24. februar 2013

Iz zime v pomlad

Debelina snežne odeje (hm, pa taka odeja, več jo je, bolj je mraz) je danes 56 cm. Kar je po svoje presenetljivo, ker pada že tri noči, vsakih po 30 ali več cm. Se pač malo seseda sam vase. Količina še ni dokončna, ker še kar naprej milo naletava. Nežno, toda vztrajno.
Jutranje vaško družabno življenje se je te dni zelo izboljšalo. Na ulici je ves dan živahno. Prvi ga zjutraj začnejo odmetavati ta mladi, navadno že preden se zdani. Že tako zgodaj vstajajo? Neee. Takrat prihajajo domov in so polni energije, preden padejo v posteljo. Za njimi so na vrsti ta pridni in potem še vsi ostali. Danes, ker je nedelja, se lahko delo izvaja po etapah. Po malo. Čeprav se ravno zabušavati ne da, ker vlada neka tiha tekma, kdo bo imel prvi počiščeno dvorišče. Tisti z največjim so si nabavili freze, drugi ga mečejo na roko. Kupi so vedno večji, metati je treba vedno višje. Dobre volje pa kljub temu ne zmanjka. Proti prehladu zaradi prepotenih oblačil zaleže žganjica.
Meni je sneg najlepši, kadar ga sede ob topli peči opazujem skozi okno. Medtem ko pada. Res imam srečo, da si lahko privoščim to razkošje. Hvala F.
Za nagrado bova pospešeno stopila pomladi nasproti. Portugalski otok Madeira, ki naju že pričakuje (haha, se tole dobro sliši: otok naju pričakuje!), se namreč med drugim imenuje tudi otok večne pomladi. Veselim se morja, rož in sploh narave, strmih ozkih ulic v Funchalu, kave na promenadi, sprehodov po levadah in poti na visoke vrhove, ribiških vasic, tržnice s tropskim sadjem in sončnih zahodov. Med drugim.
Tehnikalije: povratna letalska karta iz Benetk preko Lizbone stane 306 evrov. Odhod iz Benetk ob 12.30, prihod v Funchal ob 16.55. Slabih pet ur, da prestopiš iz zime v pomlad. Povprečna dnevna temperatura na Madeiri v tem času je 20 stopinj, nočna 17. Več o Madeiri tukaj.


19. februar 2013

Kava

Tako je naneslo, da mi več kot ena kava na dan ne paše, tista ena pa se mi prav prikazuje, dokler je ne spijem. Ker je edina, je pridobila na veljavi. Mora biti res dobra. Postala sem prav pikolovsko izbirčna. Dobra družba, pravo okolje, postrežba, lične skodelice, žličke, da o okusu ne govorim. Ta mora biti res dober! Pijem mali kapučino brez mleka, samo čisto malo mlečne penice. Vem, kjer kuhajo res dobro kavo in vsake lokacije posebej se veselim, ko pride na vrsto. Najboljšo kavo sploh naredi Tine v lokalčku Čokl ob vznožju vzpenjače na ljubljanski grad. Najraje sedem na visoki stol v desnem kotu, od koder se lepo vidi za šank in je mogoče spremljati celotno proceduro pripravljanja kave. Pravi mali obred. Ob tem pa Tine skoraj vedno postreže še s čim iz svoje bogate zakladnice znanja o kavi, kateri je, kako bi rekla, strastno privržen.

Tako je naneslo, da zadnje mesece skoraj vsak dan pijem kavo v domu starejših občanov, kjer živi naša mama. Kava v domski kavarni vsebuje marsikaj zgoraj navedenega, na okus sem se tudi že navadila. Včasih si jo privoščimo popoldan, večinoma pa dopoldne. Včasih sem sama z mamo, pogosto smo v troje. Včeraj sva prišla okrog pol enih, kot navadno se je mama razveselila obiska in kave. A kavarnica je v tem času žal zaprta, česar prej nisem vedela. Bomo pa samo malo posedeli in se pogovarjali, sem jo poskušala razvedriti. Strinjala se je, a sem videla, da je malce razočarana. Opazoval nas je mladi mož, ki ga pogosto vidim za okencem recepcije ob vhodu v dom. Pristopil je in vprašal: "Kakšno kavo pa bi želeli?"  Navadno pijemo kapučino, sem bila natančna. Nekaj se je začel prestopati, zato sem naročilo spremenila v kavo z mlekom za mamo in dve navadni za naju. To nam je tudi postregel, dodal pa še najprijaznejši nasmešek in pojasnilo: "Oprostite mi, če kava ni najboljša, veste, to je prva kava, ki sem jo tukaj naredil." Seveda, njegova naloga je, da obvladuje recepcijo, ne pa, da kuha kavo. Toda mož ima srce in je razumel situacijo.
Lahko povem, da je bila kava odlična, ker je bila pripravljena z veseljem in od srca. Prijazna postrežba je vsebovala še zajetno merico dobre volje, ki nam je vsem polepšala dan.

17. februar 2013

Vsi smo najboljši

Bravo, U 9, finale zimske lige 2012/13


Dober, boljši, najboljši … pridevniki, ki so najpogosteje v rabi na tekmah, proti katerim sicer nimam nič. Človek, rad ali nerad, je obsojen na tekmovanja skorajda od rojstva. Za primat prvorojenega v koledarskem letu tekmujejo že porodnišnice, nato se vrstijo številna »prvenstva«. Kdo bo prvi na kahlici, prvi pri mizi, prvi v postelji, prvi na cilju, prvi na Marsu? Vzpodbuda ali travma? Včasih prvo, dostikrat drugo.
Biti prvak za vsako ceno je težko breme. Ko je Armstrong priznal dolgoletno jemanje nedovoljenih poživil, se mi je zasmilil. Kaj se je dogajalo v srcu ubogega čoveka, ko se mu je klanjal ves svet? Sebi pač ni mogel lagati. Vsaj ne ves čas. Koliko je še malih armstrongov, ki so pripravljeni za to, da bi se povzpeli nad druge, dati v usta skoraj karkoli, kar obljublja najmočnejše mišice, najvitkejše telo, najboljši seks, najlepšo kožo, najdaljše lase. Edino čudežnega napoja za največjo pamet še nisem zasledila.
Če bi bilo po moje, bi marsikatero tekmovanje opustili, med drugim tudi kakšno kulinarično. Kdo lahko presoja, da je neka enolončnica, golaž, klobasa, potica … okusnejši/a od vseh drugih? Tako kot imajo »vsake oči svojega malarja«, tudi o okusih ne gre razpravljati. A žal je tako, da nam za zadovoljstvo in veselje ne zadostuje tekma samega s sabo. Ko daš vse od sebe, se potrudiš narediti najboljše, vztrajaš, tudi ko ne gre in se veseliš že majhnega uspeha. In tudi uspehov drugih. Tako je takrat, ko nekaj delaš s srcem in pri delu uživaš. Kdo je pravi zmagovalec, tisti, ki je na nekem tekmovanju »premagal« vse druge in je njegova jed proglašena za najboljšo ali oni, ki se je doma v svoji kuhinji po dolgi poti poskusov in zmot, učenja in preverjanja dokopal do postopka, katerega rezultat je bil čisto navaden, a dober golaž, prav kakor si ga je zamislil?
Poznam veliko takih, ki imajo kuhanje preprosto radi in jim ni težko iti po poti do odličnosti. Spomnim se Matjaža, ki je pripovedoval, kaj vse je počel, da bi naredil dobro taljato. Ko jo je nekoč v Italiji prvič poskusil, mu ni šla več iz glave. Toliko časa je poskušal brez pravega uspeha, da bi marsikdo odnehal. On pa ni. Navsezadnje mu je uspelo. Imela sem čast, da sem jo poskusila in povem vam, da je bila res odlična. Ena od zmagovalk je tudi Helena, ki ji je orehova potica dalj časa predstavljala pravi izziv. Najprej se je peke lotila sama, pa z rezultatom ni bila čisto zadovoljna. A je poskušala še in še! K sodelovanju je pritegnila dve generaciji starejšo prijateljico. Skupaj sta šli skozi postopek in od točke do točke izvedli mesenje testa, pripravo nadeva, valjanje in zvijanje ter na koncu peko. Seveda si je učenka vmes sproti zapisovala vse drobne skrivnosti, ki jih je spotoma natresla mojstrica. Nato pa, opremljena z novim znanjem, je poskušala spet in spet, dokler se zelo dobro ni spremenilo v odlično. Zadnjič nam je zaupala, da ji predstavlja izziv nek nov recept za torto. Ne dvomim, da ji bo uspelo. Ker jo to veseli, ker hoče, ker uživa pri tem in ker ne bo odnehala ob prvih težavah.
Vsakdo je za kaj sposoben, da ne rečem nadarjen. Lahko da se svojih sposobnosti prav zdaj niti ne zaveda, ker je nagnjenje do marsičesa, kar ga je nemara navduševalo v otroštvu, zakopal sedem klafter globoko, medtem ko se vsak dan peha za ljubi kruhek. Ko vsakodnevnega dela nenadoma zmanjka, pravzaprav zmanjka denarja za plače, ostane veliko prostora za težke misli. Za iskanje krivca in pričakovanje rešitve, ki bo od nekod že prišla sama od sebe. Zmagovalec je, kdor se zmore izviti iz tega oklepa, tako da v sebi poišče rešitev, da ne rečem zvezdo vodnico. Lahko tudi tako, da zbudi svoje sanje, ki jih je nekoč davno nekaj usodno zbodlo, da so zadremale kot Trnuljčica v grajskem stolpu.
Nič ni bolj vzpodbudnega in poživljajočega kot delati s srcem. Vse drugo pride samo od sebe.
(Odprta kuhinja, 17. 2. 2013)

Odsev v vodi, akvarel

08. februar 2013

Vas domača

Polje pozimi, akvarel
Danes je kulturni dan, državni praznik, pa tudi sicer se mi je zazdelo, da se spodobi narediti nekaj domovinskega. Iz Prešernovih verzov o rojstni Vrbi sem si sposodila dve besedi, nato pa narisala svojo domačo vas, v kateri živim že več kot štiri desetletja. Takšna je videti na današnji dan preko slaplanskih njiv . Dotika se moje rojstne vasi, ki pa je žal ne morem narisati, vsaj takšne ne, kot je bila nekoč, ker je po dolgem in počez prekrižana z velecestami in je praktično ni več.
Če je moja vas moja ožja domovina, lahko povem, da nič drugače ne čutim do širše. Marsikaj me moti. Ob vstopu nas "pozdravi" razvalina, ki je bila nekoč hiša, nato pa nas spremljajo luknjasta cesta, ob njej blatni kolovoz  ter razne druge nemarnosti vse do njenega središča, kjer ni nič lepše. Tod komaj še stoji stavba, ki bo kmalu druga ruševina. Nekatere hiše so že desetletja za gradbenimi ograjami, ki samo na pol skrivajo neurejenost. Menda bo naša vas nekoč na vrsti za obnovo ceste, zaenkrat postavljajo količke zanjo le pred vsakokratnimi županskimi volitvami, nato jih spet populijo. Ljudje živijo tako kot drugod, bolj vsak zase v borbi za ljubi kruhek. Iskreno lahko povem, da sem po svetu videla že nešteto veliko bolje in lepše urejenih krajev.
TODA.
Kadar se vračam domov od koderkoli, se vzradostim ob pogledu na dvojni cerkveni zvonik, značilen za naš kraj. Opaziti ga je mogoče že od daleč, takoj ko se pripeljemo iz predora pod Golovcem. Niti najbolj dih jemajoči pogled na zahajajoče sonce, ki se potaplja v morje, ne odtehta tega, kar čutim ob pogledu na večerno zarjo, ko se v mrzlem zimskem popoldnevu vračam proti domu in je nebo rdeče vijoličasto oranžno modro ožarjeno. O, ... srečna, draga vas domača.

06. februar 2013

Zima, zima bela

Zima ob Ljubljanici, akvarel
Takšno je bilo videti obrežje Ljubljanice danes, ko sem se vračala iz šole. Kot bi bilo vse ovito v nekakšno skrivnostno tančico! Tako lepo se mi je zdelo, da sem pozabila, da hodim po plundri, s katero so avti, tudi če so vozili čisto počasi, nehote tuširali pešce. A kaj bi to! Spet se je vse naokrog razlila takšna belina, da kar bode v oči, čeprav po drugi strani na nek način tudi pomirja. Vse je videti bolj napol, zato pa ima toliko več dela domišljija. Ko sem prišla domov, sem vzela papir in čopič in barve ter poskušala pričarati zimsko vzdušje, ki se ga občudovala nekaj ur predtem. Koliko mi je uspelo, ne vem, a sem pri delu neizmerno uživala.
Zima je najlepša takrat, ko so ji šteti dnevi in ko imamo v žepu letalske karte za pomlad. Saj sem že omenila Madeiro, otok večne pomladi, a ne? Še malo, pa bo dobila obisk dveh vandrovcev.

br
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...