Poslušanje

Samo na prvi pogled je poslušanje preprosta veščina: zapreš usta, našpičiš ušesa, pa si pripravljen. Žal ni tako. Med poslušati in slišati je včasih sto svetlobnih let. Ne samo včasih, prav pogosto je tako. Ljudje s(m)o vljudno tiho, zgleda, da poslušajo, v resnici pa oblikujejo svojo misel in čakajo na primeren trenutek, pavzo, da jo lahko plasirajo sogovorniku. Bolj kot s tem, da bi se iskreno potrudili razumeti, kaj sogovorniku leži na duši, kaj ga v resnici teži, veseli, jezi, radosti, žalosti, ... se ukvarjajo s sabo. Tako pač je. Če hočeš videti, moraš gledati s srcem, je popularna misel Malega princa, ki bi ji lahko dodali, da je treba tudi poslušati s srcem, če hočeš zares slišati. Poslušanje s srcem je redko, a zlata vredno. Prav gotovo se ga da naučiti. Tako kot vsega v življenju.
Toliko, kot svojo mamo "poslušam" zadnja leta, je nisem vse življenje skupaj. Pri tem imam v mislih količino in ne kakovost poslušanja. Seveda gre za tehniko, kot sem jo opisala na začetku, torej gre samo za navidezno poslušanje. V svoje opravičilo naj povem, da pri "pogovoru" intenzivno sodeluje "stric alchajmer", zadnja leta njen najtesnejši spremljevalec. Na najinem rednem vsakodnevnem srečanju, navadno ob kavi, mama pripoveduje, pripoveduje, pripoveduje; sem pa tja kakšna beseda je razumljiva, večina pa ne. Gledam jo, prikimavam, občasno kaj bleknem, denimo: "a bejž, tako, tako, a res, menda ja ne, zanimivo, ..." in podobne floskule. (Vam to kaj domače zveni?) Kje so medtem moje misli? Vsepovsod, ne da bi to pogovor kakorkoli motilo. Mama je videti zadovoljna, jaz pa kakor kdaj, odvisno od tega, kam zatava moje razmišljanje. Seveda pa sem zadovoljna, da ji naredim veselje s svojim obiskom, zato tudi prihajam. Včasih mi je žal, da je nisem marsičesa vprašala, ko so bili njeni odgovori še razumljivi. Po drugi strani pa vem, da se vse dogaja, kot se mora. Če bi bili otroci preveč poslušni, ne bi bilo nobenega napredka. Če se hočeš česa novega naučiti, moraš vsaj večkrat stopiti v neznano. Biti prvi na neizhojeni poti.
Danes je naša mama stara 87 let. Dopoldne smo bili pri njej na obisku, popoldne sem se "družila" z njo, medtem ko sem jo poskušala naslikati. Če mi je portret uspel? Upam, da sem mogoče ujela vsaj delček njenega neverbalnega sporočanja.

Prijateljica Stanka

Ko je naša mama živela v tej hiši, je imela prijateljico Stanko. Nista se prav pogosto družili, ker takratni časi pač niso dopuščali držanja križem rok. Je bilo treba delati. A trdnost prijateljstva pač ne more biti pogojena s pogostostjo stikov. Na pragu odraslosti ju je življenje frcnilo vsako na svoj konec sveta. Nekaj časa sta še imeli stike, potem ne več. Kazalo je, da sta se mladostni prijateljici za vedno razšli.
Preskočila bom kakih šest, sedem desetletij. Naša mama je zaradi bolezni žal pozabila skoraj vse, kar se ji je v življenju lepega zgodilo. K sreči pa tudi vse, kar je bilo hudega. Sem pa tja v njeno temo posveti žarek, večinoma iz časa zgodnje mladosti. Tega potem obdelujeva z vseh strani, enega in istega, spet  in spet. Skoraj vsak dan skupaj pijeva kavo, mama ves čas govori, a žal njenih besed ne znam in ne morem povezati v smiselne stavke. Oni dan pa je začela pripovedovati, kako sva se vedno dobro razumeli, da sva skupaj hodili okrog, tudi plesat sva šli skupaj. Ta je pa bosa, sem hotela reči, a sem se še pravi čas ugriznila v jezik. Kaj bi ji oporekala, črne luknje v spominu pač poskuša zapolniti z njej všečno vsebino. Še dobro, da je tako. Tako sva se "pogovarjali" dan za dnem, dokler nisem nekega dne presenečena ugotovila, da me ni več. Izginila sem iz njenega spomina. Nima hčerke, ne spomni se, da bi jo sploh kdaj imela. Danica? Ne, to ime ji je povsem neznano. Postala sem Stanka, prijateljica iz mladih dni. Ko smo ji previdno in počasi poskušali dopovedati, da nisem Stanka, in kdo da sem v resnici, je bila iskreno presenečena, a je vztrajala pri svojem. "Bodi, kar hočeš, zame si Stanka," je bila odločna. In moj F je postal Jože. "A sama si prišla, kje je pa Jože," me je danes spet in spet spraševala. "Jože je ostal doma, danes ima veliko dela," sem ji potrpežljivo odgovarjala. Oprostite, prijateljica Stanka ji je potrpežljivo odgovarjala.

Zdrava trma

Meni se zdi trma pozitivna lastnost. Včasih, denimo ko se triletnik zaradi nje meče po tleh, je za najbližje prisotne sorodnike sicer malo mučno, pa takrat, ko nekdo zatrmoglavi na napačni poti, je tudi nekoliko neprijetno. V glavnem je pa trma koristna, ker te nekam pripelje. Ker zaradi nje ne odnehaš. Nikoli. Niti takrat, ko se zdi večini  brez smisla.
Poglejte našo trmasto mamo, ki ji stric alzheimer iz telesa in duše jemlje svetle trenutke in hoče, da se zavije v mrak. Ona pa ne, se ne da. Potem ko več kot leto dni po zlomu kolka, zapestja in križnega vretenca ni zmogla niti vstati, ko so jo s postelje na voziček prestavljali s posebnim dvigalom, ko se je zdelo, da je hoja stvar dokončne preteklosti, se je zgodil čudež.
Zadnje čase je občasno izrazila željo po hoji, zanjo že dolgo nedosegljivi veščini. Malo sem jo tolažila, še raje preusmerila pogovor. Ko bi se zmogla vsaj s postelje presesti na voziček! Včeraj pa se je v nekem trenutku vse poklopilo: njena izražena želja, pripravljeni fizioterapevtki in hodilni pripomoček v bližini. Prava energija v zraku. Pa tudi moje prepričanje, da ni na svetu nič nemogočega, je morda malo pripomoglo k odločitvi, da poskusimo. Akcija!
Najprej je s pomočjo vstala, nato vzravnala hrbet, kolikor se ga je po mesecih ležanja in sedenja sploh dalo. Naredila prvi majcen korak. In nato še enega. In zatem prehodila več deset metrov vse do svojega prostora pri mizi.
Ne vem, kako se počuti otrok, ko naredi prvi korak, ker tega ne zna povedati. Tudi naša mama ne more, besede so nekam ušle, a njen izraz na obrazu je nezmotljivo razodel paleto čustev, ki naj bi že zdavnaj utonila v pozabo. Danes smo vajo ponovili. In jutri je nov dan.

Zavetje

Danes me je mama spet vprašala, če je imela samo sinove ali tudi kakšno hčerko. Ko mi je pred časom vprašanje postavila prvič, mi je vzelo sapo. Zdaj sem že navajena. Zadnje čase me večkrat sprašuje o svojih otrocih in vsakič je presenečena, da smo samo trije. Potem sestavljava mozaik. Čisto počasi. Med enournim pogovorom nekajkrat ponoviva ista vprašanja in odgovore. Koliko otrok? Trije. Najprej je bil fantek. Ivan. Ivan? Ja. Saj vem, Ivan! Kje pa je, kaj je z njim? Tvegala sem resnico: Mama, Ivan je bil hudo bolan, že dolgo ga nimamo več, umrl je. Umrl?!? Ubogi človek. Kako pa to? Bolan je bil. Bolan? Joj, mama, včasih je dobro, da si vse pozabila. Tako je nekam utonila tudi tvoja največja žalost. Pa gremo spet od začetka. Koliko otrok? Tri. A samo tri? A tudi kakšno punčko? Ja, mama, pred tabo sedi, kavo pijeva skupaj. Kdo sedi? Midve sediva tukaj in pijeva kavo. Joj, hvala, kako sem te vesela, res hvala. Saj vem, zato pa prihajam. Mama, jaz sem tvoja hčerka. Saj vem, da si , kako ti je pa ime? Da bom vedela za drugič. Danica. Danica? Nee, meni se zdi, da je bilo malo drugače. Ne, pa ni. Tako ime si mi dala. Saj vem, da si Danica, to je lepo ime. Mora biti, saj si ga ti izbrala, gotovo ti je bilo všeč. Tako kot Ivan. Ivan? Ali pa Tomi. Ja, to pa vem, Tomi. Že dolgo ga nisem videla. Mama, v soboto je bil pri tebi. V soboto? Meni se pa tako dolgo zdi. On ima službo. Saj pojutrišnjem spet pride. Jutri? Ne, najbrž pojutrišnjem. A jutri, to je pa dobro. Lahko se bova pogovarjala. Kje pa je Tomi? V službi je zdaj, v soboto pride. V soboto?
Med pogovorom opazujem druge goste lokala, vsi so mi že nekako domači. Skoraj vse poznam, vsaj na videz. Kdaj pa kdaj pride kdo na novo. Danes opazujem par, verjetno sta oče in sin. Drži ga za roko, pri čemer skrbno pazi, da ne bi padel, ko gresta proti mizi. Dela počasne, negotove korake, kot da bi pravkar shodil. Odmakne mu stol in mu pomaga sesti. Ko se prepriča, da je na varnem, gre k šanku. Naroči mu sok, mu ga natoči v kozarec in pridrži, da se ne bi polil. Prizor, kot smo ga videli že neštetokrat. Le da sta zdaj vlogi zamenjani. Sin seže v žep po robec in očetu obriše usta. Potem mu popravi ovratnik. In nazadnje ga poboža po glavi.
Ne vem, zakaj sem temu prispevku dala naslov zavetje. To je bila prva beseda, ki mi je prišla na misel. Vsak človek rabi zavetje.