Matera, Altamura

 Matera, ki pravzaprav paše v sosednjo pokrajino Baziliko in ne v Apulijo, je zelo posebna. Zgleda kot velikansko mravljišče, polno lukenj, v katerih tudi prebivajo. Veliko mesto je, samo stari del obsega več kot pet kvadratnih kilometrov, vse je v lunjah in klancih. Ko sva kar uspešno parkirala blizu starega jedra, sva v informacijskem uradu naletela na zelo prijaznega uslužbenca, ki nama je dal zemljevid in precej koristnih napotkov. Menda so bili to dopoldne že štirje Slovenci v tem uradu. Precej sva skrajšala priporočene in označene turistične poti, a se vseeno močno nahodila. F je pravi heroj na teh stopnicah. 

Po Materi sva se odpeljala še v bližnjo Altamuro, ki se imenuje "mesto kruha", tako vsaj pravi tabla na zečetku mesta. Ker nama ga je ravno zmanjkalo, se je zdela Altamura pravi kraj za nakup novega. Kako sva se uštela! Prehodila sva celotno staro mestno jedro, precej zanemarjeno, a razen table, ki naj bi označevala staro pekarno Santa Caterina iz 18. stoletja, ki pa je gotovo že dolga leta zapuščena, ni prav nikjer dišalo po kruhu. Pravzaprav po ničemer, prej nasprotno. Na izhodu iz mesta pa je bil najin trud vseeno poplačan, ko sva naletela na odprto prodajalno kruha. Pred njo je bila naložena ogromna skladovnica drv, s katerimi naj bi kurili v krušni peči, kjer pečejo kruh. Imajo eno samo vrsto in obliko, le velikosti skruha e razlikujejo. Zgleda kot nekakšen ogromen kravjek.  Kruh je bel, mehak, skorja pa debela, zelo trda. Je dober, a tudi boljše smo že jedli. 

Ob vrnitvi "domov" sva posedela pred hišo ob kozarcu vina, a se je zaradi vetra precej shladilo, zato sva se preselila v kuhinjo, ko je nenadoma zmanjkalo elektrike. Zelo zoprno. Telefoni bolj kot ne prazni. Lastnici sem poslala sporočilo in prosila za pomoč, ker je zgledalo, da je kratek stik v hiši, glede na to, da so na drugih kmetijah gorele luči. Ni se odzvala, torej sva šla s kurami spat. Zjutraj je bila situacija enaka, torej sva na hitro pospravila in se odpeljala proti Tarantu. Na poti naju je prestreglo sporočilo lastnice, da prihaja (ob pol desetih), a sem ji odgovorila, da sva že odšla. Slaba ocena za prenočišče Masseria chianca La gravine. Je že mimo, gremo boljšim nasproti.

Matera

Matera

Matera, koliko je ura?

Matera

Matera

Matera

Matera

Matera, vodnjak ljubezni

Altamura

Altamura

Altamura

Altamura, mesto kruha, ki ga ni

Najpreprostejši recept za kruh

Rada pečem kruh. Še posebej takrat, ko se začne vlažen mraz hinavsko plaziti v hišo in ne veš, če naj zakuriš ali ne. S peko kruha ubiješ več muh na en mah. Mimogrede segreješ in z najlepšim vonjem odišaviš kuhinjo, potem pa se lahko crkljaš s točno takšnim kruhom, kot ga imaš najraje. V velikem loku se izogneš vsem konzervansom in drugim pomagalom, ki zagotavljajo svežino in privlačen videz. Dolgotrajna svežina ni potrebna, ker kruha prej zmanjka, privlačen videz kruha pa ustvariš po svoje.
Peka domačega kruha je eno najbolj preprostih kuharskih opravil, če slediš postopku, ki ga bom opisala v nadaljevanju. Potrebujemo moko, sol, vodo, suhi kvas, pekač s pokrovom, ki gre v pečico. In domišljijo.

Dobre pol kile moke stresem v skledo. Sama imam najraje polnozrnati pšenično in pirino moko, lahko pa vzamemo kakršnokoli, tudi navadno belo. Če hočemo, lahko uporabimo domišljijo in dodamo različna semena, oljke, koščke posušenega paradižnika, ocvirke, praženo čebulo, čemaž iz olja, ... Ali pa nič od naštetega. Tokrat sem dodala pest sončničnih semen. In slabe pol vrečke suhega kvasa.
Nato dolijem vodo in zmešam s kuhalnico, da dobim testo, priblžno tako gosto kot za žličnike. Nič ne mesim. Skledo pokrijem s krpo in grem spat, če je večer ali pa po opravkih, če se opravila lotim zjutraj.
Po več urah, lahko tudi po celem dnevu, postopek nadaljujem.

V pečico dam pekač s pokrovom. Imam izvrsten francoski glinen pekač, uporabna pa je tudi vsaka druga posoda s pokrovom, ki zdrži visoko temperaturo. Pečico prižgem na 240 stopinj.

Ko se pečica in posoda segrejeta, stresem vzhajano testo v vročo posodo, ki je nič ne namažem. Testa tudi ne oblikujem, ker se vse naredi samo, medtem ko v vroči posodi še naprej vzhaja in se napihuje. Posodo pokrijem s pokrovom in vrnem v pečico.
Kruh pečem pol ure pri 240 stopinjah, nato posodo odkrijem, pečico pa ugasnem. V odkriti posodi se kruh peče še četrt ure, da izpari večina vlage. Vsa pa ne, zato je treba kruh po peki dobro ohladiti na zraku, najbolje na rešetki. Nič ga ne pokrivamo s krpo.
Pečen kruh je zelo rahel, čeprav je narejen iz polnozrnate moke, njegova skorja je čvrsta. Takšnega imam najrajši. No, nisem edina, zato ga zdaj, ko to pišem, že ni več. Grem pa zmešat novega, mala malca.