Amor. Humor. Respecte.

Estella ali Lizarra

Estella po špansko oz. Lizarra po baskovsko se imenuje mesto, skozi katero sva pešačila v vročem soncu nekega dne v maju pred štirimi leti. Noge sem komaj vlekla za sabo, ker so mi žulji ušli izpod kontrole in se razširili po obeh nartih. Osredotočena sem bila samo na to, kako me boli in razmišljala, kdaj bo že konec teh muk. Nenadoma pa sem na zidu ene od starih hiš zagledala grafit: AMOR HUMOR RESPECTE. Ob vsaki drugi priložnosti bi ga komaj opazila, če pa že, bi nanj pozabila za prvim ovinkom. V vsakdanjem življenju se dogaja preveč "velikih" stvari, da bi bili pozorni na "majhne". Ker nisem imela nobenih velikh miselnih zadolžitev, sem se začela ukvarjati z napisanimi besedami. Posvetilo se mi je, da ti trije pojmi pomenijo bistvo vsega, so osnova vsakega pravega odnosa med ljudmi, ne samo partnerskega. Brez njih se nič ne more posrečiti, z njimi vse. Ni jih treba razumeti preozko. Amor ni samo ljubezen, je tudi prijateljstvo, je naklonjenost, pozitivna naravnanost. Humor ne pomeni pripovedovanja vicev, pač pa razgibanost duha, za kar je treba skrbeti neprenehoma. In respecte ali spoštovanje je osnova vsega, je tudi sprejemanje drugačnosti in razlik, tako v stališčih kot tudi drugače. Te tri besede sem v mislih premetavala in se z njimi igrala še tri tedne ob različnih situacijah, ki so se nama dogajale na poti v Santiago. Tudi kasneje nanje nisem pozabila in si jih večkrat prikličem v spomin. Kako preprosto bi bilo vse, če bi ga pri svojem delu upoštevali tisti, ki nimajo v rokah le svoje usode pač pa odločajo tudi za druge. Amor. Humor. Respecte.
Aja. Na žulje sem ob tem premišljevanju čisto pozabila in ko sva šla v središču Estelle mimo postaje prve pomoči, niti koraka nisem upočasnila. Dan ali dva kasneje sem za kazen sicer morala stopiti celo korak nazaj (k zdravniku), a kako bi sicer dobila informacijo o španskem zdravstvstvenem sistemu iz prve roke, če ne bi bila deležna te izkušnje? Ki se je, kot navadno, dobro končala.
Kot se bo jutri končalo staro leto 2012 in bomo modrejši za več ali manj izkušenj. Bomo? In nam bo zato (še) lažje šlo v srečnem letu 2013. Morda se bomo kdaj spomnili tudi na moje pravilo: Amor. Humor. Respecte.

Saint Jean Pied de Port

Zadnjič, ko se mi je zdelo, da mi na slikarskem tečaju ne gre prav dobro, mi je profesorica svetovala, naj si izberem pokrajinski motiv, ki mi nekaj pomeni. O, to pa ne bo težko! Izbrala sem motiv na fotografiji. V francoskem mestecu Saint Jean Pied de Port, ki leži v Pirenejih tik ob meji s Španijo, sva bila za zdaj štirikrat. Mestece je na naju ob vsakem obisku naredilo nepozaben vtis. Enkrat sva prav tam začela pešpot, dolgo 800 km, drugič pa sva enako dolgo romanje v tem kraju končala. A čisto prvič sva bila v SJPP pred kakšnimi petnajstimi leti sredi julija, ravno ko je bil francoski državni praznik. Bilo je nadvse živahno, zato sva tako kot  nekateri domačini Baski, pokriti z značilnimi črnimi baretkami, sedla v kavarnico ob cesti in naročila un demi rouge. Prinesli so nama ga v lični steklenici, ki je bila videti kot nekakšna vazica. Razgled na prizorišča proslave je bil odličen, med mimoidočimi pa je bilo zelo veliko takšnih z nahrbtniki. Verjetno gredo v hribe, sva sklepala. Takrat še nisva vedela, da se prav tod začenja Camino Santiago, ena od številnih Jakobovih poti proti Santiagu. Pred štirimi leti sva šla na to pot prvič tudi midva. Seveda sva na predvečer v isti kavarnici naročila un demi rouge. In nato še dve leti zatem, ko sva med potepanjem po Franciji "zašla" v ta kraj in seveda tudi leto zatem, ko sva v mesto prikorakala skozi znamenita Jakobova vrata. Ta prihod je bil najlepši: z nahrbtnikoma na ramenih in z nepozabnimi izkušnjami prehojene dolge poti. Kako se je prilegel kozarec rdečega, ki sva si ga nalila iz tradicionalnega un demi rouge.

Saint Jean Pied de Port, akvarel