem pametovala. "Boj se oblačne burje in jasnega juga," me je podučil Pino, ki morje drugače pozna od nas kontinentalcev. In res je deževalo vse do večera, ko je sonce nizko nad obzorjem za hip oranžno posvetilo in takoj zatem ugasnilo v noč. Pa smo burji in dežju navkljub za ves dan zakolovratili po Istri: Božo, Pino in midva. Ustavljali smo se v starih mestih, kot so Pazin, Gračišće in Pićan, ter se po mokrih zlizanih kamnih vzpenjali na vrhove. Razgledovali smo se po širokih dolinah in gričih, ovitih v oblake, iz katerih je štrlela bela Učka, pokrita s snegom. Vse je bilo videti nekako skrivnostno in še bolj zasanjano kot navadno. 

A najprej smo se ustavili v vasi Jašići, kjer še stojijo zidovi hiše, ki jo je pred skoraj sto leti postavil mamin oče. Družino je spravil pod streho, preden je šel s trebuhom za kruhom po svetu in tam ostal. Po kamnitih stopnicah sem se povzpela v nadstropje, ki ga ni več, tako kot ne ognjišča, nad katerim je navadno brbotalo v kotličku, ko je nona kuhala mineštro. Razvaline še imajo dušo, ki z neko skrivnostno silo vleče k sebi, obljublja zgodbe iz starih časov in hoče, da bi se vanje spet naselilo življenje. Ni se mi zdelo nemogoče.

Tonin Milotić
Danes živi v vasi 19 ljudi, je povedal sosed Tonin Milotić. Kako se mu je razjasnil obraz, ko je slišal, čigava sem! Dvignil je kapo in se živih oči nasmehnil v objektiv, da bo fotografija, ki jo bomo pokazali naši mami, podobna Toninu iz časov, ko je še raztegoval harmoniko. "Trideset jih je živelo v dveh hišah, in vsi so se dobro razumeli, danes živijo trije, pa se gledajo postrani," je modroval, medtem ko mu je dež kapljal za ovratnik. "Pa kaj zato, če je mokro," se je smejal, ko smo ga silili pod streho. Starim in modrim ljudem ni težko ločiti bistveno od nebistvenega.


br
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...