21. september 2017

Od mleka k mleku

Vietnamski deček, akvarel
Pisati o stvareh, povezanih s hrano, se zdi na prvi pogled zelo preprosto. To je vendar nikoli končana zgodba, neizčrpen vir navdiha! Pridelovanje živil, nakupovanje in priprava hrane, uživanje v okusih, … vse našteto ali pa vsaj zadnja faza je vendar neizogiben del našega vsakdanjika, skoraj tako samoumevno kot dihanje. Pa vendar o hrani nismo navajeni razpredati na dolgo in široko. Razen Francozov. Ti se lahko o vsem, kar je povezano s hrano, z veseljem in lahkoto pogovarjajo od jutra do večera. Videti je, da resnično uživajo, ko razlagajo, enako moški kot ženske, kako jim je uspelo nabaviti takšna in drugačna izvrstna živila in kakšne dobrote namerajajo iz njih pripraviti. Radi si izmenjujejo izkušnje, drobne skrivnosti, recepte. Meni njihov pristop nadvse ugaja.
Pri nas te navade ni. Raje se pogovarjamo o avtombilih in drugem premoženju, o politikih in tajkunih, o težavah in problemih, ki jim ni konca in kraja. Izguba časa, če mene vprašate.
Pri nas misli o hrani drži vsak pri sebi, seveda eni več, drugi manj. Kadar kuhamo za družino, se tovrstnim razmislekom nikakor ne moremo izogniti. Eno najpogostejših vprašanj je: ”Kaj naj danes skuham?” Ideje ni od nikoder, čeprav nam prav zdaj domači vrt ali bližnja tržnica ponujata takšno razkošje, da se nam lahko samo smeji. V resnici je ponudbi težko slediti. Naenkrat je preveč vsega dobrega, da sam ne veš, kaj bi vzel. Zadrega se mi zdi primerljiva s situacijo, ko pred polno omaro vijemo roke, da nimamo kaj obleči.
Vsaka kuhinja diši malce po svoje. Ponekod je glavna zvezda krompir, drugje testenine. Eni brez mesa ne morejo, drugi se zanj sploh ne zmenijo. Eni prisegajo na čim bolj preproste postopke, drugi znajo že slan krop zavreti na svoj, poseben način. Samo premešati je treba vse te izkušnje, pa bomo dobili kaj novega, drugačnega.
Še tako dobra hrana namreč postane enolična in dolgočasna, če se ne premaknemo iz utečenih navad. Najtežje si je izmisliti nekaj novega, izvirnega. Najboljše pesmi so že napisane, pravi pesnik. In najboljše jedi so že skuhane, bi kdo dodal. K sreči vsi tega ne verjamejo, vedno se najdejo pionirji, ki jih ni strah zaviti z uhojenih in varnih poti.
Ne vem, ali je želja po spremembi vsajena že v naše gene ali jo ustvarimo kasneje, ko nas objame bogastvo življenja z vsem, kar se nam zdi komaj dosegljivo In zato toliko bolj zaželeno.
Ko pridemo na svet, izgleda vse zelo preprosto. Nobene želje še ni po spremembi, nasprotno, največji mir in občutek varnosti nam prinaša okolje, ki se čim manj spreminja. Naša najmlajša članica družine, katere starost merimo še v dnevih, je krasen otrok. Povsem srečna in zadovoljna je, da kakih osem do desetkrat na dan dobi popolnoma enak obrok. Vsak dan. Zaenkrat še tudi vsako noč. Enkrat pride hrana z leve in drugič z desne strani. Včasih tudi z obeh. Z našobljenimi usteci se drobcena lepotička oklepa izvira, ki ji daje vse, kar si želi in potrebuje. Videti je, da ji zelo tekne, zato prav nič ne sitnari, pač pa malce zardelih ličk vsakokrat takoj zatem sladko zaspi.
Kake pol leta bo trajalo, preden bo postopoma vpeljana v bogate svetove neštetih okusov, vonjav, zaznav in užitkov. Najprej bo novosti okušala po kapljicah, nato po majcenih žličkah, marsikatero bo sprva z gnusom izpljunila, preden se bo navadila okusa zelenjavnih in drugih kašic.
Ko se enkrat naučimo, da je hrana še kaj več kot le materino mleko, nas želja po okušanju novega in drugačnega zlepa ne zapusti. Kombinacija slanega, sladkega, kislega in grenkega je v vsaki deželi, vsaki pokrajini, vsaki vasi, vsaki hiši malce drugačna. Dlje kot gremo, bolj ko zavijamo z glavnih poti, več je možnosti, da bomo okusili, kar še nikoli nismo.
Navsezadnje pa se krog sklene. Obrati kolesa življenja se upočasnijo, pogled je bolj kot naprej obrnjen nazaj, nemara prav v zgodnje otroštvo. Najljubša jed postane skodela toplega mleka. Včasih še s kosom podrobljenega kruha. Lahko prav vsak dan enako.

(Odprta kuhinja, 10. september 2017)
br
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...