19. oktober 2015

Baba Kivča


Ne hodi na Balkan, če ne ješ mesa, mi je dobrohotno namignil znanec, preden sva z možem zavrtela skoraj enomesečni balkanski krog skozi Bosno, Črno goro, Kosovo, Makedonijo, Grčijo in Albanijo. Deloma je imel prav; meso, meso, meso in še enkrat meso je osrednja ponudba vsakega balkanskega menuja.
Ni problema, če ne jeste mesa, vam bomo pa naredili sendvič s sirom in pršutom, so mi predlagali kar dvakrat. Lačna vseeno nisem bila; dobi se pečen fižol s čebulo, ki ga v Bosni imenujejo prebranac, v Makedoniji gravče tavče, v Albaniji pa fasule; solato iz sveže zelenjave in slanega sira imajo povsod, prav tako tudi lepinje, ki jih radodarno napolnijo s sirom. Da ne govorim o pitah, kot so sirnica, krompiruša in zeljanica. K naštetemu naj dodam še nekaj rečnih in jezerskih, tudi morskih rib, pa postane brezmesno prehranjevanje na Balkanu kar zanimivo. 
 Najbolj od vsega pa me je navdušil ajvar, pravi makedonski ajvar, ki ga je skuhala oziroma bolje spekla baba Kivča v vasi Stenje ob Prespanskem jezeru, tik ob albanski meji.
Hišo, v kateri sva se namenila prenočevati, je kar razganjalo od vonja pečenih paprik. V kuhinji ob štedilniku na drva je stala ženička z ruto na glavi in s kuhalnico mešala po velikanski kastroli z rdečo brozgo. Šestdeset kilogramov doma pridelane paprike so oprali, osušili, spekli, potem pa ohlajeno olupili, očistili pecljev in semenja, zmleli, prilili nekaj olja in dodali pest soli. Pri zamudnem delu, ki je trajalo ves dan, je sodelovalo več družinskih članov, tudi babica Kivča, ki je zdaj potrpežljivo stala ob štedilniku, nalagala na ogenj in mešala po posodi. Ob tem pa je njen obraz kar žarel od zadovoljstva. Mogoče bi kdo pomislil, da postaneš siten ob tako monotonem opravilu, a vse je odvisno od zornega kota. Lahko ga vzameš tudi kot svojevrstno meditacijo, medtem ko roka vrti kuhalnico in se sladke vonjave dvigujejo pod strop. Baba Kivča je pri svojem poslu nedvomno uživala, o tem je pričal njen širok nasmeh in dobra volja.
Kakih pet do šest ur traja, da dobi gošča pravo teksturo, takrat se jo vročo nadeva v kozarce, te pa potisne v pečico na počasno ohlajevanje. Le petnajst do dvajset kozarcev so napolnili, nič več. A kako neznansko dobrega okusa! Zvečer so naju namreč povabili na degustacijo; še mlačnega so prinesli na mizo, poleg pa domač popečen kruh, narezan paradižnik z vrta in rezine domačega kozjega sira. Dokler ga nisem poskusila, sem mislila, da je ajvar nekaj brezveznega, kar dodaš na krožnik k mesu na žaru, če že nimaš kaj boljšega pri roki. Ta večer pa sem ugotovila, da je v koncentratu pečene paprike nakopičeno vse najboljše, kar je v njegovi preprostosti sploh mogoče. Mesece je paprika vpijala sončne žarke, da se je nazadnje ob do skrajnosti potrpežljivi dodelavi spremenila v nekaj svilnato mehkobnega, sladkastega, kar se je kar topilo v ustih. A toliko dela in potrpljenja za tako pičlo količino rdeče dobrote, komu se to še ljubi početi, bi morda kdo pomislil.
Naslednje dopoldne, ko so mladi šli po opravkih in je doma ostala le baba Kivča, se mi je marsikaj razjasnilo. Ravno sem občudovala njeno ognjišče, kjer peče kruh, ko se ji je razvezal jezik. Dveletna je med vojno ostala brez mame, a se je hitro pokazalo, iz kakšnega testa je. Ko jo je v najstniških letih poiskal fant iz vasi, ali pa ona njega, kdo bi vedel, je bila njena usoda utirjena. Samo dvakrat v življenju je šla z doma: prvič ko je peš poromala čez hrib na drugo stran k svetemu Naumu na Ohridskem jezeru in drugič, ki sta se z možem odpravila na neskončno dolgo pot v Pulj obiskat sina, ki je tam služil vojsko. Ta dva velika dogodka njenega življenja obroblja nešteto majhnih, ki so iz nje naredili to, kar je. Drobna ženica, segala mi je komaj malo čez pas, se bliža osmemu križu, pri tem pa sama skrbi za ovce, koze, prašiče, dela na njivi, peče kruh in sploh vodi gospodinjstvo, medtem ko sta sin in snaha v službi, vnuka pa v šoli. Zadovoljen nasmeh na obrazu ji je zamrl šele potem, ko je omenila, da se bo verjetno kmalu vse zaraslo, ker ji moči pešajo, za njo pa ni nikogar, ki bi ga delo na zemlji še veselilo.
Bo nova generacija srečnejša od nje, ker je izbrala drugačno življenjsko pot? Ne verjamem.

(Odprta kuhinja, 18. oktober 2015)

07. oktober 2015

Ohrovtove glave


Kako to, da imamo na vrtu toliko ohrovta, je zanimalo moža, a mu nisem znala pojasniti, čemu sem spomladi, ko sem kupovala sadike kapusnic, vzela ohrovtovih dvojno količino. Nespamet ob nakupu se mi je krepko povrnila: ohrovtove glave so mi dobesedno zrasle čez glavo in velikanske čisto zasenčile tako peso kot cvetačo, ki sem ju posadila levo in desno in njega.
Ohrovt, čeprav je povsem na vrhu lestvice koristnih vrtnin, ni moja najljubša zelenjava, a mi je z leti nekako zlezel pod kožo. Dolga leta ga skoraj ni bilo v naši kuhinji, potem pa sem na Portugalskem, kjer raste kodrolistna sorta skoraj ob vsaki hiši, vzljubila caldo verde, preprosto juho iz ohrovta in krompirja. Podobna jed je smukavc, ki ga poznajo na idrijsko-cerkljanskem področju, le da je ta gostejša in izdatno zabeljena z ocvirki. Še najraje pa imam mineštro iz vrzote, kakor je primorski izraz za čisto navaden ohrovt. 
Naklonjenost temu sočivju je rasla prav počasi, začelo pa se je že zdavnaj. Na obisk v najino mlado gospodinjstvo se je napovedala daljna sorodnica, teta Minka je rekel mož gospe v zelo zrelih letih. In jasno z veliko izkušnjami. Popadla me je panika. Kaj ji skuhati, da ne bom izpadla preveč zelena? Pri dvajsetih sem si namreč zelo želela delovati zrelo, kot se za mlado mamo spodobi. Dodatno skrb mi je povzročal podatek, da je bila teta nekoč učiteljica gospodinjstva na dekliški gospodinjski šoli. Gotovo ve o kuhanju vse, sem pomislila, jaz pa skoraj nič. Navadno sem nam za kosilo, toliko da nismo bili lačni, naredila zmečkan krompir z omako, kaj dosti drugega niti znala nisem. Tokrat to  seveda ni prišlo v poštev. Zdelo se mi je, da moram za visoki obisk skuhati nekaj finega, po možnosti hudo zapletenega.
Odločila sem se dati vse od sebe. Mrzlično sem listala kuharico F. Kalinšek in se ustavila pri Nadeti ohrovtovi glavi. Nekajkrat sem morala prebrati zapleten postopek, da bi ga za silo razumela: … Vzemi 6-7 niti …položi potem eno podolgem, drugo počez, potem po vrhu teh dveh še ostale, vsako za dva prsta naprej od prejšnje … položi glavo na sredo, poreži storžek pri vsakem listu pa ga pripogni nazaj na niti … z nadevom namaži najprej srčeca, potem pa druge liste, kakor daleč moreš do štora, pa jih prikladaj k srčku … in tako naprej, dokler ni glava nadevana, tesno povezana, kuhana in na koncu brez niti cela postavljena na mizo. Zahteven recept se mi je zdel komaj dovolj dober, da bo zadostil visokim tetinim pričakovanjem. Pravzaprav mojim, a to sem spoznala kasneje.
Še zdaj ne vem, kateri angel je bdel nad mano in vodil mojo pamet  ter predvsem prste, da je na koncu vse izpadlo, kot je treba. Teta je bila odkrito presenečena, ko je vroča, z mesom in rižem nadevana ohrovtova glava cela priromala na mizo. S pohvalami ni skoparila, jaz pa sem kar žarela. Če sem ta preskus opravila, bom pa še kakšnega v življenju, sem na tiho pomislila. Še in še sem ji morala zatrjevati, da sem res vse sama naredila. Prvič. In tudi zadnjič, če povem po pravici. Če zdaj v kuharici naletim na zelo zapleten recept, takoj obrnem list.
Šele z leti in izkušnjami sem prišla k pameti, da se obiskom nikoli ne kuha novih jedi po neznanih receptih, ter da zadovoljstvo gostov nima nobene zveze s kompliciranostjo jedilnika.

(Odprta kuhinja, 13. 9. 2015)

05. oktober 2015

Informirana odejica




Odločila sem se narediti odejico, v katero bi vgradila svoje premišljevanje, namenjeno novemu družinskem članu, ki nas bo spomadi počastil s svojim prihodom. Zdaj se dobre želje kopičijo v mojem srcu, a silijo ven, zato sem pomislila, da bi jih lahko "vgradila" v odejico. Tako bi nastala nekakšna informirana odejica, po vzoru informiranih kozarcev.
Pred dnevi sem zato zakorakala v eno od prodajaln z volno in podobnimi stvarmi ter naletela na zelo razumevajočo prodajalko, ki me ni debelo gledala, ko sem rekla, da bi rada naredila odejico za dojenčka, a ne vem, kako. Niti s čim. Nekakšen pisan travniček iz kvadratkov imam v mislih, sem ji rekla, kvačkati ali plesti pa komaj znam. Ni se ji zdelo nemogoče.
Med kupi volne, ki mi jih je pokazala kot primerne, sem opazila nekaj nakvačkanih vzorčkov, ki so mi bili takoj  všeč. Podučila me je, da se temu načinu reče tuniško kvačkanje, kar sem sploh prvič slišala. Zato je poklicala sodelavko, da me je mimogrede naučila, kako se dela ta vzorec. Delaš ves čas na isti strani, od desne proti levi ustvarjaš nove zanke, od leve proti desni pa jih ukinjaš, če povem po domače. Ta pravih izrazov ne poznam, a res je preprosto. Kvačka za tovrstno kvačkanje je malo posebna, daljša kot so navadno.
In tako počasi nastajajo pisani kvadratki. Kot rožice na travniku, ki bodo cvetele ob njegovem rojstvu. Kakih petdeset jih bom potrebovala, sem izračunala. Izdelava je zelo preprosta, zato lahko med delom moje misli plavajo v neskončne širjave in se vedno znova vračajo na isto točko.
To bo en tak fejst fant, naš Pavle, že zdaj ga imamo vsi radi!

br
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...