Od mleka k mleku

Vietnamski deček, akvarel

Pisati o stvareh, povezanih s hrano, se zdi na prvi pogled zelo preprosto. To je vendar nikoli končana zgodba, neizčrpen vir navdiha! Pridelovanje živil, nakupovanje in priprava hrane, uživanje v okusih, … vse našteto ali pa vsaj zadnja faza je vendar neizogiben del našega vsakdanjika, skoraj tako samoumevno kot dihanje. Pa vendar o hrani nismo navajeni razpredati na dolgo in široko. Razen Francozov. Ti se lahko o vsem, kar je povezano s hrano, z veseljem in lahkoto pogovarjajo od jutra do večera. Videti je, da resnično uživajo, ko razlagajo, enako moški kot ženske, kako jim je uspelo nabaviti takšna in drugačna izvrstna živila in kakšne dobrote namerajajo iz njih pripraviti. Radi si izmenjujejo izkušnje, drobne skrivnosti, recepte. Meni njihov pristop nadvse ugaja.

Pri nas te navade ni. Raje se pogovarjamo o avtombilih in drugem premoženju, o politikih in tajkunih, o težavah in problemih, ki jim ni konca in kraja. Izguba časa, če mene vprašate.

Pri nas misli o hrani drži vsak pri sebi, seveda eni več, drugi manj. Kadar kuhamo za družino, se tovrstnim razmislekom nikakor ne moremo izogniti. Eno najpogostejših vprašanj je: ”Kaj naj danes skuham?” Ideje ni od nikoder, čeprav nam prav zdaj domači vrt ali bližnja tržnica ponujata takšno razkošje, da se nam lahko samo smeji. V resnici je ponudbi težko slediti. Naenkrat je preveč vsega dobrega, da sam ne veš, kaj bi vzel. Zadrega se mi zdi primerljiva s situacijo, ko pred polno omaro vijemo roke, da nimamo kaj obleči.

Vsaka kuhinja diši malce po svoje. Ponekod je glavna zvezda krompir, drugje testenine. Eni brez mesa ne morejo, drugi se zanj sploh ne zmenijo. Eni prisegajo na čim bolj preproste postopke, drugi znajo že slan krop zavreti na svoj, poseben način. Samo premešati je treba vse te izkušnje, pa bomo dobili kaj novega, drugačnega.

Še tako dobra hrana namreč postane enolična in dolgočasna, če se ne premaknemo iz utečenih navad. Najtežje si je izmisliti nekaj novega, izvirnega. Najboljše pesmi so že napisane, pravi pesnik. In najboljše jedi so že skuhane, bi kdo dodal. K sreči vsi tega ne verjamejo, vedno se najdejo pionirji, ki jih ni strah zaviti z uhojenih in varnih poti.

Ne vem, ali je želja po spremembi vsajena že v naše gene ali jo ustvarimo kasneje, ko nas objame bogastvo življenja z vsem, kar se nam zdi komaj dosegljivo In zato toliko bolj zaželeno.

Ko pridemo na svet, izgleda vse zelo preprosto. Nobene želje še ni po spremembi, nasprotno, največji mir in občutek varnosti nam prinaša okolje, ki se čim manj spreminja. Naša najmlajša članica družine, katere starost merimo še v dnevih, je krasen otrok. Povsem srečna in zadovoljna je, da kakih osem do desetkrat na dan dobi popolnoma enak obrok. Vsak dan. Zaenkrat še tudi vsako noč. Enkrat pride hrana z leve in drugič z desne strani. Včasih tudi z obeh. Z našobljenimi usteci se drobcena lepotička oklepa izvira, ki ji daje vse, kar si želi in potrebuje. Videti je, da ji zelo tekne, zato prav nič ne sitnari, pač pa malce zardelih ličk vsakokrat takoj zatem sladko zaspi.

Kake pol leta bo trajalo, preden bo postopoma vpeljana v bogate svetove neštetih okusov, vonjav, zaznav in užitkov. Najprej bo novosti okušala po kapljicah, nato po majcenih žličkah, marsikatero bo sprva z gnusom izpljunila, preden se bo navadila okusa zelenjavnih in drugih kašic.

Ko se enkrat naučimo, da je hrana še kaj več kot le materino mleko, nas želja po okušanju novega in drugačnega zlepa ne zapusti. Kombinacija slanega, sladkega, kislega in grenkega je v vsaki deželi, vsaki pokrajini, vsaki vasi, vsaki hiši malce drugačna. Dlje kot gremo, bolj ko zavijamo z glavnih poti, več je možnosti, da bomo okusili, kar še nikoli nismo.

Navsezadnje pa se krog sklene. Obrati kolesa življenja se upočasnijo, pogled je bolj kot naprej obrnjen nazaj, nemara prav v zgodnje otroštvo. Najljubša jed postane skodela toplega mleka. Včasih še s kosom podrobljenega kruha. Lahko prav vsak dan enako.

(Odprta kuhinja, 10. september 2017)

Stric štrudlčkar

Kamenjak, akvarel

Lahko rečem, da imam srečo. Pred leti, ko je skupaj s prvim pokojninskim odrezkom nastopila svoboda, nekakšna trajna odveza od dolžnosti, ki si jih izmišljajo drugi, se mi je odprlo neskončno polje novih priložnosti. To darilo seveda dobi vsak, ko se upokoji, a ga različno izkoriščamo. Sama zdaj opravljam številne nove ‘poklice’; rada sem popotnica, vrtnarka, slaščičarka, sprehajalka (sebe in drugih), družabnica, pripovedovalka pravljic, bralka, pohodnica,  fotografinja, blogerka, slikarka… In tako naprej brez konca in kraja! Najljubši od vseh pa mi je ‘poklic’ babice.

Babica seveda ni poklic, je samo sorodstvena vez. A če jo vzameš zares, je mnogo več kot to. Zaenkrat imam tri ‘delodajalce’. Stari so trinajst, skoraj deset in dve leti. Ob koncu poletja dobim še eno šefico.

Počitnice z vnuki so neke vrste koncentrat vzajemnega razvajanja. Pri nas se začnejo takoj po koncu šole, ko sta starejša dva še polna adrenalina, nakopičenega zadnje tedne, ko se šolske obveznosti povečujejo prek znosnih meja, hkrati pa topli junijski dnevi in še bolj dolgi, svetli večeri z magnetno močjo vabijo na prosto. Če ne veste, o čem govorim, se spomnite svojih otroških let.

Ob pričakovanju sproščenih počitniških dni v kampu me je kot navadno tudi malo skrbelo, če bova z dedkom nalogi kos. Samo da ne bi kateri od ta malih zbolel ali bognedaj padel po skalah! Vse drugo bomo pa že kako. Saj razumete, dedki in babice, ali ne?

Zadala sem si nalogo, da bom najprijaznejša babica na svetu. Taka, ki ne sitnari, vsaj ne preveč, le mokre kopalke bodo sami obešali na vrv, da se bodo posušile pred naslednjim skokom v vodo. Najmlajši seveda ne, ta bo nagec, v dobrem tednu ga bomo morda celo navadili na kahlico. Z dedkom bova skrbela, da bodo pili dovolj vode, skrbno jih bova mazala z sončno kremo, da jih ne bo opeklo, malo jih bova tudi opominjala k umivanju zob in nog pred spanjem. A vse samo zlepa, saj so vendar počitnice!

Predvsem pa sem se odločila, da jim bom dobro kuhala. V mislih sem imela okusno in zdravo hrano, saj bodo po plavanju gotovo vse z apetitom pospravili. Z domačega vrta sem med drugim prinesla vrečo bučk, ki bodo prav prišle za zelenjavne juhe ter podobne zdrave jedi.

Bivanje v kampu sem si, priznam, zamišljala precej idealistično. Ko bodo zjutraj vstali, seveda jih ne bova nič priganjala, bodo vsi trije sedli za mizo, letos tudi ta mali že na velik stol, da bo lahko bingljal z nogicama, z dedkom pa bova uživala, ko jih bova imela takole na kupu. Od morja bo prijetno pihljalo, ko bomo v senci borovcev poslušali škržate. Skuhala jim bom kakav ter namazala na kruh maslo in med…

Realnost je bila malce drugačna. Precej pred drugima dvema je iz prikolice prihlačal najmlajši. Skoraj hkrati je okrog ovinka prišel fant s pladnjem, polnim krofov in drugih sladkih pregreh. Dvignil je prtiček in začel ponujati vse najboljše, kar premore lokalna pekarna. Štrudlček bom, so se malemu zasvetile očke. Pa vzemimo tri jabolčne zavitke, naj imajo otroci danes bolj sladek zajtrk, sem se v hipu odločila. Bo pa za kosilo zelenjavna juha ali kaj podobno zdravega, sem potihem načrtovala. Ja pajade, bil je račun brez krčmarja.

Na koncu se je vseeno vse kar dobro izteklo. Po počitnicah sva staršem vse tri junake predala v dobrem stanju: zdravje odlično, nekaj prask in odrgnin ne štejem, sicer pa z nama vred vsi dobre volje in razposajeni, kot se šika. Sonce nas ni opeklo, zobe smo si umivali, včasih zvečer še posebej tudi noge.

Le jedli nismo najbolj zdravo, priznam. Upoštevati želje in hkrati kuhati zdravo ne znam. V glavnem smo imeli na jedilniku makarone, pico, pečen krompir in dunajske zrezke. Samo enkrat mineštro. Pa vsak dan smo šli najmanj enkrat , včasih tudi večkrat na sladoled. In pojedli tudi nekaj bombonov. V vsem tem času nisem porabila niti ene bučke. Tudi maslo in med sta bolj samevala. Najmlajši, ki drugače pri jedi ne komplicira in z apetitom pospravi vse po vrsti, se je odločil, da bo redno zajtrkoval štrudlček ali pa nič. Stric štrudlčkar, kakor smo poimenovali fanta s sladkarijami, je prihajal ob zelo različnih urah, zato je postal najbolj težko pričakovana in vsako jutro zelo zaželena oseba.

 (Odprta kuhinja, 24. 7. 2017)

Hvala za vse

Cvetoča pomlad, akvarel

Pred stotimi leti je bil moj oče star približno toliko kot jih danes šteje naš najmlajši vnuk, torej slabi dve leti. Obdobje stotih let ne pomeni nič v človeški zgodovini, a če primerjam odraščanje teh dveh dokaj bližnjih sorodnikov, je tako zelo različno, da bi bolj ne moglo biti. Kot da bi živela na dveh različnih svetovih.

Pred stotimi leti sta bili revščina in z njo lakota vsakdanjost. En par čevljev za več otrok ni bilo nič posebnega. Najkasneje o veliki noči jih je mama pospravila v omaro. Pod ključem je bil tudi kruh, saj ga je bilo premalo, lačnih ust pa preveč. Kljub temu, da je bil večino leta bos, umazan, večkrat tepen kot sit, je bil moj oče zdrav in čvrst otrok. Vesel in optimističen do pozne starosti. Zares bolan je bil menda le dvakrat na leto; ob božiču in ob veliki noči, ko je bilo na mizi nekaj dobrot, ki so si jih druge dni pritrgovali od ust. Takrat se je najedel do sitega in čez.

Danes je zaradi preobilja hrane in pijače marsikdo bolan oziroma se slabo počuti sleherni dan, velika noč samo prilije olja na ogenj.

V mojem otroštvu hude lakote ni bilo več . Lačni smo bili česa dobrega, vsakdanjega kruha pa v glavnem ne. Praznikov smo se veselili tudi zaradi bolje obložene mize.  Krščansko praznovanje Velike noči je po vojni takratna oblast ukinila. Pravzaprav jo je preimenovala v spomladanski praznik, saj se ljudje niso bili pripravljeni odpovedati tradicionalnim navadam. Praznovali so enako kot prej. No, skoraj enako. K žegnu so hodili bolj na skrivaj in ne več množično kot včasih. Po šunki in potici je pridišalo iz kakšnega cekarja ali aktovke, da je zgledalo, kot bi šel lastnik nekam po opravkih, spotoma pa je smuknil še v cerkev.

Šunka in potica, žegnani ali pa ne, sta bili vseeno v vsaki hiši. Menda zato, ker je suho meso ravno v tem času dobro zorjeno in zato najboljšega okusa, potica pa zato, da bi orehi ne postali žarki. Tudi jajca smo barvali, navadno s čebulnimi olupki; kokoši spomladi vedno dobro nesejo in jih je bilo treba porabiti. Čeprav sem se branila, me je mama pošiljala k žegnu s košarico, pokrito z izvezenim prtičem. Bilo mi je sitno ker sem bila spotoma deležna kakšne pikre, a do nedeljskega popoldneva je bilo vse pozabljeno. Takrat smo otroci pirhe prinesli na dvorišče in jih drug drugemu ”sekali”. V jajca smo metali kovanec in če je ta ostal zapičen, je bilo razmesarjeno jajce tvoje. Za sekanje so bili najboljši težki italijanski kovanci.

Odkar imamo svojo državo, je praznovanje Velike noči spet javno dovoljeno in vsaj s trgovske plati zelo promovirano. Nikakor pa ni več enako. Izbira suhomesnatih izdelkov je izjemno bogata, zares dobro domačo šunko pa je težje dobiti kot pred stoletjem. Orehovo in tudi potice drugih okusov lahko kupiš v vsaki trgovini, le redki jo še pečejo doma. Se ne splača. Pa še redi. Če že, nekateri spečejo dietno potico brez sladkorja in maščobe, brez orehov in rozin. Tudi brez okusa? Celo pirhe lahko kupiš v samopostrežbi, pisana jajca so že lepo po barvah zložena v škatle. Prihranjeno nam je celo brisanje oči ob ribanju hrena, saj se dobi že pripravljenega: v omaki s smetano, jabolki, bolj ali manj ostrega, kakor ti srce poželi.

In kolikor prenese denarnica, seveda. Marsikdo si lahko privošči le manjši del iz neizmerno bogate trgovske ponudbe. Razslojenost je danes veliko večja in ta lahko tudi boli. A tako lačen, kot so bili še  pred stoletjem, vsaj pri nas ni nihče več.

Drugače je v svetu, kjer marsikje živijo enako slabo kot pred stotimi leti in še precej slabše. Številni prav zdaj dejansko umirajo od lakote. Tudi otroci. Izza obložene mize se je težje vživeti v usodo lačnega otroka.

Ne vem, če se dovolj zavedamo sreče, da smo se rodili prav tukaj, kjer je zrak čist, kjer iz pip teče pitna voda, kjer zemlja in podnebje omogočata pridelovanje dobre hrane, kjer imamo vsega veliko več, kot lahko velika večina človeštva le sanja.

Hvala za vse. 

(Odprta kuhinja, 16. 4. 2017)

December

Zima, akvarel

Če bi se dalo kakšen mesec v letu preskočiti, bi izbrala december. K sreči te moči nimam, ker bi s tem razjezila in razžalostila veliko ljudi, med njimi tudi otroke, ki imajo v tem času že dogovorjena srečanja z dobrimi možmi. Nemara sta prav ta njihova vznemirjenost in nedolžna naivnost, ko so pripravljeni iskreno verjeti v pravljice in čudeže, še vedno enako prisrčni kot nekoč. Marsikaj drugega pa se je, po mojem mnenju, precej spridilo.

Vzela sem si čas za razmislek, kaj me pri današnjem decembrskem norenju tako moti, da bi ga najraje kar ukinila. Ugotovila sem, da me iz tira najbolj spravlja naslednje: polucija umetne svetlobe, navijanje ene in iste skladbe, uvoženi rdeči božički, lepljivost tal zaradi kuhanega vina, množica, ki se preriva v isto smer, ob tem pa še vsiljiva in pogosto primitivna komercializacija vsega. Ko se takoj po noči čarovnic, ki je, mimogrede, tudi ne maram, v trgovinah pojavi novoletni kič, pospremljen z zvonkim džinglbels, me kar zvije. V ihti za čimvečji dobiček mi v posiljenem oglaševanju poskušajo priskutiti celo kakšno lepo besedo. Decembra namreč vsaka stvar dobi pridevnik čarobno; niti navadne moke ne mores več kupiti brez namigovanja na čarobne praznike. Včasih me prešine, da mi poskušajo ukrasti božič.

Seveda se ne dam. V spominu poiščem božič svojega otroštva, ki se zdi v primerjavi z današnjim oddaljen sto svetlobnih let. Praznovali smo samo v družinskem krogu, ker božič ni bil državni praznik niti dela prost dan. Kljub temu je mama našla čas, da je stanovanje temeljito počistila, preden je ata zakuril v peči. Še zvečer je na žerjavico dodatno porinil še eno poleno, kar sicer pri nas ni bilo v navadi. Pri kurjavi smo namreč vedno varčevali, mama pa je ledeno sobo oplemenitila s trditvijo, da je spanje v mrzlem bolj zdravo. Imeli smo pravo, zeleno, dišečo smrekico, ki jo je ata spodaj s sekirico malo priostril in zapičil v lesen, po smoli dišeč podstavek, da je trdno stala na komodi. Prekrili smo ga z mahom, nabranim še pred zmrzaljo, nanj pa razporedili jaslice. Imeli smo ovčke s pravo ovčjo volno. Na smrekove veje smo obesili v svetleč papir zavite bombone in s kovinskimi sponkami pritrdili majhne voščene svečke. Dišale so po dimu, ko smo jih prižgali. Mama je spekla potico ali dve, spat pa tisti večer sploh ni bilo treba, ker smo včasih šli k polnočnici. V mojem spominu je bil božič vedno bel, snežen. Ker cest niso solili, se je sneg na vseh poteh dejansko zadržal dlje. Od mraza je škripalo pod nogami. Hiše na zunaj niso bile nič okrašene, gorele so le redke ulične svetilke. Če je bilo jasno, smo se v siju zvezd lahko spotoma drsali po zamrznjenih lužah. Od razburjenja nisem bila nič zaspana, ob vrnitvi sem pred spanjem izsilila še lonček čaja. Kljub slabo prespani noči je bilo treba zjutraj vstati, a potice je bilo dovolj še za nekaj prihodnjih dni in tudi čudež tople peči se je nadaljeval vse do silvestra.

Spomin na božič iz otroštva ni moj edini obrambni zid pred današnjo vsiljivo božično ponudbo. Decembra obisk trgovin omejim na najnujnejše. Otroci so bili vse leto pridni, zato ima božiček darila zanje že zavita. Letos smo v družinskem krogu soglasno sprejeli krasno pravilo. Medsebojno se bomo namesto s stvarmi obdarili s čim pogostejšim druženjem, začnemo kar takoj, velja pa še vse naslednje leto in naprej. Panično tekanje po trgovinah v zadnjem hipu torej odpade.

Spekla sem vaniljeve rogljičke, pa brez orehove potice tudi ni praznikov. Najraje se lotim kar nočne, priprava je od vseh najbolj preprosta. Zvečer zamesim testo, ga brez vzhajanja na debelo namažem z bogatim orehovim nadevom, tesno zvijem, položim v pekač, pokrijem s prtičem, dam v mrzlo pečico in grem spat. Zjutraj potico odkrijem, prepikam z zobotrebcem, malo potlačim, premažem s smetano in rumenjakom ter za dobro uro vrnem v tokrat prižgano pečico. Čez nekaj minut že začne omamno dišati po vsej hiši.

Upam, da mi bo pri pripravi potice spet pomagala vnukinja Katarina. Ko je bila še čisto majhna, je zavihala rokave, energično stresla moko na pult, da sva bili obe zasneženi od glave do peta, ob tem pa modro pripomnila: “Z brez osmeha ni ospeha!” Ker je smeha ob najini peki vedno na pretek, tudi uspeh nikoli ne izostane.

(Odprta kuhinja, 18. december 2016)

Obaduje

Jesen v Strunjanu, akvarel

Moj najljubši letni čas je poletje. Še bolj kot razkošje sonca, svetlobe in toplote me premami ležernost, ki kot topla sopara po poletnem dežju preveva ozračje. Ne gre samo za tisti teden ali dva počitnic, ko je lenarjenje dobesedno zapovedano, pač pa se mi zdi, da poleti življenje poganja bolj sproščena in odpuščajoča energija.

Jesen ima čisto drugačen obraz, pa naj bo še tako topla in sončna, indijanska, kot je zadnje čase v navadi. V življenje se potihem vrivajo dolžnosti, obveznosti, po domače povedano mus. Ne le koledar, tudi ura je spet neznansko pomembna, včasih gre celo za minute. Življenje pač ni (samo) igra. Začela se je šola, najmlajši spoznava vrtec. Babice in dedki imamo vlogo spremljevalcev in šoferjev najmlajših, nekateri pa tudi sami spet postanemo šolarji, zagnani kot najhujši štrebarji; v dobrem pomenu, seveda.

Druga značilnost jeseni je turobnost. Njive so opustele, pridelki pobrani, koder na novo posejano žito še ni vsklilo, se z zorane grude v mrzlo ozračje dvigujejo meglice in vlečejo na otožnost. Nekatera drevesa molijo svoje gole veje v zrak, da skrivenčene zgledajo kot roke starčka, ki prosi pomoči. Še trava je vsa kilava, kot bi rasla navznoter, v korenine. Noč krade ure dnevu, vsak dan po nekaj minut... Ne da bi zares hoteli, se misli mimogrede zapletejo v premišljevanje o minevanju, o življenjskem krogu, ki se zapira. Topla polovica leta je videti nedosegljivo daleč.

Tretji slika jeseni je precej bolj vesela in mi je od vseh prizorov najljubša. To je prava podoba blagostanja, razvajanja. Ob sončnih dnevih je narava osupljivo lepa, barvna paleta pa komaj resnična, kot bi eksplodiralo sonce in bi žareči delci polegli po planjavah. Celo ob dolgočasnih avtocestah je grmovje na brežinah tako lepo obarvano, da krade poglede. Kašče so bolj ali manj polne, police v shrambi se šibijo pod zimskimi shranki. V sodih je dozorel mošt, kozarci z mladim vinom trkajo ob spremljajoči pojedini, danes obvezni gosji, kak drug dan tudi drugačni. Jesen podarja pravo razkošje barv, okusov in vonjev. Na trenutke je videti, kot bi bilo vsega preveč.

Ali sploh lahko govorimo o preveč, kadar gre za nekaj dobrega? Kako naj bo preveč veselja, preveč radosti, preveč sreče? Ljubezni ni nikoli preveč.

Eno zadnjih nedelj smo se zbrali za našo veliko kuhinjsko mizo, da bi si privoščili delček jesenskih sadov. Glavnina jedilnika je bilo meso z ene od ekoloških kostevskih turističnih kmetij. Za pripravo si je treba vzeti čas. Najprej sem potrpežljivo in počasi pražila drobno nasekljano čebulo, ki sem ji nato dodala popečene kose mesa in začimbe, vse skupaj pa se je zatem več ur, pravzaprav kar prek noči, počasi mehčalo v topli pečici. Razmišljala sem, naj naredim za prilogo fuže ali polentne njoke, ko sem se spomnila rešitve, ki jo je izbrala hči, ko so jo še čisto majhno vprašali, ali bi raje bombone ali čokolado. Sladkosnedki se ni bilo težko odločiti: “Obaduje!” je takrat rekla, besedo pa smo spravili v zakladnico našega družinskega žargona. Torej sem tudi sama naredila oboje, fuže in njoke. Že v soboto sem umesila rezančno testo in naredila fuže, v nedeljo pa skuhala polentni zdrob, mu primešala maslo ter ga nalila v majhne modelčke in malo popekla v pečici, pečene kupčke pa prelila s sirovo omako. Za solato sem skuhala peso, ki smo jo prinesli iz Istre, na domačem vrtu pa nabrala radič. Sladkali smo se s pito z dišečo izabelo , ki smo jo potrgali z brajde za hiš in jabolčnim zavitkom, ki sem ga naredila iz vnajnarskih jabolk. Skoraj vcsi smo poskusili oboje. Pravzaprav obaduje. Na mizi je bilo vsega veliko, nekateri bi rekli, da preveč, meni pa se ni tako zdelo.

Medtem ko sem zadovoljna opazovala in poslušala klepet in smeh pa še čebljanje najmlajšega, ko so si na krožnike nalivali oranžno-rumeno bučno juho, da je zgledalo, kot da so majhna sonca za našo mizo sklenila krog, sem se počutila kot jesen, tretji prizor.

(Odprta kuhinja, 6. 11. 2016)

Kako do stotke?

Za vsako težavo rožca rase, je stara resnica. Samo na papirju stari pa so novi sostanovalci naše mame, ki se jim je v novem domu pridružila pred dobrim tednom. Danes so ji pripravili prisrčno dobrodošlico. Živahni in dobro razpoloženi so se vsi predstavili in povedali marsikaj o sebi in življenju v domu. Vedno ne gre vse po maslu, toda o tistih, ki skrbijo zanje, so izrekli vse pohvale, delovnega terapevta Matijo, ki je dogodek vodil, pa so klicali kar sonček. Zabrenkal je na kitaro, oglasile so se slovenske narodne. Pa kaj potem, če se kakšnega besedila nismo čisto natančno spomnili, peli smo iz srca, tudi gospa, ki bo vsak čas upihnila sto svečk. Kako prigurati do stotke in ob tem še prepevati? Tako, da trdo delaš in nikoli ne odnehaš, je njen recept. Trdo je vse življenje delala tudi naša mama in upam, da ne bo odnehala zdaj, ko si lahko odpočije in dovoli, da drugi kaj postorijo zanjo. Ena od sostanovalk se je javila, da jo bo v sredo spremljala na vajo pevskega zbora. Mami na ljubo smo zapeli Mi se imamo radi in verjamem, da to tudi čuti. Ob klepetu smo srkali dišeče čajčke iz zelišč, ki jih stanovalci sami vzgajajo v domskem vrtu in po vonjih ugibali, za katerega gre. Prijetna urica je minila, kot bi pihnil.

Klepet ob dišečih zeliščnih čajčkih

Kaj nam pa morejo, če smo vesel ...

XL dan

Od takrat, ko je tale fantek takole negotovo stal na nogah, so minila desetletja. Tale mali mož je bil včeraj star XL (40). Enako siv in vlažen jesenski dan je bil kot danes, ko je mali nadobudnež, ki je tiste dni ravno shodil, tekal za kokošmi, ki so se pasle ob  hiši starih staršev. Svet se je od takrat velikokrat zavrtel okrog svoje osi, zavrtela se je tudi zgodovina. V bistvu pa se življenje od takrat ni tako zelo spremenilo, le tehnologija je nekoliko drugačna. Danes stoji skoraj na istem mestu druga, nova hiša, a na zunaj precej podobna tisti stari. V tej hiši je dom današnje družine tega fantka, tam, kjer je sam tekal za kokošmi, pa se igrata njegova otroka. Igre so modernejše, v osnovi pa ne dosti drugačne. Bistvo življenja, ki se imenuje ljubezen, je pravzaprav ostalo povsem enako. Tudi babica in dedek sta v bližini, tako kot sta bila takrat, le da današnja (še) ne redita kokoši. Zato pa sta enako ponosna in zadovoljna, kadar se pogovarjata, včasih tudi sede na ISTI klopci, kako dobro in prav je vse, kar se tukaj dogaja. Točno tako je, kot sta vedno hotela. In si želita, da bi tako tudi ostalo.