lep dan: Tomar

Prikaz objav z oznako Tomar. Pokaži vse objave

13. junij 2012

Camino Portugues, opis

Camino Portugues je ena od številnih Jakobovih poti, poteka po Portugalski in Španiji. Dolga je 614 km, začne se v Lizboni in konča v Santiagu. V osnovi se začne v Portu, a so jo že pred leti podaljšali ter markirali še odsek od Lizbone do Porta.
Lahko bi jo razdelili na tri nekoliko različne odseke: prvi poteka od Lizbone do Porta, drugi od Porta do Valence na meji s Španijo in tretji del po Španiji do Santiaga.
Prvi del je najdaljši, dolg 376 km, je slabše označen, občasno poteka po zelo prometnih cestah, skozi industrijske cone, organiziranih prenočišč ni, a se streho nad glavo vedno najde. Spati je mogoče v privatnih sobah, hotelih ali v gasilskih domovih. Cena dvoposteljne sobe je 30-40€, prenočevanje pri gasilcih pa stane 3€, na voljo je tuš in pena na tleh v skupnih prostorih.
Dnevne etape so zaradi pomanjkanja prenočišč precej dolge, večinoma prek 30 km, zato so fizično zahtevnejše. Vse te "pomanjkljivosti" pa odtehtajo srečanja z domačini Portugalci, ki so izjemno srčni, odprti in neposredni ter pripravljeni pomagati v vsakem trenutku. Prijaznejših ljudi še nisva srečala. V tem delu je tudi nekaj res lepih starih mest, denimo Santarem, Tomar, Coimbra, večji del poti poteka ob rekah, med polji, skozi vasice, sadovnjake. Predvsem citrusov je na pretek, radi vam jih bodo dali, če vprašate. Pot je zelo samotna, kar ni nujno slabo, na vsem delu sva srečala le 5 romarjev, vsi so bili že "stari mački", zelo smo bili veseli drug drugega.
Drugi del od Porta naprej, dolg 114 km, je odlično markiran, odseki so krajši, družbe pohodnikov je dovolj, prav tako je na voljo več različnih prenočišč, pojavijo se tudi prvi albergi, skupinska poceni prenočišča. Nekaj posebnega je prvi odsek od Porta do Vila do Conde, ki je pravzaprav alternativa. Poteka tik ob morju, večinoma po dolgi plaži, skozi ribiške vasice. Čisti užitek.
Zadnji del je španski, zelo podoben caminu frances. Ta del je dolg 124 km. Romarji so številni, prenočišč je dovolj, markacije nekje slabše, drugje boljše, a je pot znana in te vsakdo pravilno usmeri, če se v kakšnem trenutku ne znajdeš. Oglašujejo menu per peregrinos (menije za romarje) in druge njim podobne storitve za romarje. Albergi so polni, živahni, predvidevam, da v glavni sezoni tudi zasedeni. Pot je razgibana, a večjih vzponov ni.
Za celo pot potrebujemo slab mesec, za odsek od Porta do Santiaga pa kakšnih 10-14 dni, zato je pot primerna tudi za tiste, ki nimajo veliko časa. V tem delu sva srečala zelo veliko mladih ljudi.
Zakaj je toliko romarjev, kaj vleče ljudi na dolge poti, popularnost camina se celo povečuje? O tem pa prihodnjič.

Camino Portugues je markirana z rumeno puščico in stilizirano Jakobovo školjko.

Sv. Jakov v katedrali v Portu.

Najlepše so gozdne poti.

Jakobov kipec na hiši Marie in Luisa Ceu v Fashi.

Cilj večine Jakobovih poti.

Vsi Jakobovi kipci so pri romarjih priljubljeni.

(Je)bela cesta, kako je vroče!

13. maj 2012

13. maj: Tomar- Alvaiazere

Danes 30 še kar znosnih km, ker je vremenska napoved k sreči falila, bilo je vsaj 10 stopinj manj od napovedanih 36, vsaj tako se mi zdi, čeprav je bilo zelo soparno.
Štartala sva malo pred 7. zjutraj in dobršen del poti hodila v jutranjem hladu, najprej skozi gozdiček, nato ob reki. Bilo je zelo lepo. Prečkala sva zelo lep star kamnit most, nato pa se skozi evkaliptov gozd povzpela na hrib. Na poti sta bila 2 bara, v prvem sva poleg kave z lahkoto razložila, da bi rada limonado (vodo z limono), v drugem pa nikakor. Najprej so bile problem limone, čeprav ležijo pod drevesi vse naokrog. Ko jih je natakarica nekje nabrala, si je šla po vasi sposojat ožemalnik. Na koncu sva dobila 2 dl čistega limonovega soka, ki sva ga prelila v svoje steklenice in dolila vodo. Pri naročanju je sodelovala gostja lokala, Maria, ki je začela pripovedovati svojo življenjsko zgodbo, ponosna, da je dolga leta bivala v Franciji, kjer so ljudje po njenem čisto drugačni. Ko se je po dolgih letih vrnila domov, je sorodniki niso lepo sprejeli, zato včasih raje pride gledat TV v bar. Medtem ko je pripovedovala svojo zgodbo, je pogledovala na TV, kjer so predvajali slovesnost iz Fatime. Poročali so, da se je zbralo 300.000 ljudi. Na Jakobovi poti pa takšen ljubi mir!
Danes sva srečala dva nova romarja, prvi, mlajši Nizozemec, hodi zelo hitro in je celo izpustl zadnji bar pred 20-km odsekom brez. Drugi, starejši Švicar Werner, ima težave z nogo, pa tudi večkrat je že zašel, je povedal. Nekaj časa smo hodili skupaj in se zvečer spet srečali v prenočišču. Leta 2010 je šel na camino od doma, iz Švice. Do Finisterre je hodil 3 mesece. Včeraj je govoril z Dancem, ki sva ga srečala v Tomarju; ki se bo zaradi težav s hrbtom menda vrnil domov, sicer pa je star že 77 let (!).
Kasneje sva srečala še mladega Slovaka, ki je hodil v nasprotni smeri. Od doma je šel lanskega junija, najprej v Santiago, od tam v Porto, kjer je ostal čez zimo, zdaj pa gre proti jugu Portugalske. Nima pojma, kaj se dogaja po svetu in ga tudi ne zanima, je rekel. Sami posebneži, bi kdo rekel. Pa so čisto takšni kot kdo drug, radi pač hodijo po svetu. In uživajo, seveda.
Danes sva šla skozi številne na pol prazne vasi, hiše se prodajajo in podirajo. Mladih ljudi sploh ni videti. Sadovnjaki so zapuščeni, citrusi se šibijo od obilja sadežev, ki padajo na tla ter gnijejo. Starejši gospod nama je nabral celo naročje pomaranč. Bil je vesel, da je v svoji samoti z nekom govoril, tudi on je delal v Franciji. Danes sva imela bolj sadni dan.
Ko sva zelo utrujena prišla v Alvaiazere, kjer je eno samo prenočišče Residencial O Braz, je bilo zaprto. Izgledalo je precej brezizhodno, ko nisva mogla nikogar priklicati z zvoncem. A na caminu se izhod vedno najde! Mimovozeča kolesarka se je ustavila, ko naju je videla obupana pred zaprtimi vrati in povedala, da je ob nedeljah pač zaprto. Potem je telefonirala lastnikom in kmalu se je vse uredilo, ona pa je počakala toliko časa, dokler se ni prepričala, da bo za naju poskrbljeno. Dobila sva sobo z balkonom, kjer se je čez noč vse posušilo. Po sproščujočem tušu sva bila kot prerojena, zato nama je prav teknila večerja v Wernerjevi družbi. V prenočišče je prišel precej za nama, ko je bilo že odprto. Drugih gostov pa ni bilo. Seveda, saj je bilo zaprto!
Povsod po svetu so dobri ljudje. Če verjameš, potem to tudi doživiš. Današnja izkušnja je še ena v vrsti podobnih.

Prenočišče v Tomarju.

V jutranji svežini se lažje hodi.

Če pa ni niti klopce, niti štora, niti kamna, da bi lahko sedel!

Ponte de Peniche, srednjeveški kamniti most.

Preko mostu in skozi evkaliptov gozd navkreber. Juhu!

V baru Balroa v Casais Iglesia lahko dobiš mrzlo limonado.

Casa Torre Cortica. Bara ni, čeprav v vodiču drugače piše.

Prazne podeželske hiše prerašča trava.

12. maj 2012

12. maj: Atalaia - Tomar

Prišla sva v Tomar, nekdanjo portugalsko središče vitezov Templarjev. A začetek današnjega dne je bil kar zapleten.
Ob 8.30 sva bila pripravljena za odhod, pa nisva mogla zbuditi lastnikov, da bi nama odklenili vrtna vrata. Končno je prišel gospod in se opravičeval, da niso pričakovali, da bova odšla tako zgodaj.
Pot naju je kmalu speljala v klanec med evkaliptove gozdove, ravnine je konec. Po svoje je to v redu, ker je pokrajina bolj razgibana in pestra.
Na vrhu je vas Grou, kjer naj bi bil prvi bar, a je bil zaprt. Bližnji sosed, ki je obkrožen z maki nekaj kopal pod oljko, je povedal, da je bar zaprt, ker je lastnik umrl. Potem je govoril še kar naprej, čeprav sva takoj povedala, da ne razumeva portugalsko. To ga ni ustavilo, torej sva ga poslušala. Na koncu se nama je zahvalil in petkrat zaželel srečno pot. Malo se je pa le spucal, kar mu je ležalo na duši.
Kmalu zatem je bila vas Asselceira, kjer sva obiskala 3 bare: v prvem sva pila kavo, v drugem pivo in v tretjem pojedla sendvič.
Danes je bil zelo vroč dan, menda 34 stopinj, če je zapihalo, je zavel vroč zrak. Kot v savni, kadar je na sporedu vrtinčenje zraka. A kaj bi jamrali, ko je za jutri napovedanih 36 stopinj, naju pa čaka 30 km, od tega 20 brez.
V enem prvih postov sem omenila stvari, ki niso nujne, lahko pa na caminu pridejo prav, kot denimo velika, tanka svilena ruta (F z lahkoto shaja brez nje). Z njo si lahko v soncu zaščitiš rame, narediš turban, položiš pod glavo, da se uležeš na "svoje", uporabiš kot prt na pikniku ob poti, opornico za roke, da med hojo malo počivajo, lahko jo zviješ v vrv..., uporabna je šepaše.
V Guerreiri sva se ustavila v hladni restavraciji, da sva malo zadihala. Natakarica je k vsaki mizi prinesla pokazat pečenega prašička, po katerih so znani. Nama tokrat ni teknil, v vročini sva se zadovoljila z juho, predtem pa pospravila še "pozdrav iz kuhinje" v obliki klobasic in mladega sira.
Na vhodu v Tomar sva srečala drugega romarja za Santiago. Starejši Danec je bil zelo bogi, hodil je čisto zvit, ker ga je zagrabilo v križu, poleg tega je knjižico z zemljevidi pozabil v Golegi in je bil še bolj zgubljen. Znal ni nič portugalsko, niti angleško, samo dansko. V Tomarju smo skupaj poiskali prenočišče, nato sva ga prepustila njegovi usodi. Gotovo se bo znašel, ker je menda že na osmem caminu, če sva ga prav razumela.
V pensao Uniao, kjer prenočujeva, je receptor govoril francosko, torej smo se lahko tudi malo pohecali. Dobila sva prijetno hladno sobo s svojo kopalničko. Zaradi majhnosti ji ne morem reči kopalnica, a je vseeno zlata vredna. Potem sva šla še malo na ogled po mestu (a še nimata dost?), ter kmalu v posteljo. Jutri bova poskušala vstati res zgodaj, če se bo kasneje res segrelo na 36 stopinj. Sicer je pa to samo 2 ali 3 stopinje več kot danes, kaj pa je to takega?