"Home stay" Bay Thoi blizu mesta Vinh Long je priporočil telefonski glas v Ben Treju in ni se zmotil. Ko sta naju včeraj popoldne motorista odložila pred Bay Thoi, se je vse umirilo, kot bi se svet ustavil. Na posestvu z bujno vegetacijo, prepredenem s kanali, je več urejenih poslopij in vrtnih paviljonov, vse deluje prav sproščujoče. Viseče mreže in kotički za počivanje na vsakem koraku. Dobila sva skromno, a brezhibno čisto sobo. Po osvežitvi sva vzela kolesi in se odpeljala skozi bližnje vasi, prek mostičkov čez kanale. Ko sva se vrnila, so naju in še en francoski par, ki pri njih prenočuje skupaj z vodičem, povabili, da se naučimo priprave spomladanskih zvitkov, bilo je kar zabavno. Večerja pa je bila kraljevska: juha, zelenjava, spomladanski zvitki, manjši in velikanski raki, riž, sveža zelenjava in za krono velikanska v pari kuhana riba, imenovana slonovo uho. Domača hči je pokazala, kako se jo je. Na rižev papir naložiš surovo zelenjavo in kos ribe, zviješ in pomočiš v pikantno omako. Res izvrstno. Cena polpenziona na Bay Thoi, kolesa so vključena, je 15 dolarjev na osebo. Več kot vredno tega denarja.
Danes sva vstala zelo zgodaj, ker sva se namenila na plavajočo tržnico. Tja naju je s svojo barko odpeljal Hien, zelo prijazen in ves čas nasmejan fant, ki živi na enem od otokov na Mekongu. Bila sva njegova edina gosta. Angleško je znal bolj za silo, a se je strašno trudil, da bi se razumeli. Pokazal se slike svoje družine in pripovedoval o njej. Med vožnjo barke je k ušesu ves čas tiščal pločevinko piva, za katero se je izkazalo, da je radio, vmes pa naju je opozarjal na stvari, ki bi naju utegnile zanimati, denimo ptiča ali ribo ali lepo hišo ali rože ipd. Potresel je neko drevo, da se je ven usulo na miljone mušic in kar pokal od smeha, ko sva ostrmela. Ko je jedel, je volan obračal z boso nogo, nato pa je krmilo za nekaj časa prepustil meni. Posnemala sem ga pri vožnji z nogo, kar ga je spet strašno zabavalo, smeh pa je nalezljiv, torej dobre volje na barki res ni manjkalo.
Plavajoča tržnica je pravzaprav plavajoče mesto, ki stoji na koleh ob bregu Mekonga, vmes pa se prevažajo večji in manjši čolni, ki jim dovažajo stvari za prodajo. Ustavili smo se na točkah s ponudbo, namenjeno turistom. Ker nisva nič kupila, je Hien hitro ugotovil, da to ni za naju, zato smo se vračali po drugi poti. Zapeljal je v ožji kanal, nama natrgal neke sadeže, potem smo ustavili in šli v neko vas, kjer smo videli, kako sušijo stebla rastlin, ki rastejo v vodi, da jih uporabijo za izdelavo košar, copat ipd. Nato pa spet nazaj na barko. Prav pozorno je opazoval, kaj nama je všeč in potem iskal take momente. Šel je celo tako daleč, da smo se zapeljali v nek stranski rokav, kjer je nekaj rečnega rastlinja ravno cvetelo v nežni lila barvi. Slekel se je in zabredel v reko ter odrezal dva lepa cvetova, za vsakega enega. Skratka, presenečal je na vsakem koraku, tako da sva mu na koncu po štirih urah druženja z veseljem dala nekaj napitnine. Potem pa naju je kar objemal, spet in spet smo se morali skupaj slikati, tudi on je imel svoj fotoaparat. Pa še tel. številko je napisal, za prihodnjič.
Avtobus za Saigon ustavlja prav pred posestvom Bay Thoi, kar je bilo v popoldanski vročini zelo komot. V skoraj novem avtobusu je še vse delovalo, zato je šofer navijal karaoke, kar je zbudilo peteline, ki so bili skriti v košarah v zadnjem delu avtobusa, da so začeli na ves glas kikirikati in nas tako zabavali vso pot.
Ko naju je v Saigonu avtobus izkrcal na nekem gradbišču nekje zunaj mestnega središča, ni se dalo ugotoviti, kje sploh sva, sva se kar dobro znašla in še pred nočjo pristala v dobrem in poceni hotelu na znani ulici v centru. No ja, nekaj fint sva se pa v treh tednih Vietnama le naučila. Le uporabne nekaj časa ne bodo, upam. Še kakšen dan, pa bodo le še za zabaven spomin.
Ni komentarjev:
Objavite komentar