Zima, sneg, sonce

Zima ni moj najljubši letni čas, nikakor ne. Takšna siva, kot jo imamo letos, pa sploh ne. Zadnjič je vremenar zjutraj rekel, da bo ta teden vreme všeč tistim, ki ne marajo sonca. Me pa res zanima, če je kje kakšen tak. Če je, je gotovo od veselja skakal v zrak, ker sonca ta teden ni bilo niti za hipec.

Ker pa je vsaka stvar za kaj dobra (prosim, ne jezite se tisti, ki mislite drugače), je turobno vreme res prav primerno za to, da komot kaj počneš v hiši, ker te ne vleče ven. Denimo slikaš. 

In tako sem ta teden naredila  ti dve zimski pokrajini. Sta mogoče komu všeč?

Iz zime v pomlad

Debelina snežne odeje (hm, pa taka odeja, več jo je, bolj je mraz) je danes 56 cm. Kar je po svoje presenetljivo, ker pada že tri noči, vsakih po 30 ali več cm. Se pač malo seseda sam vase. Količina še ni dokončna, ker še kar naprej milo naletava. Nežno, toda vztrajno.
Jutranje vaško družabno življenje se je te dni zelo izboljšalo. Na ulici je ves dan živahno. Prvi ga zjutraj začnejo odmetavati ta mladi, navadno že preden se zdani. Že tako zgodaj vstajajo? Neee. Takrat prihajajo domov in so polni energije, preden padejo v posteljo. Za njimi so na vrsti ta pridni in potem še vsi ostali. Danes, ker je nedelja, se lahko delo izvaja po etapah. Po malo. Čeprav se ravno zabušavati ne da, ker vlada neka tiha tekma, kdo bo imel prvi počiščeno dvorišče. Tisti z največjim so si nabavili freze, drugi ga mečejo na roko. Kupi so vedno večji, metati je treba vedno višje. Dobre volje pa kljub temu ne zmanjka. Proti prehladu zaradi prepotenih oblačil zaleže žganjica.
Meni je sneg najlepši, kadar ga sede ob topli peči opazujem skozi okno. Medtem ko pada. Res imam srečo, da si lahko privoščim to razkošje. Hvala F.
Za nagrado bova pospešeno stopila pomladi nasproti. Portugalski otok Madeira, ki naju že pričakuje (haha, se tole dobro sliši: otok naju pričakuje!), se namreč med drugim imenuje tudi otok večne pomladi. Veselim se morja, rož in sploh narave, strmih ozkih ulic v Funchalu, kave na promenadi, sprehodov po levadah in poti na visoke vrhove, ribiških vasic, tržnice s tropskim sadjem in sončnih zahodov. Med drugim.
Tehnikalije: povratna letalska karta iz Benetk preko Lizbone stane 306 evrov. Odhod iz Benetk ob 12.30, prihod v Funchal ob 16.55. Slabih pet ur, da prestopiš iz zime v pomlad. Povprečna dnevna temperatura na Madeiri v tem času je 20 stopinj, nočna 17. Več o Madeiri tukaj.

Čim bolj sneži ...

Zima v Zajčji dobravi januarja 2013

Čim bolj sneži, tem bolj se zdi, da pada sneg. Medved Pu, avtor tega meni ljubega stavka, je res fajn dečko. Kakšna modrost! Če je nekaj videti kot slon, je navadno slon. Seveda je Pu, preden je odprl usta, zagotovo debele ure gledal v nebo, medtem ko je snežilo. To tudi sama zelo rada počnem. Pravkar. Takšno vztrajno buljenje v snežinke neverjetno zbistri in osveži misli, ker se moraš zaradi bliskovitega menjavanja prizorov močno osredotočiti na vsakič novo, svežo sliko, vsak trenutek malo drugačno. Vidiš lahko prizore, kakršne hočeš. Kakršne ustvariš. Itak je vse že tukaj, če dobro pogledaš navznoter.
Menda je nek znanstvenik odkril, da niti dve snežinki nista čisto enaki. Si predstavljate to razkošje oblik? Posledica takšne "miselne koncentracije" je, da vsaj za čas buljenja (pa tudi še nekaj časa potem) odpadejo vsa običajna razmišljanja. Da ne rečem skrbi. Nastane razkošje prostora za ... karkoli novega. Ali pa nič. Nič je začetek. Če ne verjamete, lahko poskusite. Zdravilno je bolj kot kakšna psihološka literatura.
Zjutraj so napovedali, da bo danes tod in tam snežilo. Veseli me, da sem v območju "tod in tam", čeprav mi je sneg ljub v obdobju padanja in samo še krajši čas takoj potem, ko leže na tla. Hecno, vsaka snežinka posebej je ena sama unikatna lepota, skupaj stlačene na kup ob robu mokre ceste pa takšen bljak.
Če povem po pravici, se mi že nekaj časa prikazuje morje. Modrina. Sonce. Mir. Zrak. Močne barve. Veter. Vonj po rožmarinu in lovoru. Ribe. Toplota. Ljudje v brezdelju. Kratki rokavi. Bose noge. Školjke. Ladje. Galebi. Kava na obrežju. Uuuf. Čeprav na Madeiri.

Skutina pena

Cerkev sv. Nikolaja na Jančah

Med krompirjevimi počitnicami je super, lahko ves dan gledaš risanke. Ne, to pa ne, gremo malo na zrak, predlagam (odločim), recimo nabirat kostanj. Katarina je navdušena, Gašper se strinja, F pristane, a je skeptičen, ker bo menda blato. Vseeno vzamem košaro in odpeljemo se proti Jančam.

Ko se začnemo iz Besnice vzpenjati v hrib, otroka zavriskata: "Uuaauu, kakšna zima!" Katarina pravi, da je kot skutina pena, mi smo zdaj v skutini peni, juhuhu! Zgoraj modro nebo, spodaj pa - skutina pena, skozi katero se po ovinkasti cesti vozimo med podrtimi drevesi. Romantično?
"Jaaa, to hočeva, najboljšo skutino peno iz vrtca," sta soglasna. Tudi brez sladkorja je super, pravi Gašper. Naredi jo, babi, prooosim! Hm, ne znam. Danes sem naredila jabolčni štrudelj. Ok, a raje bi skutino peno iz vrtca. Katarino, ki še hodi v vrtec, prosim, da se po počitnicah pri kuharicah pozanima, kako se jo naredi.

Je že zima? Saj ne morem verjet!

To je pa skoraj boljše kot risanke.

V Gabrjah "naberemo" (kupimo) kostanj, na Jančah valimo snežne kepe, materiala zanje je na pretek in naredimo snežaka, oskrbnik mu takoj prinese klobuk in korenčkov nos, potem pa v domu spijemo topel čaj. Lička so malo zardela.
Doma po kosilu pojemo štrudelj (Gašper dva kosa), nato pa nama v impro teatru igralka Katarina in igralec Gašper priredita predstavo Volkec išče volkca, ki se zaključi z veličastno sklepno pesmijo srečnih volkcev Sama in Vida, ki sta se se spet našla.
P.s.: Če ima kdo recept za skutino peno iz vrtca, se toplo priporočam. Poudarek je na "iz vrtca")

Prvi sneg

Nekateri so danes, ko je zapadel prvi letošnji sneg, zelo veseli, ker imajo radi sneg, zimo. Mene ni med njimi. Prizor na fotografiji sem posnela med današnjo potjo v Ribnico, tam nekje pri Ortneku se je kar nekaj dreves zaradi mokrega snega prevrnilo na cesto. Imela sva neprijetno srečanje z nasproti vozečim avtobusom, ki se je umikal oviri na cesti. V vasi Breg pred Ribnico sem videla tudi nekaj pridnih kidalcev, saj ga je zapadlo skoraj deset centimetrov. Pokrajina ob poti je bila danes žalostna. Obrisi so bili mehko zabrisani, med močnim sneženjem so se izgubljali v daljavi, vse je bilo eno, kot bi se spreminjalo v prazen, bel list papirja. Kot bi se vse nekam izgubljalo.
Ne maram letošnje zime. Ne maram.