16. april 2013

Domače gnezdo


Mladi kosi. So trije? Ali dva?
Mi imamo mladičke. No, pravzaprav jih nimamo mi, pač pa Kosovi: gospod kos in gospa kosovka. Samo zato, ker sta si za letošnjo rezidenco izbrala parcelo na vrhu naših grabelj, ki so naslonjene zadaj na vrtno hiško, si še ne moremo lastiti njunega naraščaja.
Sploh nisem opazila, kdaj sta si spletala gnezdo. Izbrala sta strateško lokacijo čisto pod streho na vogalu hiške, od koder lahko oprezata, če bi se bližal kak nepridiprav. Čisto slučajno smo opazili njuno domovanje, ko so se začela spomladanska vrtna dela. Ko je šel F po grablje, je nehote skoraj zagrabil gnezdo, novico pa zaupal samo najožjemu krogu. To je bila velika skrivnost, ki sta jo znala čuvati tudi otroka. Katarina je šla mimo hiške po prstih. Samo od daleč smo oprezali, kaj se dogaja. Navadno je mati kosovka sedela v gnezdu na jajčkih, ata kos pa brskal po travi za črvički in drugimi priboljški.
Nekaj dni je tega, ko sta  za kratek čas kar oba zapustila gnezdo in hitela nabirat črve na sveže prekopani zemlji. Obilje gomazeče hrane je bila prehuda vaba, doma pa lačni mladički. Gotovo sta vmes kaj pogledala proti domu, kaj pa vem. Iz prepletene slame so že kukali majhni kljunčki. Ne vem natančno, ali sta dva ali trije.
Enkrat te dni bo mladež morala zapustiti gnezdo. Vsaj za kratek čas. Kdo ve, kako se bodo mladički in njihovi starši ob tem počutili. Se bodo veselili nove izkušnje? Jih bo strah? Kako bodo vedeli, da je ravno pravi čas za malo samostojnosti? Je pri ptičkih tako kot pri ljudeh: eni so vandrovci, drugi bolj zapečkarji?
Mislim, da tako za ene kot za druge velja, da domače gnezdo nista samo prazni besedi.

08. april 2013

Njam (inhame)

Inhame 


Človek kmalu po rojstvu spozna prvi okus tega sveta. Materino mleko. Ko mama in otroček uskladita tehnične zadeve, gre kot po maslu. Izjeme seveda so, kot pri vsaki stvari, a v glavnem je dojenček srečen, ko se privija k prsim in sesa slastno tekočo hrano.
Ker se samo od materinega mleka ne da živeti ne vem kako dolgo, se je sčasoma treba privaditi novim okusom, kar ni vedno preprosto. Nekateri novosti ne prenesejo, kar demonstrirajo z jokom, krči, celo alergijo. Kmalu se pokaže in dokaže, kaj kdo sme in česa ne. Ali pa enostavno noče, čeprav za to ni videti pametnega razloga..
Lahko bi rekla, da hrano razvrščamo v nekakšne različno široke koncentrične kroge, prehod med njimi seveda ni zacementiran. Čisto v središču je naša najljubša jed, lahko jih je tudi več. To je čista desetka. V drugem krogu so jedi, ki jih imamo radi in so pogosto na mizi, v tretjem tiste, do katerih nimamo izrazitega odnosa, zatem tiste, ki jih uživamo bolj zato, ker so koristne za zdravje, ker smo vljudni, ker smo hudo lačni in podobno. Zelo na robu so živila, ki jim sicer priznavamo ta status, nemara smo jih že kdaj poskusili ali pa tudi ne, a jih izrazito ne maramo. Da bi jih jedli, bi morala nastopiti dolga in huda lakota. Pri otrocih je seznam teh daljši, pri odraslih krajši. Povsem zunaj obsega pa je tisto, do česar čutimo izrazit odpor, kar ne bi poskusili niti za živo glavo. Sem sodijo razne ličinke, hrošči, sveža živalska kri, zelo smrdljiva živila in podobno, kar še jedo po svetu. Sicer pa, zakaj bi se silili, jejmo, česar smo vajeni.
Kdaj pa kdaj se vseeno zgodi, da pridemo v situacijo, ko je treba poskusiti tudi kaj takega, kar ne poznamo. Tudi meni se je to že večkrat zgodilo. Izkušnje večinoma niso bile izrazito slabe, čeprav večine tistega, kar sem dala v usta po sili razmer, ne bi uvrstila na svoj dnevni jedilnik.
Pred kratkim sem bila na Madeiri. Otok je zaradi naravnih danosti kot en sam velik rastlinjak, v katerem uspeva skoraj vse. Občudovala in z užitkom sem poskusila marsikatero sadje, za katerega doslej še nisem slišala. Nekega dne sem v vasi na drugi strani otoka v času sejma na kmečki tržnici radovedno spraševala za vsako stvar, kaj da je. Ker je bilo obiskovalcev veliko, so med sadjem in zelenjavo prodajali tudi prigrizke, denimo kar okusne koščke hrustljavo pečene in osoljene prašičkove kože. Neka prodajalka je imela v čebru pod cunjo nekakšne večje bunke nedoločene sive barve, v katere so bile zapičene vilice. Na vprašanje, kaj je to, sem dobila odgovor: »Njam.« Vsebina čebra se mi nikakor ni zdela njam, pač pa izrazito neokusna, skoraj odvratna, a je nasmejana prodajalka že odrezala zajeten kos, naj poskusim. Od tu naprej se je vse dogajalo v moji glavi. Ne vedoč, kaj imam v roki, se je razplamtela domišljija. Zamislila sem si nekaj nagnusnega, narejenega iz zmletih živalskih odpadkov, kdove za kakšen namen. Misli so ušle na pot brez nadzora. Kljub hudim predsodkom sem odgriznila košček. Bil je škrobast, brez okusa, niti dober niti slab, skratka nič posebnega. Prodajalka je na škrnicelj napisala inhame, kar se izgovori njam. Tako se je navsezadnje izkazalo, da sem poskusila čisto navaden kuhan gomolj rastline, ki je pri nas skoraj ne poznamo, zato pa je izredno pomembno živilo v drugih delih sveta. Večinoma se imenuje yam, kar v nekaterih afriških jezikih pomeni jesti. Inhame ali yam je povsem vsakdanje in zelo uporabno živilo v številnih gospodinjstvih po svetu.
Nemara mi bo spomin na neprijetne občutke pomagal bolje razumeti vsakogar, ki se z vsemi štirimi upira neznanemu. Hkrati pa je izkušnja lahko tudi vzpodbuda za prihodnje pokušine v neznano.
(Odprta kuhinja, 7. april 2013)

03. april 2013

Vrata

Funchal, vrata v starem delu mesta
V domovih je moderno imeti bolj malo vrat, tudi pri nas smo kakšna že ukinili, večina drugih je v stanju odprto. A še vedno so vrata.
Vrata pomenijo spremembo, čeprav neznatno, včasih na bolje, drugič obratno. So tudi v ograjah, plotovih, mejah, zidovih, plankah. Nekatera so odprta, celo na stežaj, druga zaprta, lahko tudi zaklenjena, trdno zapahnjena, ovita z verigo. Ko sta se francoski princ Luis XIV in španska princesa Maria Theresa v  francoskem mestu Saint Jean de Luz tik ob meji s Španijo v 17. stoletju poročila, so za ta dogodek cerkvena vrata odprli na stežaj. Ko sta mladoporočenca prišla iz cerkve, pa so jih za vedno zazidali in danes lahko v stavbo vstopiš samo skozi majhen stranski vhod. Notranjost je nekoliko temačna. Ne vem, kaj so hoteli s tem dejanjem povedati. Ne spomnim se.
Nekakšna vrata so tudi v človeku. Kdor jih zaklepa, je sam.
V Funchalu, glavnem mestu portugalskega otoka Madeira,  se je prijetno sprehajati po starem mestnem predelu z ozkimi ulicami. Nekatere stavbe so prenovljene, druge dotrajane, v zelo slabem stanju, zidovi so okrušeni, šipe na oknih razbite ali zabite z deskami. Veliko hiš je praznih, zapuščenih, kljub temu pa so le malokatera vrata pozabljena. Ne vem, kdo je prišel na čudovito idejo, da so jih začeli poslikavati, nekatera imajo prav domiselne, zabavne podobe. Na zgornjem kolažu fotografij je zbranih le nekaj med njimi.
br
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...