10. januar 2015

Poslušanje



Samo na prvi pogled je poslušanje preprosta veščina: zapreš usta, našpičiš ušesa, pa si pripravljen. Žal ni tako. Med poslušati in slišati je včasih sto svetlobnih let. Ne samo včasih, prav pogosto je tako. Ljudje s(m)o vljudno tiho, zgleda, da poslušajo, v resnici pa oblikujejo svojo misel in čakajo na primeren trenutek, pavzo, da jo lahko plasirajo sogovorniku. Bolj kot s tem, da bi se iskreno potrudili razumeti, kaj sogovorniku leži na duši, kaj ga v resnici teži, veseli, jezi, radosti, žalosti, ... se ukvarjajo s sabo. Tako pač je. Če hočeš videti, moraš gledati s srcem, je popularna misel Malega princa, ki bi ji lahko dodali, da je treba tudi poslušati s srcem, če hočeš zares slišati. Poslušanje s srcem je redko, a zlata vredno. Prav gotovo se ga da naučiti. Tako kot vsega v življenju.
Toliko, kot svojo mamo "poslušam" zadnja leta, je nisem vse življenje skupaj. Pri tem imam v mislih količino in ne kakovost poslušanja. Seveda gre za tehniko, kot sem jo opisala na začetku, torej gre samo za navidezno poslušanje. V svoje opravičilo naj povem, da pri "pogovoru" intenzivno sodeluje "stric alchajmer", zadnja leta njen najtesnejši spremljevalec. Na najinem rednem vsakodnevnem srečanju, navadno ob kavi, mama pripoveduje, pripoveduje, pripoveduje; sem pa tja kakšna beseda je razumljiva, večina pa ne. Gledam jo, prikimavam, občasno kaj bleknem, denimo: "a bejž, tako, tako, a res, menda ja ne, zanimivo, ..." in podobne floskule. (Vam to kaj domače zveni?) Kje so medtem moje misli? Vsepovsod, ne da bi to pogovor kakorkoli motilo. Mama je videti zadovoljna, jaz pa kakor kdaj, odvisno od tega, kam zatava moje razmišljanje. Seveda pa sem zadovoljna, da ji naredim veselje s svojim obiskom, zato tudi prihajam. Včasih mi je žal, da je nisem marsičesa vprašala, ko so bili njeni odgovori še razumljivi. Po drugi strani pa vem, da se vse dogaja, kot se mora. Če bi bili otroci preveč poslušni, ne bi bilo nobenega napredka. Če se hočeš česa novega naučiti, moraš vsaj večkrat stopiti v neznano. Biti prvi na neizhojeni poti.
Danes je naša mama stara 87 let. Dopoldne smo bili pri njej na obisku, popoldne sem se "družila" z njo, medtem ko sem jo poskušala naslikati. Če mi je portret uspel? Upam, da sem mogoče ujela vsaj delček njenega neverbalnega sporočanja.

04. januar 2015

Kdaj pospraviti jelko




Nekaj pravil seveda je. Nikakor je ne smemo pospraviti, preden odbije polnočna ura, s katero se začne novo leto. Če bi bilo po moje, bi jo odnesla v klet takoj zatem ali pa najkasneje zjutraj. Tega sicer ne naredim, ker sem na novoletno jutro navadno na pohodu, ki je že dolga leta najina tradicija prvega januarja. Letos sva se ji zaradi zdravja sicer izneverila in prvega nisva šla nikamor. Pa tudi jelke nisem pospravila takrat pač pa šele danes. Je pač tako naneslo. Meni okrašena jelka ne predstavlja zimskega okrasja, ki naj bi "lepšalo" stanovanje od začetka decembra do februarja, je le božično-novoletni simbol, zato ga postavim tik pred Božičem in pospravim takoj po novem letu, čim prej je mogoče.

Januar je v bistvu en tak lep mesec, ves čist in prazen in bel, poln upanja in priložnosti, da se zgodi, karkoli si zares močno želiš. Je kot prazen list papirja, na katerega lahko napišeš, ali še bolje narišeš, kar ti pride na misel. Brez omejitev! Decembrska svetleča navlaka ne sodi v moj januarski repertoar. Te dni kar precej slikam, najraje prazno zimsko pokrajino. Tako spokojna se mi zdi in pomirjujoča. Saj v resnici nikoli ni prazna. Manj ko je okrasja, bolj do izraza pride bistvo. Ko se prikaže sivkasto ali medlo rožnato obzorje in meglice, ki se plazijo nizko pri tleh, da se redke bilke, ki kukajo is snega, komaj vidijo, me skoraj lahko zazebe v prste, prav čutim škripanje pod podplati. In slišim tišino, ki sodi zraven. In toploto, ki prihaja od znotraj. Tudi v dvojini. 


br
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...