Harfa

S poti na Obolno

Danes je bil lep dan. Zgodilo se ni nič posebnega. Nič velikega, bi kdo rekel. Zjutraj sva vsak na svojem koncu mize poskušala razbrati kaj lepega iz črnobelih časopisnih besed. Podzavestno sem ošinila datum na časopisnem robu. Rojstni dan našega prijatelja Kukija. Spominjava se ga in ugibava, kako bi komentiral aktualne dogodke. Gotovo tudi s kančkom humorja. Ob tem se spomniva dogodka, ko sta bila z Maco v Rogaški in sva prišla ponju. Medtem ko smo pili kavo, so v vrtnem paviljonu glasbeniki muzicirali. "Vama na čast," se je šalil Kuki in nadaljeval: "le harfe žal nismo uspeli angažirati." Ko smo se vračali, smo se ustavili v eni od primestnih gostiln, polni do zadnjega kotička, zato smo šli v kavarno. In obstali kot vkopani. V kotu je stala harfa, katere strune je milozvočno prebirala ruska glasbenica, ki je začasno stanovala v hiši. "To je tista, ki je manjkala v Rogaški," se je hitro znašel Kuki. Takšen je bil, naš prijatelj.
Ob obujanju spominov se je za mojim hrbtom nenadoma zableščalo, kot bi se prižgala luč. Slepeča rumena svetloba jutranjega sonca, ki je lezlo izza Kašeljskega hribovja, se je kot topla plima razlila po kuhinji. Kmalu zatem sva bila obuta v pohodne čevlje in pripravljena za hojo, nekam proti soncu.
Najprej sva se ustavila v fužinskem domu upokojencev, kjer je zdaj doma naša mama. Vidim, da ji je lepo, kadar ob kavi s skupnimi močmi izbrskamo prijeten drobec spomina, ki se vztrajno izmika, a se ne damo. Danes je bilo v domski kavarnici še posebej prijetno vzdušje. Vitalen in vedno urejen gospod B(ergant), ki nama je zadnjič povedal, da pogreša svojo ženo, s katero je bil poročen 61 let, je slavil 90. rojstni dan. Matija je zabrenkal na kitaro, sostanovalci so ubrano zapeli, pritegnili smo tudi drugi, vsi pa nazdravili in uživali ob rojstnodnevni torti. Ko se je slavljenec ob zvokih harmonike zavrtel s soplesalko, bi mu prisodili pol let manj. Želimo mu, da bi ohranil vedrino in imel vedno tako srečne oči kot danes. Enako tudi drugim seniorjem, ki ne dovolijo, da bi šlo življenje mimo njih, pač pa se ga veselijo vsak trenutek, kolikor je le mogoče.
Potem sva jo po gozdni poti mahnila na Obolno. Nebo med vejami visokih dreves se je obarvalo v - nebesno modro, suho istje je šuštelo pod nogami, nekje daleč je komaj slišno odzvanjalo poldne. To bo prežganjska sveta Marjeta, sva družno ugotovila. Pri Berčonovih na Obolnem je bilo polno, zato so vsi domači hiteli okrog miz. "Ta mlad" Rudi je spotoma povedal, da je srečen, hkrati pa tudi kar malo nervozen, ker bosta žena in sin Nejc te dni prišla iz porodnišnice. Stari ata Berčon je tudi žarel. Skupaj smo se spomnili časa, ko se je rodila njegova edinka Danica, zdaj že mamica. "A vesta, kakšen zanimiv slučaj, da sta Danica in Rudi skoraj istočasno rojena, samo pol ure narazen, spoznala pa sta se šele v srednji šoli," se je smejal ata Berčon. Ja, kakšen zanimiv slučaj, pravzaprav ne samo eden, sva se strinjala.
Ko sva se vračala in je bilo vse naokrog čisto mirno in tiho, je suho listje na tleh komaj slišno zašuštelo, kot bi se spodaj pod njim pretakala voda. Studenček, sem pomislila na glas. Pa ni bil, pač pa so bile snežinke, pravzaprav snežinkice, ki so povzročale komaj slišen šum ob dotiku s suhim listjem. Prej sva jih slišala kot videla, tako neznansko majhne so bile.
Doma sem narisala most čez Ljubljanico. Harfa mu rečejo. Star je toliko kot ljubljanska vzhodna obvoznica, ki je presekala travnik, bajer, park, gozdiček, vse prostore, kjer sem preživljala otroška leta. Tudi hišo, v kateri sem bila rojena, so takrat podrli, ker je bila napoti novi cesti. A čeprav nečesa ni več, še vedno živi v nas, če se hočemo spominjati. Če se lahko spominjamo.

harfa čez Ljubljanico, akvarel