15. november 2014

Hoja



Hoja mi strašno dobro dene, čeprav bi se kakšen resen rekreativec gotovo namrdnil, da hoja ni prav hudo miganje. Odvisno, kako hitro, pogosto in daleč greš. Če je hoje za uro ali dve, hodim, kot bi se mi nekam hudo mudilo. Če je hoje za ves dan, je tudi tempo lahko zelo zmeren, še posebej, če to delaš dan za dnem. Med hojo se po glavi pletejo različne misli, tudi kakšna "pametna" je vmes. No ja, zame je pametna. Če greš dovolj daleč in vmes še na kakšen hrib, lahko na marsikaj pogledaš zviška in od daleč, mišljeno je dobesedno in v prenesem pomenu. Na ta način postanejo barve in odtenki preglednejši, ostri robovi se zaoblijo, špice izginjajo v daljavi. Blagodejno. In koristno!
Ko sva se zjutraj v dnevni rutini v hotelski avli posvečala branju časopisa, sem malo zastrigla z ušesi, ko je bilo nekje za najinima hrbtoma omenjeno, da danes sprehodi zaradi dežja ne bodo mogoči. Če bi dobesedno jemali vremensko napoved, je dež pravzaprav napovedan vsak dan. Kažejo ga skupaj z oblaki, včasih tudi s sončkom, ki kuka izza njega. Kaj od tega se bo torej zares zgodilo? Mene napovedi ne ganejo prav preveč, take črnoglede pa sploh ne. Ob omembi dežja pa sem pomislila, da bo danes treba obleči anorak čez kratke rokave. Niti na kraj pameti mi ni prišlo, da bi bil dež resna prepreka dnevnemu sprehodu. Izkazalo se je, da je vreme idealno za pohod od strunjanskih solin do kopališča pod Belvederom. In nazaj. V vsako smer sem porabila dobro uro malo hitrejše hoje, ker sem si privoščila tudi nekaj postankov na nekaterih točkah, denimo ob križu, nato pa še malo naprej nad klifi. Ti dve točki sta mi na tej relaciji še posebej ljubi. V tem času ni padla niti kaplja dežja. Anorak je ostal na rezervni lokaciji, privezan okrog pasu. Ko sem se vrnila, so bili čevlji res malo blatni, hotelska avla pa je bila še enako polna. Nekateri so pogledovali ven in modrovali, ali že dežuje, in če ne, bo gotovo začelo vsak hip. Ni jim uspelo. Popoldne sva jo skozi tunel mahnila še do Portoroža in nazaj.






Strunjanske soline


Vse soline so mi pri srcu. Ne znam povedati razloga. Spomnim se tistih na Siciliji, pa v francoski Camargui ... Seveda pa sem najpogosteje v naših, Sečoveljskih in Strunjanskih. Mogoče so mi všeč zato, ker gre v vseh primerih za zaščiteno območje, v katerem so zelo omejeni posegi človeka, zato pa imajo svoj raj ptice in druga živa bitja. Močvirske rastline, slanuše ... Pa veter ima v solinah čisto poseben zvok. Ni lepšega, kot vzeti si čas, sesti nekje na samem, kolikor se pač da, se umiriti in prisluhniti.
Te dni sva blizu Strunjanskih solin, prepešačila sem jih po dolgem in počez. Večkrat. Potem v hotelski sobi ni bilo težko obuditi nekaj prizorov in jih prenesti na papir. Uživala sem obakrat, ob sprehanju skozi "motive" in potem, ko sem jih poskušala naslikati. Iz Strunjanskih solin je lep tudi pogled na Piran.








05. november 2014

Na toplo


Vedno si želim, da bi šla čez zimo nekam na toplo. Kjer imaš lahko kratke rokave. Na prostem, seveda. Navadno to pomeni več ur neprijetne letalske vožnje na drug konec sveta, tak "preskok" pa je povezan tudi z veliko ali malo manjšo vrečo denarja. Kljub slabim stranem bi že kako zvijugala, da bi se to izšlo, a to zimo zaenkrat prav zares ni izvedljivo. Zato sva se zelo razveselila možnosti zdraviliških počitnic ob slovenskem morju.
A glej ga vrabca! Če ne more mohamed h gori, pride gora h mohamedu in tako je te novembrske dni prišlo sonce prav blizu in dodobra ogrelo naše primorje. Meni je bilo med pohajkovanjem med oljčniki in kakiji, ob obali in strmo nad njo, po brezpotjih in po stezicah med solinskimi bazeni celo v kratkih rokavih vroče. 



























02. november 2014

Ogenj


Narava se nam je s toplimi jesenskimi dnevi krepko oddolžila za mokro poletje, a vsakega lepega je enkrat konec. Začasno, seveda. Včeraj smo zakurili v kaminu. Udobno nameščena sem srkala čajček in prek knjižnih platnic škilila proti prasketajočim polenom. Prav prijetno je bilo, priznam.
Že pračlovek je spoznal, da ogenj ni samo huda nadloga, pred katero je treba bežati, pač pa mu lahko tudi koristi. Ko mu ga je uspelo ukrotiti, shraniti ter nazadnje zanetiti, si je postavil ognjišče, okrog katerega je nastal dom. Tako je ostalo do današnjih dni, družinska ognjišča kot osrednjo hišno točko poznajo tako na mrzlem severu kot v vroči Afriki. V modernem svetu je tega žal vedno manj, združevalec družinskih članov ni več ognjišče, še kuhinja ne, pač pa televizor, računalnik ali katera od pametnih naprav, ki gospodarijo z našim časom. Z nami, pravzaprav, če si priznamo ali ne.
Ogenj, do katerega še vedno čutimo nekakšno mešanico magnetizma in strahospoštovanja, smo izgnali na prosto, zanetimo ga le kdaj pa kdaj. Včasih, ko so bila pravila manj toga ali pa je bila otroška iznajdljivost večja, kdo bi vedel, smo vedno našli način, da smo zakurili in si spekli krompir ali koruzo. Kolikor se spomnim, se je navadno vse zažgalo, a ni bilo lepšega, kot premetavati skoraj zoglenel krompir iz roke v roko, malo popihati vanj, ob tem pa strmeti v plamene in čutiti božajočo toploto. Tudi današnjim otrokom, majhnim in velikim, privoščim to preprosto razkošje.
Moja istrska nona je imela v svoji kamniti hiši ognjišče. V kotu enega od obeh prostorov, kamor si se povzpel po kamnitih stopnicah, je zavzemalo skoraj polovico celotne površine. Nad njim je bil na verigi obešen kotliček, ki se ga je dalo dvigati in spuščati bliže k viru energije; v njem je počasi brbotala mineštra. Najboljša se mi je zdela takšna, ki je imela za osnovo fižol, ki mu je nona dodala bob, koruzo, včasih krompir, vedno pa šop divjih zelišč, nabranih na travniku. Ob robu ognjišča, stran od žarečih polen, je stalo nekaj glinastih loncev, v enem je bil navadno krop, v drugih pa že kaj. Morda mlačen čaj ali proja, za odžejanje. 
Ognjišče je obdajala nekakšna kamnita obroba, malo nižja od kurišča, ki je bila pravzaprav priročna ogreta klop, na kateri se je dalo posedeti in pogreti, če me je med pohajkovanjem po vasi zazeblo v bose noge. Ognjišče je bilo nesporno središče doma. Nona je bila takrat že stara, mojim rosnim letom se je pravzaprav zdela prastara. In sama. Kljub temu je prav vsak dan zakurila, tudi poleti. V kamniti hiški je žerjavica na ognjišču dajala toplino in občutek varnosti.  
Z nono nisva preživeli veliko časa skupaj, le nekaj počitniških dni. Ko je za seboj zadnjič zaprla vhodna vrata, se je počasi začela poslavljati tudi njena hiša. Strehe že dolgo nima več, ognjišče je skupaj s podom zgrmelo v klet, skozi okna brez šip vleče veter in ziblje orehove veje, ki so vsevprek objele staro zidovje. 
Čudno je, da se mi ta razvalina še zdaj, po vseh zapuščenih letih, zdi na nek način živa. Kot da bi bil nonin duh še zmeraj tam. Nemara je bil prav on tisti, ki mi je podtaknil idejo, da bi bilo treba hišo obnoviti, postaviti ognjišče, zakuriti ogenj... Če se bo to udejanilo, zagotovo ne bo odločala pamet ampak srce. Predstavljam si, da bo dišalo po mineštri, posedli  bomo okrog ognjišča, kot navadno veliko govorili in malo poslušali. Si pripovedovali zgodbe. Nekatere so se začele že zdavnaj. 

(Odprta kuhinja, 2. 11. 2014)




br
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...