Zdrava trma

Meni se zdi trma pozitivna lastnost. Včasih, denimo ko se triletnik zaradi nje meče po tleh, je za najbližje prisotne sorodnike sicer malo mučno, pa takrat, ko nekdo zatrmoglavi na napačni poti, je tudi nekoliko neprijetno. V glavnem je pa trma koristna, ker te nekam pripelje. Ker zaradi nje ne odnehaš. Nikoli. Niti takrat, ko se zdi večini  brez smisla.
Poglejte našo trmasto mamo, ki ji stric alzheimer iz telesa in duše jemlje svetle trenutke in hoče, da se zavije v mrak. Ona pa ne, se ne da. Potem ko več kot leto dni po zlomu kolka, zapestja in križnega vretenca ni zmogla niti vstati, ko so jo s postelje na voziček prestavljali s posebnim dvigalom, ko se je zdelo, da je hoja stvar dokončne preteklosti, se je zgodil čudež.
Zadnje čase je občasno izrazila željo po hoji, zanjo že dolgo nedosegljivi veščini. Malo sem jo tolažila, še raje preusmerila pogovor. Ko bi se zmogla vsaj s postelje presesti na voziček! Včeraj pa se je v nekem trenutku vse poklopilo: njena izražena želja, pripravljeni fizioterapevtki in hodilni pripomoček v bližini. Prava energija v zraku. Pa tudi moje prepričanje, da ni na svetu nič nemogočega, je morda malo pripomoglo k odločitvi, da poskusimo. Akcija!
Najprej je s pomočjo vstala, nato vzravnala hrbet, kolikor se ga je po mesecih ležanja in sedenja sploh dalo. Naredila prvi majcen korak. In nato še enega. In zatem prehodila več deset metrov vse do svojega prostora pri mizi.
Ne vem, kako se počuti otrok, ko naredi prvi korak, ker tega ne zna povedati. Tudi naša mama ne more, besede so nekam ušle, a njen izraz na obrazu je nezmotljivo razodel paleto čustev, ki naj bi že zdavnaj utonila v pozabo. Danes smo vajo ponovili. In jutri je nov dan.