07. oktober 2015

Ohrovtove glave


Kako to, da imamo na vrtu toliko ohrovta, je zanimalo moža, a mu nisem znala pojasniti, čemu sem spomladi, ko sem kupovala sadike kapusnic, vzela ohrovtovih dvojno količino. Nespamet ob nakupu se mi je krepko povrnila: ohrovtove glave so mi dobesedno zrasle čez glavo in velikanske čisto zasenčile tako peso kot cvetačo, ki sem ju posadila levo in desno in njega.
Ohrovt, čeprav je povsem na vrhu lestvice koristnih vrtnin, ni moja najljubša zelenjava, a mi je z leti nekako zlezel pod kožo. Dolga leta ga skoraj ni bilo v naši kuhinji, potem pa sem na Portugalskem, kjer raste kodrolistna sorta skoraj ob vsaki hiši, vzljubila caldo verde, preprosto juho iz ohrovta in krompirja. Podobna jed je smukavc, ki ga poznajo na idrijsko-cerkljanskem področju, le da je ta gostejša in izdatno zabeljena z ocvirki. Še najraje pa imam mineštro iz vrzote, kakor je primorski izraz za čisto navaden ohrovt. 
Naklonjenost temu sočivju je rasla prav počasi, začelo pa se je že zdavnaj. Na obisk v najino mlado gospodinjstvo se je napovedala daljna sorodnica, teta Minka je rekel mož gospe v zelo zrelih letih. In jasno z veliko izkušnjami. Popadla me je panika. Kaj ji skuhati, da ne bom izpadla preveč zelena? Pri dvajsetih sem si namreč zelo želela delovati zrelo, kot se za mlado mamo spodobi. Dodatno skrb mi je povzročal podatek, da je bila teta nekoč učiteljica gospodinjstva na dekliški gospodinjski šoli. Gotovo ve o kuhanju vse, sem pomislila, jaz pa skoraj nič. Navadno sem nam za kosilo, toliko da nismo bili lačni, naredila zmečkan krompir z omako, kaj dosti drugega niti znala nisem. Tokrat to  seveda ni prišlo v poštev. Zdelo se mi je, da moram za visoki obisk skuhati nekaj finega, po možnosti hudo zapletenega.
Odločila sem se dati vse od sebe. Mrzlično sem listala kuharico F. Kalinšek in se ustavila pri Nadeti ohrovtovi glavi. Nekajkrat sem morala prebrati zapleten postopek, da bi ga za silo razumela: … Vzemi 6-7 niti …položi potem eno podolgem, drugo počez, potem po vrhu teh dveh še ostale, vsako za dva prsta naprej od prejšnje … položi glavo na sredo, poreži storžek pri vsakem listu pa ga pripogni nazaj na niti … z nadevom namaži najprej srčeca, potem pa druge liste, kakor daleč moreš do štora, pa jih prikladaj k srčku … in tako naprej, dokler ni glava nadevana, tesno povezana, kuhana in na koncu brez niti cela postavljena na mizo. Zahteven recept se mi je zdel komaj dovolj dober, da bo zadostil visokim tetinim pričakovanjem. Pravzaprav mojim, a to sem spoznala kasneje.
Še zdaj ne vem, kateri angel je bdel nad mano in vodil mojo pamet  ter predvsem prste, da je na koncu vse izpadlo, kot je treba. Teta je bila odkrito presenečena, ko je vroča, z mesom in rižem nadevana ohrovtova glava cela priromala na mizo. S pohvalami ni skoparila, jaz pa sem kar žarela. Če sem ta preskus opravila, bom pa še kakšnega v življenju, sem na tiho pomislila. Še in še sem ji morala zatrjevati, da sem res vse sama naredila. Prvič. In tudi zadnjič, če povem po pravici. Če zdaj v kuharici naletim na zelo zapleten recept, takoj obrnem list.
Šele z leti in izkušnjami sem prišla k pameti, da se obiskom nikoli ne kuha novih jedi po neznanih receptih, ter da zadovoljstvo gostov nima nobene zveze s kompliciranostjo jedilnika.

(Odprta kuhinja, 13. 9. 2015)

Share this Post Share to Facebook Share to Twitter Email This Pin This

Ni komentarjev:

Objavite komentar

br
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...