Vse soline so mi pri srcu. Ne znam povedati razloga. Spomnim se tistih na Siciliji, pa v francoski Camargui ... Seveda pa sem najpogosteje v naših, Sečoveljskih in Strunjanskih. Mogoče so mi všeč zato, ker gre v vseh primerih za zaščiteno območje, v katerem so zelo omejeni posegi človeka, zato pa imajo svoj raj ptice in druga živa bitja. Močvirske rastline, slanuše ... Pa veter ima v solinah čisto poseben zvok. Ni lepšega, kot vzeti si čas, sesti nekje na samem, kolikor se pač da, se umiriti in prisluhniti.
Te dni sva blizu Strunjanskih solin, prepešačila sem jih po dolgem in počez. Večkrat. Potem v hotelski sobi ni bilo težko obuditi nekaj prizorov in jih prenesti na papir. Uživala sem obakrat, ob sprehanju skozi "motive" in potem, ko sem jih poskušala naslikati. Iz Strunjanskih solin je lep tudi pogled na Piran.
Ni komentarjev:
Objavite komentar