07. december 2014

Ta črna


Moja mama je prisegala na litoželezno posodo iz celjske tovarne. Zdela se ji je zelo pripravna, ker se kljub dolgotrajnemu kuhanju hrana v njej ni prismodila. Poleti je v loncu počasi brbotalo na električni plošči, pozimi pa je bila pomaknjena na rob zidanega štedilnika na drva, navadno vse dopoldne, dokler ni prvi prišel domov in si postregel zajemalko ali dve mineštre, ki se je pogrevala, dokler je je še kaj bilo.
V tistem obdobju je bila moja vsakdanja zadolžitev pomivanje posode, zato sem tiste črne lonce sovražila iz dna srca. Pa ne zaradi barve, pač pa mi je dala vetra njihova teža. Najprej je bilo treba vsakega potopiti v čeber vroče vode z milnico, ga med drgnenjem obračati in potem to še vsaj dvakrat ponoviti pri splahovanju v čisti vodi, da je bil čist kot solza. Precej lažje se mi je zdelo pomivanje plehnatih kastrol, pa čeprav jih je bilo treba naprej odmakati, zatem pa s peskom ali žico zdrgniti vse, kar se je prijelo za dno. Menda sem si že takrat potihem prisegala, da bo moje odraslo življenje, vključno z izborom prave posode, popolnoma drugačno. »Ko bom velika, ne bom pomivala posode!« sem jezna zakoličila konec neprijetnega opravila. »Kdo pa jo bo,« se je mama posmehnila mojemu jezikanju. »Služabniki,« sem odrezala. Imela sem pač polno glavo takšnih in drugačnih pravljic, s katerimi sem bivala v svojem vzporednem svetu. O zarečenem kruhu tokrat ne bom govorila, a kar se tiče posode, je bila moja prva res čisto drugačna od mamine.
Ko sem šla na svoje, sem v omaro ponosno zložila cel komplet. Iz ne preveč bogate trgovske ponudbe, pri  čemer sem »ta črno« vnaprej izločila, sem izbrala oranžne posode s črnim geometričnim vzorcem in temnimi bakelitnimi ročaji. Lepe. Moderne. Lahke. To je bilo poročno darilo in še danes sem hvaležna zanj. Posode smo dolgo s pridom uporabljali, a ko smo z elektrike prešli na plin, so se ročaji začeli smoditi in smrdeti, da ni bilo za zdržati v kuhinji. Počasi so drug za drugim odpadali. Lonce sem menjala postopoma, pri vsakem nakupu pa poleg videza vse bolj tehtala tudi uporabnost. Prav to sem imela v mislih, ko sem s Čehoslovaške (ni napaka, takrat je bila to ena država) polna načrtov za poenostavitev gospodinjstva prinesla ekonom lonec, ki sem ga uporabljala, dokler ni enkrat pokrovke odneslo v zrak in so nam rezanci kot kapniki viseli s stropa. Kakovost takratnih loncev za hitro kuhanje se z modernimi pač ne more primerjati. Tudi nakup druge posode ni bil vedno preprost, trgovci so obljubljali marsikaj, a se je vedno znova pokazalo, da za malo denarja ni prav veliko muzike. Torej so bile zamenjave dokaj pogoste, a zanimivo, da je zadnje čase skoraj vsak kos, ki ga prinesem domov, težji od prejšnjega. In dražji. K sreči jih zadostuje precej manj kot nekoč. S tremi ali štirimi ta pravimi udobno shajam za vsak dan.
Ne vem kdaj, a gotovo je že več let tega, kar sem, svojemu otroškemu zaklinjanju navkljub, prinesla domov dva težka lonca. Celjska »ta črna«. K sreči jih še vedno izdelujejo. Ne uporabljam ju pogosto, a se mi zdita nepogrešljiva v sezoni marmelad in pri kuhanju večje količine golaža. Pomivam ju seveda na roke, kako pa. Sta odločno prevelika in pretežka, da bi ju zlagala v pomivalni stroj.
Že dolgo s pridom uporabljam tudi črno lončeno posodo s pokrovom, ki sem jo pred leti pritovorila iz Francije. Tudi ta je težka ko sam vrag. Dobro se obnese pri počasni peki na nizki temperaturi, v njej pečem celo kruh. Na nak način deluje kot pečica v pečici. Na žalost pa ne na indukcijski kuhalni plošči, ki je v naši kuhinji spodnesla plinski štedilnik. Ta plošča ima svoja pravila, od katerih ne odstopa. Če dno posode ne privlači magneta, se pač ne segreje. Pa smo šli ponovno v menjavo, ker nič od mojega posodja na indukciji ni delovalo. Razen. Ja, res je, razen dveh starih celjskih »ta črnih«.
In tako sem bila spet enkrat v šoli, ki me poskuša naučiti, kako nič ni zrelo za odpad samo zato, ker je staro. Treba je pogledati bistvo. Da je očem nevidno, smo pa že vzeli.


(Odprta kuhinja, 7. 12. 2014)

06. december 2014

Zima, sneg, sonce




Zima ni moj najljubši letni čas, nikakor ne. Takšna siva, kot jo imamo letos, pa sploh ne. Zadnjič je vremenar zjutraj rekel, da bo ta teden vreme všeč tistim, ki ne marajo sonca. Me pa res zanima, če je kje kakšen tak. Če je, je gotovo od veselja skakal v zrak, ker sonca ta teden ni bilo niti za hipec.
Ker pa je vsaka stvar za kaj dobra (prosim, ne jezite se tisti, ki mislite drugače), je turobno vreme res prav primerno za to, da komot kaj počneš v hiši, ker te ne vleče ven. Denimo slikaš. 
In tako sem ta teden naredila  ti dve zimski pokrajini. Sta mogoče komu všeč?








br
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...