Vietnam, Hoi An

Res bi bilo škoda, če bi to področje Vietnama izpustila zaradi nedavnih poplav. Prvič, ker ni več sledi o poplavah in drugič, ker je Hoi An zelo prisrčno mesto, pod zaščito Unesca. Seveda je tudi trgovsko naravnano, a ni samo to.

Avtobus naju je iz Hueja po štirih urah vožnje (150 km) pripeljal na avtobusno postajo malo ven iz središča mesta, kjer so že čakali ponudniki hotelov. Za enega sva se pač odločila, nakar se je izkazalo, da naju bodo do hotela peljali z motorjem. Prav, pa poskusimo še to. Motorje obvladajo, a doslej sva se jim samo umikala s pločnikov in cest. Vožnja je bila kar znosna, hotel pa čisto ok. Ima celo mali bazen, a vreme ni tako toplo, da bi naju zamikalo kopanje. K sreči pa vsaj dežuje ne, zato se hitro odpraviva ven.

Hoi An je bilo nekoč samo pristanišče, saj leži ob reki in ob morju. Na vodi se še vedno pozibavajo  barke, v glavnem namenjene za prevoz turistov. Nizke in dolge čolne upravljajo večinoma stare ženske in prijazno vabijo na enourno plovbo po reki. Staro mesto so dobro renovirali, zaprli za promet, zato po uličkah med trgovinicami, kjer ne prodajajo (samo) krame, med muzeji, templji in urejenimi gostinskimi lokali postopajo številni turisti. Kot bi bili nekje drugje, se zdi. Veliko je zelenja, celo strehe hiš so zelene, ker jih v deževnem obdobju preraste mah. Staro mestece brez prometa je tako prijetno mirno in urejeno. Nekatere prenovljene stare hiše, v katerih še prebivajo družine, so na voljo za ogled. Z nakupom vstopnice za staro mesto, si je mogoče ogledati pet takih hiš, tridnevna vstopnica za ca 5 dolarjev pa velja še za številne druge znamenitosti, najprej za mali japonski pokriti most, prek (skozi) katerega se v staro mesto sploh pride. Ta most je postal nekakšna razpoznavna znamka Hoi Ana. Na eni strani mostu "stražarita" kamnita psa, na drugi pa opici, oba simbola kitajske astrologije. Tudi sicer so imeli Kitajci v tem mestu velik vpliv in pustili številne sledi. V trgovinah prodajajo svilo, usnje, nakit, čevlje, obleke, hišno dekoracijo, ... Ni da ni, cene večine izdelkov pa so res ugodne. Skoraj škoda, da na tem potovanju nisva načrtovala nakupov in imava čisto majhna nahrbtnika samo za najnujnejše. Za nekaterimi trgovinicami so delavnice, v katere je mogoče vstopiti in si ogledati, kako z ročnim delom nastajajo izdelki, ki jih prodajajo. Veliko je tudi krojačev in čevljarjev, ki naredijo obleko ali čevlje po meri v enem dnevu. Skratka, veliko mamljive ponudbe, a sva si danes bolj ali manj vse samo ogledovala. Zavila sva tudi na tržnico in nazadnje postala lačna. Pa poskusimo tukajšnjo specialiteto, ki jo vsi ponujajo, to je enolončnico lao cau! Skuhali so nama jo kar na tržnici, enako kot domačini sva sedla na klopco ob pult, na katerem se je jed pripravljala in dobila vsak svojo skodelo odlične goste juhe za samo en dolar. Potem pa sva si kupila še eno veliko papajo. Vse za zdravje!