16. april 2017

Hvala za vse

Cvetoča pomlad, akvarel

Pred stotimi leti je bil moj oče star približno toliko kot jih danes šteje naš najmlajši vnuk, torej slabi dve leti. Obdobje stotih let ne pomeni nič v človeški zgodovini, a če primerjam odraščanje teh dveh dokaj bližnjih sorodnikov, je tako zelo različno, da bi bolj ne moglo biti. Kot da bi živela na dveh različnih svetovih.
Pred stotimi leti sta bili revščina in z njo lakota vsakdanjost. En par čevljev za več otrok ni bilo nič posebnega. Najkasneje o veliki noči jih je mama pospravila v omaro. Pod ključem je bil tudi kruh, saj ga je bilo premalo, lačnih ust pa preveč. Kljub temu, da je bil večino leta bos, umazan, večkrat tepen kot sit, je bil moj oče zdrav in čvrst otrok. Vesel in optimističen do pozne starosti. Zares bolan je bil menda le dvakrat na leto; ob božiču in ob veliki noči, ko je bilo na mizi nekaj dobrot, ki so si jih druge dni pritrgovali od ust. Takrat se je najedel do sitega in čez.
Danes je zaradi preobilja hrane in pijače marsikdo bolan oziroma se slabo počuti sleherni dan, velika noč samo prilije olja na ogenj.
V mojem otroštvu hude lakote ni bilo več . Lačni smo bili česa dobrega, vsakdanjega kruha pa v glavnem ne. Praznikov smo se veselili tudi zaradi bolje obložene mize.  Krščansko praznovanje Velike noči je po vojni takratna oblast ukinila. Pravzaprav jo je preimenovala v spomladanski praznik, saj se ljudje niso bili pripravljeni odpovedati tradicionalnim navadam. Praznovali so enako kot prej. No, skoraj enako. K žegnu so hodili bolj na skrivaj in ne več množično kot včasih. Po šunki in potici je pridišalo iz kakšnega cekarja ali aktovke, da je zgledalo, kot bi šel lastnik nekam po opravkih, spotoma pa je smuknil še v cerkev.
Šunka in potica, žegnani ali pa ne, sta bili vseeno v vsaki hiši. Menda zato, ker je suho meso ravno v tem času dobro zorjeno in zato najboljšega okusa, potica pa zato, da bi orehi ne postali žarki. Tudi jajca smo barvali, navadno s čebulnimi olupki; kokoši spomladi vedno dobro nesejo in jih je bilo treba porabiti. Čeprav sem se branila, me je mama pošiljala k žegnu s košarico, pokrito z izvezenim prtičem. Bilo mi je sitno ker sem bila spotoma deležna kakšne pikre, a do nedeljskega popoldneva je bilo vse pozabljeno. Takrat smo otroci pirhe prinesli na dvorišče in jih drug drugemu ”sekali”. V jajca smo metali kovanec in če je ta ostal zapičen, je bilo razmesarjeno jajce tvoje. Za sekanje so bili najboljši težki italijanski kovanci.
Odkar imamo svojo državo, je praznovanje Velike noči spet javno dovoljeno in vsaj s trgovske plati zelo promovirano. Nikakor pa ni več enako. Izbira suhomesnatih izdelkov je izjemno bogata, zares dobro domačo šunko pa je težje dobiti kot pred stoletjem. Orehovo in tudi potice drugih okusov lahko kupiš v vsaki trgovini, le redki jo še pečejo doma. Se ne splača. Pa še redi. Če že, nekateri spečejo dietno potico brez sladkorja in maščobe, brez orehov in rozin. Tudi brez okusa? Celo pirhe lahko kupiš v samopostrežbi, pisana jajca so že lepo po barvah zložena v škatle. Prihranjeno nam je celo brisanje oči ob ribanju hrena, saj se dobi že pripravljenega: v omaki s smetano, jabolki, bolj ali manj ostrega, kakor ti srce poželi.
In kolikor prenese denarnica, seveda. Marsikdo si lahko privošči le manjši del iz neizmerno bogate trgovske ponudbe. Razslojenost je danes veliko večja in ta lahko tudi boli. A tako lačen, kot so bili še  pred stoletjem, vsaj pri nas ni nihče več.
Drugače je v svetu, kjer marsikje živijo enako slabo kot pred stotimi leti in še precej slabše. Številni prav zdaj dejansko umirajo od lakote. Tudi otroci. Izza obložene mize se je težje vživeti v usodo lačnega otroka.
Ne vem, če se dovolj zavedamo sreče, da smo se rodili prav tukaj, kjer je zrak čist, kjer iz pip teče pitna voda, kjer zemlja in podnebje omogočata pridelovanje dobre hrane, kjer imamo vsega veliko več, kot lahko velika večina človeštva le sanja.
Hvala za vse. 
(Odprta kuhinja, 16. 4. 2017)
Share this Post Share to Facebook Share to Twitter Email This Pin This

Ni komentarjev:

Objava komentarja

br
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...