Čokoladna torta

Tole je listek z našim družinskim receptom za torto, precej zdelan, priznam, ker je pač že dolgo v uporabi. Vsaj nekajkrat letno. Torte sploh ne pečem več po drugih receptih, pač pa samo po tem, našem. Nisem si ga sama zmislila, ampak pa mi ga je nekoč, napisanega še na pisalni stroj, nekdo dal. Ugibam, mogoče Marta? Ona je zame največja mojstrica peke peciva, kar jih poznam. Lahko pa mi ga je dal tudi kdo drug, a vsekakor sem ga že zdavnaj posvojila. Pravzaprav ga je posvojila naša družina, ker je originalni listek že na drugem naslovu, kar me zelo veseli, meni pa je ostala  kopija. Recept je tako preprost, da ga znam na pamet, a vsakokratna peka torte se začne tako, da najprej vzamem s police recept in ga dam na kuhinjski pult. Zelo dobro se mi zdi, kadar imam pri peki pomočnico. Včeraj sem imela to srečo, da mi je pomagala Katarina.

 Najprej sva natehtali vse sestavine in jih po vrsti, tako kot zahteva recept, dali v mešalnik. Včasih sem to torto delala na roke, kar pomeni vsaj pol ure stepanja masla s sladkorjem, da se je naredila rahla belkasta pena. Zdaj namesto mene dela mešalnik.

Ko je bilo maslo skupaj s sladkorjem, vaniljevim sladkorjem in rumenjaki dobro premešano, sva dodali stopljeno čokolado. Vzamem takšno z 80 % kakava. Čokolado sem stopila tako, da sem lonček z nalomljeno čokolado postavila v večji lonec z vročo vodo.

Od tu naprej sva s Katarino spet vzeli stvari v svoje roke. Ona je moko presejala s pecilnim praškom, nato pa sem jo z lopatko čisto narahlo vmešala v testo. Dodali sva nekaj žlic mleka, nato pa še beljake, stepene v trd sneg. Testo sva vlili v tortni model, katerega dno sem prej obložila s peki papirjem.

 

Torta se je spekla v 45 minutah v prej ogreti pečici na 185 stopinj. Ohladila sem jo kar v modelu. Če nekaj ur pa z delom nadaljevala.

Zdaj je nastopil F, ki je torto dvakrat prerezal. Tega še nikoli (izjeme potrjujejo pravilo) nisem naredila sama, zato priznam, da brez F torte sploh ne bi bilo. Če kdo ne verjame, ga lahko vpraša. Nadev je zelo preprost. Dve sladki smetani sem stepla in vmešala odmrznjene borovnice. Zgornjo plast torte, okrog obrnjeno, sem dala na dno tortne škatle, ga namočila z osladkanim sokom, ki se je natekel od borovnic, namazala s kremo, položila drugo plast, ponovila postopek, na vrh pa sem položila tretjo plast torte, spet obrnjeno okrog. Na ta način je spodaj čvrsto dno, na vrhu pa najbolj ravna plast torte. To sem namazala s stopljeno čokolado, v katero  sem vmešala nekaj masla, da se lepše razliva po površini.

Torto sem okrasila s čokoladnimi, nato pa še z barvastimi bonbopni. Toliko jih je, kolikor je star današnji slavljenec Boštjan, ki mu je torta namenjena. Če je kdo firbčen, koliko je to, naj gre štet bonbone. Vsake posebej.

P.s. V pričakovanju gostov je Boštjan najel delavca, da je lepo uredil domače dvorišče, ga posul s peskom in razgrabil. Da bodo imeli kje parkirati. A da se vam zdi, da je delavec nekako zelo podoben slavljencu? Čudno, čudno ...

Harfa

S poti na Obolno

Danes je bil lep dan. Zgodilo se ni nič posebnega. Nič velikega, bi kdo rekel. Zjutraj sva vsak na svojem koncu mize poskušala razbrati kaj lepega iz črnobelih časopisnih besed. Podzavestno sem ošinila datum na časopisnem robu. Rojstni dan našega prijatelja Kukija. Spominjava se ga in ugibava, kako bi komentiral aktualne dogodke. Gotovo tudi s kančkom humorja. Ob tem se spomniva dogodka, ko sta bila z Maco v Rogaški in sva prišla ponju. Medtem ko smo pili kavo, so v vrtnem paviljonu glasbeniki muzicirali. "Vama na čast," se je šalil Kuki in nadaljeval: "le harfe žal nismo uspeli angažirati." Ko smo se vračali, smo se ustavili v eni od primestnih gostiln, polni do zadnjega kotička, zato smo šli v kavarno. In obstali kot vkopani. V kotu je stala harfa, katere strune je milozvočno prebirala ruska glasbenica, ki je začasno stanovala v hiši. "To je tista, ki je manjkala v Rogaški," se je hitro znašel Kuki. Takšen je bil, naš prijatelj.
Ob obujanju spominov se je za mojim hrbtom nenadoma zableščalo, kot bi se prižgala luč. Slepeča rumena svetloba jutranjega sonca, ki je lezlo izza Kašeljskega hribovja, se je kot topla plima razlila po kuhinji. Kmalu zatem sva bila obuta v pohodne čevlje in pripravljena za hojo, nekam proti soncu.
Najprej sva se ustavila v fužinskem domu upokojencev, kjer je zdaj doma naša mama. Vidim, da ji je lepo, kadar ob kavi s skupnimi močmi izbrskamo prijeten drobec spomina, ki se vztrajno izmika, a se ne damo. Danes je bilo v domski kavarnici še posebej prijetno vzdušje. Vitalen in vedno urejen gospod B(ergant), ki nama je zadnjič povedal, da pogreša svojo ženo, s katero je bil poročen 61 let, je slavil 90. rojstni dan. Matija je zabrenkal na kitaro, sostanovalci so ubrano zapeli, pritegnili smo tudi drugi, vsi pa nazdravili in uživali ob rojstnodnevni torti. Ko se je slavljenec ob zvokih harmonike zavrtel s soplesalko, bi mu prisodili pol let manj. Želimo mu, da bi ohranil vedrino in imel vedno tako srečne oči kot danes. Enako tudi drugim seniorjem, ki ne dovolijo, da bi šlo življenje mimo njih, pač pa se ga veselijo vsak trenutek, kolikor je le mogoče.
Potem sva jo po gozdni poti mahnila na Obolno. Nebo med vejami visokih dreves se je obarvalo v - nebesno modro, suho istje je šuštelo pod nogami, nekje daleč je komaj slišno odzvanjalo poldne. To bo prežganjska sveta Marjeta, sva družno ugotovila. Pri Berčonovih na Obolnem je bilo polno, zato so vsi domači hiteli okrog miz. "Ta mlad" Rudi je spotoma povedal, da je srečen, hkrati pa tudi kar malo nervozen, ker bosta žena in sin Nejc te dni prišla iz porodnišnice. Stari ata Berčon je tudi žarel. Skupaj smo se spomnili časa, ko se je rodila njegova edinka Danica, zdaj že mamica. "A vesta, kakšen zanimiv slučaj, da sta Danica in Rudi skoraj istočasno rojena, samo pol ure narazen, spoznala pa sta se šele v srednji šoli," se je smejal ata Berčon. Ja, kakšen zanimiv slučaj, pravzaprav ne samo eden, sva se strinjala.
Ko sva se vračala in je bilo vse naokrog čisto mirno in tiho, je suho listje na tleh komaj slišno zašuštelo, kot bi se spodaj pod njim pretakala voda. Studenček, sem pomislila na glas. Pa ni bil, pač pa so bile snežinke, pravzaprav snežinkice, ki so povzročale komaj slišen šum ob dotiku s suhim listjem. Prej sva jih slišala kot videla, tako neznansko majhne so bile.
Doma sem narisala most čez Ljubljanico. Harfa mu rečejo. Star je toliko kot ljubljanska vzhodna obvoznica, ki je presekala travnik, bajer, park, gozdiček, vse prostore, kjer sem preživljala otroška leta. Tudi hišo, v kateri sem bila rojena, so takrat podrli, ker je bila napoti novi cesti. A čeprav nečesa ni več, še vedno živi v nas, če se hočemo spominjati. Če se lahko spominjamo.

harfa čez Ljubljanico, akvarel

Srečen dan

Včeraj zvečer sem vprašala Gašperja, kakšen se mu je zdel ta dan. "Srečen," je odgovoril. Že zjutraj je poslušal Domicljevo Vem, da danes bo srečen dan, nato je s prijatelji na novi mizi za pink ponk odigral nekaj tekem, kasneje je praznoval z družino in upihnil devet svečk na torti. Dopoldne, ko je šel z nama izbrat slikico za njegovo torto, smo se pogovarjali o sreči. "Vsak dan je lahko srečen, če se tako odločiš," sem modrovala. "Kaj pa če si bolan in si v bolnici," me je preizkušal. Menila sem, da je tudi v takšni situaciji mogoče videti kaj lepega. "Seveda, če ti prijazen zdravnik da čudežno zdravilo, da se pozdraviš in nikoli ne umreš," je navdušeno našel rešitev, ki je mogoča samo v domišljiji nedolžne otroške duše.
O takšnih čudežnih zdravilih bomo še dolgo samo upali, zato pa je prijaznosti tukaj in zdaj kolikor hočeš. Več ko jo uporabljaš, bolj se množi. Nekako tako kot sladka mlečna kaša iz pravljice Lonček kuhaj.
Dragi Gašper, želim ti same srečne dneve!