06. november 2016

Obaduje

Jesen v Strunjanu, akvarel
Moj najljubši letni čas je poletje. Še bolj kot razkošje sonca, svetlobe in toplote me premami ležernost, ki kot topla sopara po poletnem dežju preveva ozračje. Ne gre samo za tisti teden ali dva počitnic, ko je lenarjenje dobesedno zapovedano, pač pa se mi zdi, da poleti življenje poganja bolj sproščena in odpuščajoča energija.
Jesen ima čisto drugačen obraz, pa naj bo še tako topla in sončna, indijanska, kot je zadnje čase v navadi. V življenje se potihem vrivajo dolžnosti, obveznosti, po domače povedano mus. Ne le koledar, tudi ura je spet neznansko pomembna, včasih gre celo za minute. Življenje pač ni (samo) igra. Začela se je šola, najmlajši spoznava vrtec. Babice in dedki imamo vlogo spremljevalcev in šoferjev najmlajših, nekateri pa tudi sami spet postanemo šolarji, zagnani kot najhujši štrebarji; v dobrem pomenu, seveda.
Druga značilnost jeseni je turobnost. Njive so opustele, pridelki pobrani, koder na novo posejano žito še ni vsklilo, se z zorane grude v mrzlo ozračje dvigujejo meglice in vlečejo na otožnost. Nekatera drevesa molijo svoje gole veje v zrak, da skrivenčene zgledajo kot roke starčka, ki prosi pomoči. Še trava je vsa kilava, kot bi rasla navznoter, v korenine. Noč krade ure dnevu, vsak dan po nekaj minut... Ne da bi zares hoteli, se misli mimogrede zapletejo v premišljevanje o minevanju, o življenjskem krogu, ki se zapira. Topla polovica leta je videti nedosegljivo daleč.
Tretji slika jeseni je precej bolj vesela in mi je od vseh prizorov najljubša. To je prava podoba blagostanja, razvajanja. Ob sončnih dnevih je narava osupljivo lepa, barvna paleta pa komaj resnična, kot bi eksplodiralo sonce in bi žareči delci polegli po planjavah. Celo ob dolgočasnih avtocestah je grmovje na brežinah tako lepo obarvano, da krade poglede. Kašče so bolj ali manj polne, police v shrambi se šibijo pod zimskimi shranki. V sodih je dozorel mošt, kozarci z mladim vinom trkajo ob spremljajoči pojedini, danes obvezni gosji, kak drug dan tudi drugačni. Jesen podarja pravo razkošje barv, okusov in vonjev. Na trenutke je videti, kot bi bilo vsega preveč.
Ali sploh lahko govorimo o preveč, kadar gre za nekaj dobrega? Kako naj bo preveč veselja, preveč radosti, preveč sreče? Ljubezni ni nikoli preveč.
Eno zadnjih nedelj smo se zbrali za našo veliko kuhinjsko mizo, da bi si privoščili delček jesenskih sadov. Glavnina jedilnika je bilo meso z ene od ekoloških kostevskih turističnih kmetij. Za pripravo si je treba vzeti čas. Najprej sem potrpežljivo in počasi pražila drobno nasekljano čebulo, ki sem ji nato dodala popečene kose mesa in začimbe, vse skupaj pa se je zatem več ur, pravzaprav kar prek noči, počasi mehčalo v topli pečici. Razmišljala sem, naj naredim za prilogo fuže ali polentne njoke, ko sem se spomnila rešitve, ki jo je izbrala hči, ko so jo še čisto majhno vprašali, ali bi raje bombone ali čokolado. Sladkosnedki se ni bilo težko odločiti: “Obaduje!” je takrat rekla, besedo pa smo spravili v zakladnico našega družinskega žargona. Torej sem tudi sama naredila oboje, fuže in njoke. Že v soboto sem umesila rezančno testo in naredila fuže, v nedeljo pa skuhala polentni zdrob, mu primešala maslo ter ga nalila v majhne modelčke in malo popekla v pečici, pečene kupčke pa prelila s sirovo omako. Za solato sem skuhala peso, ki smo jo prinesli iz Istre, na domačem vrtu pa nabrala radič. Sladkali smo se s pito z dišečo izabelo , ki smo jo potrgali z brajde za hiš in jabolčnim zavitkom, ki sem ga naredila iz vnajnarskih jabolk. Skoraj vcsi smo poskusili oboje. Pravzaprav obaduje. Na mizi je bilo vsega veliko, nekateri bi rekli, da preveč, meni pa se ni tako zdelo.
Medtem ko sem zadovoljna opazovala in poslušala klepet in smeh pa še čebljanje najmlajšega, ko so si na krožnike nalivali oranžno-rumeno bučno juho, da je zgledalo, kot da so majhna sonca za našo mizo sklenila krog, sem se počutila kot jesen, tretji prizor.


(Odprta kuhinja, 6. 11. 2016)
br
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...