28. januar 2013

Čim bolj sneži ...

Zima v Zajčji dobravi januarja 2013
Čim bolj sneži, tem bolj se zdi, da pada sneg. Medved Pu, avtor tega meni ljubega stavka, je res fajn dečko. Kakšna modrost! Če je nekaj videti kot slon, je navadno slon. Seveda je Pu, preden je odprl usta, zagotovo debele ure gledal v nebo, medtem ko je snežilo. To tudi sama zelo rada počnem. Pravkar. Takšno vztrajno buljenje v snežinke neverjetno zbistri in osveži misli, ker se moraš zaradi bliskovitega menjavanja prizorov močno osredotočiti na vsakič novo, svežo sliko, vsak trenutek malo drugačno. Vidiš lahko prizore, kakršne hočeš. Kakršne ustvariš. Itak je vse že tukaj, če dobro pogledaš navznoter.
Menda je nek znanstvenik odkril, da niti dve snežinki nista čisto enaki. Si predstavljate to razkošje oblik? Posledica takšne "miselne koncentracije" je, da vsaj za čas buljenja (pa tudi še nekaj časa potem) odpadejo vsa običajna razmišljanja. Da ne rečem skrbi. Nastane razkošje prostora za ... karkoli novega. Ali pa nič. Nič je začetek. Če ne verjamete, lahko poskusite. Zdravilno je bolj kot kakšna psihološka literatura.
Zjutraj so napovedali, da bo danes tod in tam snežilo. Veseli me, da sem v območju "tod in tam", čeprav mi je sneg ljub v obdobju padanja in samo še krajši čas takoj potem, ko leže na tla. Hecno, vsaka snežinka posebej je ena sama unikatna lepota, skupaj stlačene na kup ob robu mokre ceste pa takšen bljak.
Če povem po pravici, se mi že nekaj časa prikazuje morje. Modrina. Sonce. Mir. Zrak. Močne barve. Veter. Vonj po rožmarinu in lovoru. Ribe. Toplota. Ljudje v brezdelju. Kratki rokavi. Bose noge. Školjke. Ladje. Galebi. Kava na obrežju. Uuuf. Čeprav na Madeiri.

12. januar 2013

Harfa

S poti na Obolno
Danes je bil lep dan. Zgodilo se ni nič posebnega. Nič velikega, bi kdo rekel. Zjutraj sva vsak na svojem koncu mize poskušala razbrati kaj lepega iz črnobelih časopisnih besed. Podzavestno sem ošinila datum na časopisnem robu. Rojstni dan našega prijatelja Kukija. Spominjava se ga in ugibava, kako bi komentiral aktualne dogodke. Gotovo tudi s kančkom humorja. Ob tem se spomniva dogodka, ko sta bila z Maco v Rogaški in sva prišla ponju. Medtem ko smo pili kavo, so v vrtnem paviljonu glasbeniki muzicirali. "Vama na čast," se je šalil Kuki in nadaljeval: "le harfe žal nismo uspeli angažirati." Ko smo se vračali, smo se ustavili v eni od primestnih gostiln, polni do zadnjega kotička, zato smo šli v kavarno. In obstali kot vkopani. V kotu je stala harfa, katere strune je milozvočno prebirala ruska glasbenica, ki je začasno stanovala v hiši. "To je tista, ki je manjkala v Rogaški," se je hitro znašel Kuki. Takšen je bil, naš prijatelj.
Ob obujanju spominov se je za mojim hrbtom nenadoma zableščalo, kot bi se prižgala luč. Slepeča rumena svetloba jutranjega sonca, ki je lezlo izza Kašeljskega hribovja, se je kot topla plima razlila po kuhinji. Kmalu zatem sva bila obuta v pohodne čevlje in pripravljena za hojo, nekam proti soncu.
Najprej sva se ustavila v fužinskem domu upokojencev, kjer je zdaj doma naša mama. Vidim, da ji je lepo, kadar ob kavi s skupnimi močmi izbrskamo prijeten drobec spomina, ki se vztrajno izmika, a se ne damo. Danes je bilo v domski kavarnici še posebej prijetno vzdušje. Vitalen in vedno urejen gospod B(ergant), ki nama je zadnjič povedal, da pogreša svojo ženo, s katero je bil poročen 61 let, je slavil 90. rojstni dan. Matija je zabrenkal na kitaro, sostanovalci so ubrano zapeli, pritegnili smo tudi drugi, vsi pa nazdravili in uživali ob rojstnodnevni torti. Ko se je slavljenec ob zvokih harmonike zavrtel s soplesalko, bi mu prisodili pol let manj. Želimo mu, da bi ohranil vedrino in imel vedno tako srečne oči kot danes. Enako tudi drugim seniorjem, ki ne dovolijo, da bi šlo življenje mimo njih, pač pa se ga veselijo vsak trenutek, kolikor je le mogoče.
Potem sva jo po gozdni poti mahnila na Obolno. Nebo med vejami visokih dreves se je obarvalo v - nebesno modro, suho istje je šuštelo pod nogami, nekje daleč je komaj slišno odzvanjalo poldne. To bo prežganjska sveta Marjeta, sva družno ugotovila. Pri Berčonovih na Obolnem je bilo polno, zato so vsi domači hiteli okrog miz. "Ta mlad" Rudi je spotoma povedal, da je srečen, hkrati pa tudi kar malo nervozen, ker bosta žena in sin Nejc te dni prišla iz porodnišnice. Stari ata Berčon je tudi žarel. Skupaj smo se spomnili časa, ko se je rodila njegova edinka Danica, zdaj že mamica. "A vesta, kakšen zanimiv slučaj, da sta Danica in Rudi skoraj istočasno rojena, samo pol ure narazen, spoznala pa sta se šele v srednji šoli," se je smejal ata Berčon. Ja, kakšen zanimiv slučaj, pravzaprav ne samo eden, sva se strinjala.
Ko sva se vračala in je bilo vse naokrog čisto mirno in tiho, je suho listje na tleh komaj slišno zašuštelo, kot bi se spodaj pod njim pretakala voda. Studenček, sem pomislila na glas. Pa ni bil, pač pa so bile snežinke, pravzaprav snežinkice, ki so povzročale komaj slišen šum ob dotiku s suhim listjem. Prej sva jih slišala kot videla, tako neznansko majhne so bile.
Doma sem narisala most čez Ljubljanico. Harfa mu rečejo. Star je toliko kot ljubljanska vzhodna obvoznica, ki je presekala travnik, bajer, park, gozdiček, vse prostore, kjer sem preživljala otroška leta. Tudi hišo, v kateri sem bila rojena, so takrat podrli, ker je bila napoti novi cesti. A čeprav nečesa ni več, še vedno živi v nas, če se hočemo spominjati. Če se lahko spominjamo.
harfa čez Ljubljanico, akvarel






06. januar 2013

Dober dan

Polšnik
Zadnjih kaj pa vem koliko let greva vsak prvi dan novega leta na Polšnik. Letos je nisva mahnila prek Ostreža, kjer stoji ljubka cerkvica svete Katarine, zato je bila pot nekoliko krajša, obisk pri gospe Pepci Koširjevi na Prevegu pa enako prisrčen kot vedno. Pripovedovala je o zanimivostih, ki so se med letom zgodile v kraju, medtem ko sva srkala čajček in prigrizovala potičko. Potem sva se v vetrovnem popoldnevu spustila v vas, sence so postajale vse daljše, zahajajoče sonce pa je lezlo za hribe in ožarjalo nebo, da je rdeče obarvalo tudi oblake. Tako kot vedno sva zavila h gostilni Juvan, ki jo vodi že tretja generacija Majcnov, kar hodiva sem. Prav paše obiskovati vedno iste kraje, čeprav se marsikaj modernizira, žal je šel v pokoj tudi stari šank. Nekatere stvari pa ostajajo prijetno enake.
Kadar gremo v hribe, visoke in tudi nižje, celo čisto majhne, je na vrsti "dober dan", ki ga v mestu slišimo bolj redko. Če v dolini neznanec slučajno pozdravi, se začudiš: "Kdo pa je to, a se mogoče poznamo?" Pozdravljajo se samo znanci, drugi se niti pogledajo ne. Vsaj ne naravnost. V hribih je drugače. Vsakdo pozdravi vsakogar, ki ga sreča, tudi "dolinci" se pozdravljajo med seboj, čeprav jim v mestu kaj takega ne pride na pamet.
Ko sva se včeraj sprehajala med polji, naju je pozdravila celo srnjad.
Danes sva bila na Križni gori. Ker je bil ravno čas kosila, nedelja pa lepa, sončna in skoraj pomladansko topla, so bila parkirišča polna. Ko smo stopili iz avtov, so eni zavili h gostilni, drugi smo jo mahnili v druge smeri. Komaj kaj smo se pogledali, pozdravili seveda ne. Že po nekaj metrih poti proti Planici sva srečala prve sprehajalce, ki so se vračali. Svetlo smo se spogledali in glasno pozdravili "dober dan". In tako se je neštetokrat ponovilo vse do Planice in tudi nazaj grede. Dober dan, dober dan, dober dan ... Super! A tako je bilo le do parkirišča na Križni gori, čeprav je skoraj na enaki nadmorski višini, kjer je pozdravljanje v trenutku zamrlo. Kaj pozdravljanje, niti ošinemo se ne več z očmi pač pa gledamo v tla ali drug mimo drugega. Le zakaj? To moram še razvozlati ...
V hribih je doma dober dan, kaj pa spodaj?

br
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...