Hvala za vse

Cvetoča pomlad, akvarel

Pred stotimi leti je bil moj oče star približno toliko kot jih danes šteje naš najmlajši vnuk, torej slabi dve leti. Obdobje stotih let ne pomeni nič v človeški zgodovini, a če primerjam odraščanje teh dveh dokaj bližnjih sorodnikov, je tako zelo različno, da bi bolj ne moglo biti. Kot da bi živela na dveh različnih svetovih.

Pred stotimi leti sta bili revščina in z njo lakota vsakdanjost. En par čevljev za več otrok ni bilo nič posebnega. Najkasneje o veliki noči jih je mama pospravila v omaro. Pod ključem je bil tudi kruh, saj ga je bilo premalo, lačnih ust pa preveč. Kljub temu, da je bil večino leta bos, umazan, večkrat tepen kot sit, je bil moj oče zdrav in čvrst otrok. Vesel in optimističen do pozne starosti. Zares bolan je bil menda le dvakrat na leto; ob božiču in ob veliki noči, ko je bilo na mizi nekaj dobrot, ki so si jih druge dni pritrgovali od ust. Takrat se je najedel do sitega in čez.

Danes je zaradi preobilja hrane in pijače marsikdo bolan oziroma se slabo počuti sleherni dan, velika noč samo prilije olja na ogenj.

V mojem otroštvu hude lakote ni bilo več . Lačni smo bili česa dobrega, vsakdanjega kruha pa v glavnem ne. Praznikov smo se veselili tudi zaradi bolje obložene mize.  Krščansko praznovanje Velike noči je po vojni takratna oblast ukinila. Pravzaprav jo je preimenovala v spomladanski praznik, saj se ljudje niso bili pripravljeni odpovedati tradicionalnim navadam. Praznovali so enako kot prej. No, skoraj enako. K žegnu so hodili bolj na skrivaj in ne več množično kot včasih. Po šunki in potici je pridišalo iz kakšnega cekarja ali aktovke, da je zgledalo, kot bi šel lastnik nekam po opravkih, spotoma pa je smuknil še v cerkev.

Šunka in potica, žegnani ali pa ne, sta bili vseeno v vsaki hiši. Menda zato, ker je suho meso ravno v tem času dobro zorjeno in zato najboljšega okusa, potica pa zato, da bi orehi ne postali žarki. Tudi jajca smo barvali, navadno s čebulnimi olupki; kokoši spomladi vedno dobro nesejo in jih je bilo treba porabiti. Čeprav sem se branila, me je mama pošiljala k žegnu s košarico, pokrito z izvezenim prtičem. Bilo mi je sitno ker sem bila spotoma deležna kakšne pikre, a do nedeljskega popoldneva je bilo vse pozabljeno. Takrat smo otroci pirhe prinesli na dvorišče in jih drug drugemu ”sekali”. V jajca smo metali kovanec in če je ta ostal zapičen, je bilo razmesarjeno jajce tvoje. Za sekanje so bili najboljši težki italijanski kovanci.

Odkar imamo svojo državo, je praznovanje Velike noči spet javno dovoljeno in vsaj s trgovske plati zelo promovirano. Nikakor pa ni več enako. Izbira suhomesnatih izdelkov je izjemno bogata, zares dobro domačo šunko pa je težje dobiti kot pred stoletjem. Orehovo in tudi potice drugih okusov lahko kupiš v vsaki trgovini, le redki jo še pečejo doma. Se ne splača. Pa še redi. Če že, nekateri spečejo dietno potico brez sladkorja in maščobe, brez orehov in rozin. Tudi brez okusa? Celo pirhe lahko kupiš v samopostrežbi, pisana jajca so že lepo po barvah zložena v škatle. Prihranjeno nam je celo brisanje oči ob ribanju hrena, saj se dobi že pripravljenega: v omaki s smetano, jabolki, bolj ali manj ostrega, kakor ti srce poželi.

In kolikor prenese denarnica, seveda. Marsikdo si lahko privošči le manjši del iz neizmerno bogate trgovske ponudbe. Razslojenost je danes veliko večja in ta lahko tudi boli. A tako lačen, kot so bili še  pred stoletjem, vsaj pri nas ni nihče več.

Drugače je v svetu, kjer marsikje živijo enako slabo kot pred stotimi leti in še precej slabše. Številni prav zdaj dejansko umirajo od lakote. Tudi otroci. Izza obložene mize se je težje vživeti v usodo lačnega otroka.

Ne vem, če se dovolj zavedamo sreče, da smo se rodili prav tukaj, kjer je zrak čist, kjer iz pip teče pitna voda, kjer zemlja in podnebje omogočata pridelovanje dobre hrane, kjer imamo vsega veliko več, kot lahko velika večina človeštva le sanja.

Hvala za vse. 

(Odprta kuhinja, 16. 4. 2017)

Mate kaj za pusta hrusta

Kaj boš letos za maškare, smo otroci spraševali drug drugega že dober mesec pred Pustom. Vprašanje v resnici ni imelo pravega smisla, ker smo si bili na koncu, čeprav namaškarani, vsi bolj ali manj podobni: eni smo bili star dec, drugi pa stara baba, odvisno, kateri kos oblačila nam je uspelo izmakniti iz omare svojih staršev.

Želje, kaj bi zares bili, če bi bilo mogoče, so bile še kako žive, načrtov za izdelavo pustnih kostumov ni zmanjkalo, a kaj, ko smo se v glavnem lahko zanašali le nase. Pri nas doma je bilo bolj malo posluha za maškare, mislim, da sem samo enkrat naprosila nekaj drobiža za barvast krep papir. Iz njega sem si naredila nekakšno kraljevsko ogrinjalo, a je bilo v  mokrem vremenu povsem neuporabno, zato pa dodaten argument, da za take neumnosti ne bomo denarja stran metali.

Še najbolj zanimive in tudi uporabne so bile obrazne maske, ki smo si jih v šoli pri tehničnem pouku naredili iz časopisnega papirja. V posodi smo zmešali moko in vodo, ko je zmes postala lepljiva, pa vanjo pomakali natrgane kose časopisa ter jih lepili skupaj in sproti, dokler je bila masa ravno prav mokra in gnetljiva, oblikovali masko. Navadno je pri prvem poskusu vse skupaj razpadlo, uspelo je le najbolj spretnim in vztrajnim. Oblikovanje izbočenega nosu je bil najtežji zalogaj, pa na majhni odprtinici za oči nismo smeli pozabiti, da se nismo pozneje zaletavali. Ko se je maska do konca posušila in strdila, smo jo še pobarvali in poskušali ustvariti čimbolj strašljiv izraz. Na koncu si imel srečo, če te trdi robovi niso pošteno ožulili, in če je stara elastika, ki je bila napeljana okrog glave, zdržala nekaj ur, kolikor je trajala naša maškarada. Pod neudobnim oklepom smo komaj dihali, a kaj zato, čakala nas je pustolovščina!

Ko smo na pustni dan prišli iz šole, smo nase navlekli prevelika oblačila, nataknili maske ter šli malo naokrog. Zaradi mask smo bili neprepoznavni, vsaj zdelo se nam je tako, zato tudi pogumnejši. Upali smo si trkati celo na vrata tistih, ki smo se jim drugače izogibali. Glavni iz naše skupine je pred vrati v imenu vseh spraševal “mate kaj za pusta hrusta, par klobas in kos mesa”. Ni bilo mišljeno dobesedno, za mesnine smo se lahko obrisali pod nosom, po krofih pa je dišalo izza marsikaterih vrat. Če smo kakšnega dobili, ga je dal naš ta glavni v skupno vrečo, na koncu vandranja pa smo si plen razdelili; večinoma lepljive bonbone in kakšen masten krof. Pa seveda denar, če je kdo primaknil kovanček ali dva. Ni se zgodilo prav pogosto, a je bil zlata vreden, ker smo ga jemali kot prigaran zaslužek. O darovalcu, dobrem človeku, smo govorili še tedne potem. Prav tako pa tudi o tistih, ki  nam niso odprli in še največ o onih, izpred katerih vrat  smo se kot jata prestrašrnih vrabcev razbežali takoj, ko smo zaslišali nerganje zaradi teh presnetih maškar. V mraku so nam adrenalin dodatno dvigovali še strahovi, ki so se motovilili okrog vogalov.

Domov smo se vrnili utrujeni, prezebli in lačni, a zaradi doživetega nadvse zadovoljni. Naša mama nam je ocvrla miške. Krofov ni rada delala, izgovarjala se je, da ji ne uspejo, čeprav je bila sicer mojstrica kvašenega testa. Malo jo imam na sumu, da se ji je zdelo škoda porabiti tolikšno količino olja samo za cvrenje. Miške ali fritule, kot jim je rekla, so za izdelavo preprostejše. Mehko kvašeno testo je stepala, dokler se niso naredili mehurčki, potem pa ga zajemala z žlico in polagala v vroče olje, v katerem so se napihnjeni kupčki kar sami nekajkrat prekopicnili. Zlatorumene je pobirala s penovko in polagala na cedilo, še vroče pa potresla s sladkorjem. Joj, kako so teknili! Tudi danes imam veliko raje doma narejene zverižene miške kot pa instantne napihnjene krofe, ki se jih za majhen denar dobi kjerkoli in kadarkoli. 

Čeprav naša maškarada ni bila na nivoju današnjih pustnih preoblek, smo s svojim norenjem zelo uspešno odganjali zimo, saj je pomlad čisto vsako leto vzbrstela prav kmalu zatem.

(Odprta kuhinja, 26. 2. 2017)

December

Zima, akvarel

Če bi se dalo kakšen mesec v letu preskočiti, bi izbrala december. K sreči te moči nimam, ker bi s tem razjezila in razžalostila veliko ljudi, med njimi tudi otroke, ki imajo v tem času že dogovorjena srečanja z dobrimi možmi. Nemara sta prav ta njihova vznemirjenost in nedolžna naivnost, ko so pripravljeni iskreno verjeti v pravljice in čudeže, še vedno enako prisrčni kot nekoč. Marsikaj drugega pa se je, po mojem mnenju, precej spridilo.

Vzela sem si čas za razmislek, kaj me pri današnjem decembrskem norenju tako moti, da bi ga najraje kar ukinila. Ugotovila sem, da me iz tira najbolj spravlja naslednje: polucija umetne svetlobe, navijanje ene in iste skladbe, uvoženi rdeči božički, lepljivost tal zaradi kuhanega vina, množica, ki se preriva v isto smer, ob tem pa še vsiljiva in pogosto primitivna komercializacija vsega. Ko se takoj po noči čarovnic, ki je, mimogrede, tudi ne maram, v trgovinah pojavi novoletni kič, pospremljen z zvonkim džinglbels, me kar zvije. V ihti za čimvečji dobiček mi v posiljenem oglaševanju poskušajo priskutiti celo kakšno lepo besedo. Decembra namreč vsaka stvar dobi pridevnik čarobno; niti navadne moke ne mores več kupiti brez namigovanja na čarobne praznike. Včasih me prešine, da mi poskušajo ukrasti božič.

Seveda se ne dam. V spominu poiščem božič svojega otroštva, ki se zdi v primerjavi z današnjim oddaljen sto svetlobnih let. Praznovali smo samo v družinskem krogu, ker božič ni bil državni praznik niti dela prost dan. Kljub temu je mama našla čas, da je stanovanje temeljito počistila, preden je ata zakuril v peči. Še zvečer je na žerjavico dodatno porinil še eno poleno, kar sicer pri nas ni bilo v navadi. Pri kurjavi smo namreč vedno varčevali, mama pa je ledeno sobo oplemenitila s trditvijo, da je spanje v mrzlem bolj zdravo. Imeli smo pravo, zeleno, dišečo smrekico, ki jo je ata spodaj s sekirico malo priostril in zapičil v lesen, po smoli dišeč podstavek, da je trdno stala na komodi. Prekrili smo ga z mahom, nabranim še pred zmrzaljo, nanj pa razporedili jaslice. Imeli smo ovčke s pravo ovčjo volno. Na smrekove veje smo obesili v svetleč papir zavite bombone in s kovinskimi sponkami pritrdili majhne voščene svečke. Dišale so po dimu, ko smo jih prižgali. Mama je spekla potico ali dve, spat pa tisti večer sploh ni bilo treba, ker smo včasih šli k polnočnici. V mojem spominu je bil božič vedno bel, snežen. Ker cest niso solili, se je sneg na vseh poteh dejansko zadržal dlje. Od mraza je škripalo pod nogami. Hiše na zunaj niso bile nič okrašene, gorele so le redke ulične svetilke. Če je bilo jasno, smo se v siju zvezd lahko spotoma drsali po zamrznjenih lužah. Od razburjenja nisem bila nič zaspana, ob vrnitvi sem pred spanjem izsilila še lonček čaja. Kljub slabo prespani noči je bilo treba zjutraj vstati, a potice je bilo dovolj še za nekaj prihodnjih dni in tudi čudež tople peči se je nadaljeval vse do silvestra.

Spomin na božič iz otroštva ni moj edini obrambni zid pred današnjo vsiljivo božično ponudbo. Decembra obisk trgovin omejim na najnujnejše. Otroci so bili vse leto pridni, zato ima božiček darila zanje že zavita. Letos smo v družinskem krogu soglasno sprejeli krasno pravilo. Medsebojno se bomo namesto s stvarmi obdarili s čim pogostejšim druženjem, začnemo kar takoj, velja pa še vse naslednje leto in naprej. Panično tekanje po trgovinah v zadnjem hipu torej odpade.

Spekla sem vaniljeve rogljičke, pa brez orehove potice tudi ni praznikov. Najraje se lotim kar nočne, priprava je od vseh najbolj preprosta. Zvečer zamesim testo, ga brez vzhajanja na debelo namažem z bogatim orehovim nadevom, tesno zvijem, položim v pekač, pokrijem s prtičem, dam v mrzlo pečico in grem spat. Zjutraj potico odkrijem, prepikam z zobotrebcem, malo potlačim, premažem s smetano in rumenjakom ter za dobro uro vrnem v tokrat prižgano pečico. Čez nekaj minut že začne omamno dišati po vsej hiši.

Upam, da mi bo pri pripravi potice spet pomagala vnukinja Katarina. Ko je bila še čisto majhna, je zavihala rokave, energično stresla moko na pult, da sva bili obe zasneženi od glave do peta, ob tem pa modro pripomnila: “Z brez osmeha ni ospeha!” Ker je smeha ob najini peki vedno na pretek, tudi uspeh nikoli ne izostane.

(Odprta kuhinja, 18. december 2016)

Vmes

Trotočje Save, Ljubljanice in Kamniške Bistrice, akvarel

Spomladi so me povabili k sodelovanju v projektu, ki se je imenoval Vmes. Šlo je za performans ali pa morda instalacijo, ne vem natančno, ker se na moderno umetnost slabo razumem. Računala sem, da bom bolj prosvetljena, ko jo bom doživela “od znotraj”, a žal ostajam v temi. Nič zato, življenje je tako in tako ena sama velika uganka.

Šlo je za romanje amaterskih likovnikov s Fužin v Moderno galerijo. Ne vem, zakaj se je to imenovalo Vmes. Ugibam, da morda zato, ker je bilo prav tisto, kar se je dogajalo vmes, najboljše. Pohod je trajal slabe tri ure, vmes pa smo razstavljali, igrali in peli, vzpodbudili k petju tudi mimoidoče, malčke celo pripravili k spontanemu plesu ter navdušili japonske turiste.

Po tem dogodku sem se začela poigravati z besedo vmes, ki ima lahko več različnih pomenov. Napačna raba kakšne besede pa ima lahko celo komične posledice. Zgodba, ki se je zgodila že pred leti, je menda resnična. Čebelar je hotel k nakupu medu privabiti mimovozeče nemške turiste in je na cesto postavil reklamno tablo, na katero je napisal zwischen. Tako pač piše v slovarju, če pogledaš pod “med”. A kaj, ko med ne pomeni samo medu, pač pa tudi med (vmes). Morda pa je kdo prav zaradi table  zavil na njegovo dvorišče, in če ni prišlo kaj vmes, sklenil kupčijo.

Vmes je lahko marsikaj. Vmesna je na primer malica, pri čemer ne mislim tiste, ko mimogrede nekaj tlačimo v usta, medtem ko buljimo v ekran, najsi bo računalniški ali televizijski. Za takšno pišmeuhovsko malico je dobro karkoli, celo ruski sendvič, kot smo se nekoč šalili; vzameš dva kosa črnega kruha, vmes pa vtakneš rezino belega. Takih skromnih sendvičev ni več, ker tudi Rusi niso več, kar so bili. Ob nedavnem obisku njihovega predsednika so delegacijo na našem Brdu kar dobro pogostili. Gotovo je bilo vse brezhibno in po pravilih, od predjedi iz pisanega paradižnika, sorbeta, bazilične terine in prahu oljčnega olja do gibanice in še česa za sladico. Vmes so ponudili ribo, meso in številne priloge ter pili slovenska vina. Ob večerji so prijazno kramljali, vmes pa pazili, da se ne bi komu kaj zareklo.

Pri nas doma je večerja najskromnejši obrok. Pravzaprav mi je ljubša malica, morda prav zato, ker je tako nedorečena. Zgodi se, če se, kadar hočeš in kar hočeš. Enkrat vmes pač. Če za lokacijo izbereš balkon ali vrt, si že skoraj zmagal. Predvsem pa je vsebina krožnika čisto osebna stvar. Pri družinskem kosilu ali večerji se je včasih treba malce prilagajati, pri malici pa nikakor. Kar komu paše. Vsaj pri nas je tako.

Nisem edina, ki ima rada malico, nekateri ji ljubkovalno rečejo malčka. Poznam par, ki takšnim skrbno izbranim in pripravljenim prigrizkom za dva reče osmička, po vzoru primorskih osmic, na katerih se streže domače dobrote.

Poletje je čas brezskrbosti in zabušavanja, a vmes je treba tudi kaj postoriti. Meni se je zazdelo, da naše stanovanje prav zdaj potrebuje nov belež. Rokovanje s pleskarskim valjčkom ni videti prezahtevno, dokler opazuješ mojstre; torej zmoreva tudi midva. Sonce je najbolj žgalo, ko sva se spravila k delu. Rezultat je kar soliden, čeprav nama je dobesedno kapljalo od nosa.

No, raje ne bom več govorila o beljenju, da si ne obudim bolečin v križu. Ampak tisto, kar se je v vročih, dolgih delovnih dneh dogajalo vmes, to pa je vredno spomina! Mislim, da nama je podvig uspel samo zato, ker sva vmes vsake toliko naredila popoln odklop.

Na našem vrtu je senčnat prostor, kamor po osmi uri zjutraj sonce ne sije več. Tja sem postavila dva ležalnika, vmes pa majhno mizo, na kateri je kraljeval zarošen vrč pijače, občasno tudi okusna malica za delavca. Izza nje je bil dober razgled na robide in maline, ki jih imajo mladi kosi zelo radi. Vmes so do golega pozobali tudi vso aronijo, pustili mi niso niti ene jagode, čeprav so trpke ko sam vrag. Le kdo bi jih razumel!

(Odprta kuhinja, 14. 8. 2016)

Krompirjevci

Istra spomladi, akvarel

Letos sva na vrtu kakih dvanajst kvadratov rezervirala za krompir, za kaj več žal nimamo prostora. Ta zgodnjega. Zame, ljubiteljsko vrtičkarico, ni večjega veselja kot izkop prvih grmičkov. Z motiko je treba prav previdno postopati, da po nemarnem ne zasekaš v gomolj. Najbolje je kar z roko previdno zariti v razrahljano grudo, dokler ga ne zatipaš. Takšno butično pobiranje si seveda lahko privoščiš le v primeru, če lahko celo krompirjevo gredo premeriš v parih korakih.

Mladega opranega krompirčka niti lupiti ni treba, malo masla dam na pekač, gomolje potresem z grobo soljo in hop v pečico z njimi! Včasih dodam še malo svežega rožmarina. Se mi že cedijo sline, a domači krompirjevi užitki še niso tik pred zdajci. Posadila sva ga prav na prvega aprila, šaljivcev dan. Seme sva šla kupit v vrtnarsko trgovino, kjer je zadnji marčevski četrtek vladalo izredno stanje. Na parkirišču, ki je še teden nazaj samevalo v dežju, je posebej nastavljeni redar usmerjal nestrpneže. Kaj se vendar dogaja, dajejo zastonj ali kaj, sem nergala. Nič takega, le sonce je končno posijalo in vrtičkarje napodilo delat.

Mladi prodajalec, ki nama je pomagal izbrati pravo sorto, je zagotavljal odličen zgodnji pridelek. Saj prav to hočem, zakaj bi mu torej ne verjela, ko vendar poznam pregovor o neumnem kmetu in debelem krompirju.

Ko smo se v vrsti počasi pomikali h blagajni, sem škilila po drugih vozičkih. V marsikaterem sta bili vrečka ali dve semenskega krompirja, kupci pa v glavnem moji vrstniki, upokojenci. Mi smo generacija krompirjevcev, me je na lepem prešinilo. Res smo imeli krompir! Ker smo imeli sanje in verjeli, da bo bolje

Krompir je bil kar se da pogosto tudi na naših krožnikih, večinoma smo ga natepavali  dan za dnem, tako rekoč odraščali smo ob njem. Dobro, nekateri tudi ob pohanih piškah in kaviarju, da ne bo kdo od elite na hitro užaljen, a večinoma smo se prehranjevali bolj skromno. Lačni pa vseeno nismo bili, krompirja smo imeli vsi dovolj. To so bili časi, ko smo ga pojedli precej več kot mesa, danes je namreč obratno, čeprav tako poceni kot zdaj, še ni bil. Zadnjič sva ga pri kmetu za deset evrov dobila velikansko vrečo, dovolj za ves mesec celo za najhujšega krompirjevca pri naši hiši. Pravega krompiroholika.  Lahko bi ga jedel čisto vsak dan. Ne samo lahko, ki pravzaprav hoče jesti krompir dan za dnem. Ker ga je hvalabogu dovolj in to različnih vrst, lahko celo izbiram, ko grem ponj v trgovino: en je primeren za solato, drugi boljši za peko in tretji najboljši za svaljke . Po želji. Na svetu ga menda poznajo štiri tisoč različnih vrst.

Naši starši so sadili eno samo sorto, igorja, če se prav spomnim. Tisti, ki niso imeli vrta, so ga morali jeseni nabaviti pri kmetih. Marsikdo se je v času ozimnice spomnil svojih sorodnikov, ker je bilo takrat kmečko poreklo oddaljeno šele generacijo ali pa še to ne.  Osnovna živila, denimo krompir, fižol, čebulo in podobno je bilo treba nabaviti pravočasno. Stanovanje brez uporabne hladne kleti ni bilo nič vredno. Pozimi namreč nisi mogel v trgovino po dve kili krompirja, danes ga lahko kupuješ petek in svetek od zore do mraka in čez.

Moji starši so nekaj krompirja pridelali sami. Moja skrb je bila ročno pobiranje koloradskih hroščev. Fuj! Včasih sem morala sodelovati tudi pri spravilu, kar me v otroštvu skrajno dolgočasilo,  Ko so nas v šoli odpeljali pobirat krompir  na njivo bližnjega kmeta, ki mu je ravno pogorel hlev, je bila čisto druga zgodba. Bilo je celo zabavno. Nekaj malega smo se s krompirjem obmetavali in si zemljo stresali za ovratnike, na koncu pa smo vendarle vsega pobrali, kot je bilo treba. Spotoma smo se naučili še nekaj o solidarnosti in prostovoljstvu. Krompirjevci.

(Odprta kuhinja, 7. 5. 2016)

Akvarel z akvarelom

Tajski slikar Boonkwang Noncharoen je danes naslikal slovenskega slikarja Franca Goloba. Slikanje je potekalo v živo pred gledalci s projekcijo na velikem platnu. To se mi je zdel višek današnjega dopoldanskega dogajanja v Fabrianu. Pred tem je s projekcijo slikal tudi Franc Golob, ki ima izrazito svoj, meni zelo všečen slog. Skratka, res uživam v vsem dogajanju, počutim se kot riba v vodi. Pravzaprav bolje. Si lahko predstavljate 300 slikarjev na kupu, kolikor jih je ta vikend v Fabrianu, kakšna ustvarjalna energija je to?!

Tudi nebesa so na naši strani, ker je vreme stabilno kljub vztrajnem napovedovanju dežja. Težki oblaki, ki plavajo po modrem nebu in z višine gotovo občudujejo malarijo, so se verjetno zaradi navdušenja nad videnim odločili polulati nekje drugje, nas pa puščajo na suhem. Nimam nič proti, naj tako ostane.

Pa še ena jutranja (zame) nova izkušnja: italijanski hotelski zajtrk sestavljajo: skodelica čaja (ali kave), rogljiček in kozarec mrzle vode. Zelo asketsko. Postreženo z nasmeškom. 

Zato pa je bila toliko bogatejša degustacija domačih pridelkov in vina (10€/osebo), na katero sva zašla proti večeru, potem ko sva prekolovratila čisto vsa prizorišča, kjer razstavljajo, najbolj so navdušili Tajci, ki so izven kategorije. Potem sva se sprehajala po ozkih uličkah, širokih največ za dva složna pešaka, vedno v krogih nazaj do trga, kjer je mrgolelo slikarjev. Postavali so tudi po vseh vogalih po mestu. Pod arkadami sva zagledala sliko Zmajskega mostu, ki so jo vsi občudovali, avtorja ni bilo nikjer.  Izkazalo se je, da jo dela (še ni dokončana), svetovno znani indijski umetnik Amit Kapoor, ki sploh še ni bil v Ljubljani, ima samo fotografijo. Prijazno je pristal, da se fotografira s svojo še nedokončano umetnino.

Koliko prijetnih naključij! Res sem hvaležna, da me je usoda ta vikend pripeljala v to mesto. 

No ja, prav zares pripeljal me je nekdo drug. Ki mi je danes na skrivaj kupil indijansko rumeno barvo Daniel Smith, ki sem jo občudovala, s se mi je zdela predraga. Temu se reče L Če še ne veste.

Fabriano

Z

J

Fabriano, mesto v italijanski pokrajini Marke, vsako pomlad zbere slikarje akvareliste iz vsega sveta. To se dogaja prav ta vikend. Seveda me je dogodek vlekel kot magnet in navsezadnje se je res vse tako izšlo, da sva se lahko da es navsezgodaj zjutraj odpeljala sem. Dobrih 600 km, kaj pa je to takega v teh časih? Še posebej, če greš lepo zlagoma in spotoma še kaj pogledaš. Denimo lepo Chioggio na robu beneške lagune, prave male Benetke, lepo skrite v senci velike sestre, kar pomeni nič turistov v mestecu, kot narejenem za pohajkovanje, kofetkanje itd. Fotka sledi na koncu tega prispevka.

V Fabriano sva prispela v času sieste, zato sva našla zaprta vrata hotela Arrivederci e grazie, kjer sem rezervirala sobo, s težavo priklicala nekoga, ki je za silo znal angleško in po pol ure pričakala prihod fanta s ključem. Vse skupaj je bilo malo smešno, a se nisva jezila in zato sva bila nagrajena s kavico in miniaturno sobico ter se zadovoljna odpravila v nekaj minut oddaljen center mesta, o katerem ne vem (še) nič, a mi je na prvi pogled že všeč. Palače, cerkve, trgi in trgci, ozke ulice, malo ljudi, posode z rožami in zelenjem pred vrati, hiše iz opeke, vse nekako starinsko, kot bi se zbudil v nekem drugem času. Danes je malo nevsakdanje, ko na vsakem vogalu naletiš na kakšnega slikarja, ki zavzeto poskuša ujeti njegov utrip na papir. Počutim se kot riba v vodi. Slabo polovico slik tokratnega bienala, ki so razstavljene na različnih lokacijah po mestu, sva si ogledovala nekaj ur danes, drugo sledi v naslednjih dneh. V živo sem videla slike avtorjev, ki jih sicer "poznam" samo s FB. Morda se bo dalo koga videti tudi v živo pri delu. Tukaj je tudi nekaj znanih ponudnikov slikarskega materiala, poleg papirja Fabriano tudi Escoda čopiči in Daniel Smith barve. Joooj, a me kdo lahko razume, kaj se mi mota po glavi? 

Aja, pa še to. Napovedali so dež in mraz, temu ustrezno sva se oblekla, zato nama je bilo danes tes vroče, ko naju je  pričakalo toplo, pravzaprav vroče sonce, kakih 25 stopinj. Bi se človek smel pritoževati zaradi lepega vremena? Mogoče pa naju že jutri "potolaži" napovedani dež, haha. Mi je vseeno.

V majhnem mestu hitro naletiš na sorodno dušo. S slikarjem Francem Golobom je nekaj uric ob pivu minilo kot bi trenil. Zelo, zelo zanimiv gospod.

Bil je en lep dan. 

Regratec

Slovenska krajina je brez dvoma ena najlepših na svetu. Tokrat v mislih nimam zelenih hribčkov s cerkvicami ali cvetočih planjav s podrtimi kozolci, pač pa si predstavljam takle spomladanski pejsaž: travnik, nedaleč od velikega blokovskega naselja, na osojnih legah še prekrit z zaplatami snega, med katerimi kot svojevrstne kiparske stvaritve postopajo številne figure, ki se zdijo kot bi bile v nekašnem upočasnjenem gibanju. Kdaj pa kdaj se katera globoko prikloni, druga prestopi, tretja počepne in iz vrečke privleče nož z dolgim rezilom ter ga do ročaja krepko zarine v zemljo, malo povrti in hip zatem potegne na plan temno zeleno rozeto nazobčanih listkov, ki se pri korenini še držijo skupaj.
Regrat, kraljevska spomladanska zel! Je eden zanesljivejših znanilcev pomladi, njegov glavni mesec je marec ali sušec, ki se je letos svojemu imenu povsem izneveril. “Včeraj sem že regrat nabirala, danes pa je spet prava zima” je prve dni sušca, ko je na zvončke, trobentice, teloh in tudi regrat čez noč zapadlo skoraj pol metra snega, komentirala gospodinja Ana na kostelski turistični kmetiji. Takoj za sneženjem se je obrnilo na dež, sušec pa je postal pravi mokrec. Nad nezanesljivostjo vremena (in vsega drugega) se vseeno ne kaže pritoževati, ker za dežjem vedno pride sonce!
Ker pa je regrat v nasprotju z vremenom tako zelo zanesljiv marčevski gost, bi se prvi spomladanski mesec lahko upravičeno imenoval tudi regratec. S poudarkom na drugem zlogu, da bi se bolj fino slišalo.
O regratu se pripovedujejo zgodbe, ki o marsičem namigujejo med vrsticami. Kako sem štiri ure čistila regrat za deset ljudi. Ali pa: Vnuku sem dala polno vrečko očiščenega regrata. In še najboljša: Moj regrat so bolj hvalili kot njeno pečenko.
Res je, kar pravijo, da vodijo do najlepših stvari dolge poti. Za zamudno nabiranje, zatem pa še čiščenje in pranje si je treba vzeti čas. Nekateri pravijo, da ga je treba “oprati iz desetih vod”, kar se mi zdi pretiravanje, razen če ga ne nabirate na pasjem sprehajališču.
Brez pretiravanja pa je regrat zame najboljša, najokusnejša in najbolj zdrava zel za pripravo solate, pred katero se lahko skrijejo vse druge, še posebej tiste, vzgojene v rastlinjakih ali pripeljane iz toplih krajev. Užitni in koristni so vsi deli rastline – korenina, list, steblo in cvet. Edino regratove lučke niso za pojest, so pa zato toliko lepše, ko pihnemo vanje, da se nešteto semen zvrtinči po zraku ter odjadra iskat prostor za nov dom.
Ko naštevajo koristi rastline, seznamu skoraj ni konca. Izboljšala naj bi celotno presnovo, posrbela za odvajanje strupov iz telesa, dobro dela jetrom in tako naprej. V ajurvedi in kitajski tradicionalni medicini ga uvrščajo med rastline, ki telo hladijo. Ta plevel, kar uradno je, zaradi odličnih lastnosti ponekod že gojijo na njivah. Nemara bo v boljših restavracijah regratova posteljica kmalu izpodrinila rukolino, ki je postala popularna pred leti.
Zame je najboljši, če je pretlačen z vročim krompirjem in/ali kuhanim jajcem ter prelit z oljem in kisom. Bratranec ga rad zabeli s prekajeno čelugo, kot imenuje prašičji podbradek, ki ga prav za ta namen da na stran, ko imajo koline. Nekateri liste blanširajo kot blitvo ali špinačo in priložijo k ribam ter drugim jedem. Iz listov lahko skuhamo juho, naredimo pesto, jih dodamo v rižoto, zmešamo v omleto. Dobro in zdravo. Regratova korenina je menda sploh eno samo zdravje. Očiščeno posušimo in zdrobimo v možnarju, nato pa zmešamo z vodo in uživamo po požirkih. Pražena, posušena in zmleta je lahko celo kavni nadomestek.
Tudi regratovi cvetovi niso samo lepi, pač pa tudi užitni. Popke lahko vložimo v kis, podobno kot kapre. Dobili bomo pikantno prilogo za posebne priložnosti. Iz cvetov z dodatkom sladkorja in medu smo pred leti delali sirup, ki smo mu rekli regratov med. Okus je res spominjal na čebelji pridelek. Odprte rumene cvetove lahko ponudimo ocvrte ali pa jih danes preprosto položimo na krožnik z juho, krompirjem ali mesom, da bodo cvetoč okras praznične mize. Saj je vendar cvetna nedelja!

(Odprta kuhinja, 20. marec 2016)