lep dan: Vsi smo najboljši


Bravo, U 9, finale zimske lige 2012/13

Dober, boljši, najboljši … pridevniki, ki so najpogosteje v rabi na tekmah, proti katerim sicer nimam nič. Človek, rad ali nerad, je obsojen na tekmovanja skorajda od rojstva. Za primat prvorojenega v koledarskem letu tekmujejo že porodnišnice, nato se vrstijo številna »prvenstva«. Kdo bo prvi na kahlici, prvi pri mizi, prvi v postelji, prvi na cilju, prvi na Marsu? Vzpodbuda ali travma? Včasih prvo, dostikrat drugo.

Biti prvak za vsako ceno je težko breme. Ko je Armstrong priznal dolgoletno jemanje nedovoljenih poživil, se mi je zasmilil. Kaj se je dogajalo v srcu ubogega čoveka, ko se mu je klanjal ves svet? Sebi pač ni mogel lagati. Vsaj ne ves čas. Koliko je še malih armstrongov, ki so pripravljeni za to, da bi se povzpeli nad druge, dati v usta skoraj karkoli, kar obljublja najmočnejše mišice, najvitkejše telo, najboljši seks, najlepšo kožo, najdaljše lase. Edino čudežnega napoja za največjo pamet še nisem zasledila.

Če bi bilo po moje, bi marsikatero tekmovanje opustili, med drugim tudi kakšno kulinarično. Kdo lahko presoja, da je neka enolončnica, golaž, klobasa, potica … okusnejši/a od vseh drugih? Tako kot imajo »vsake oči svojega malarja«, tudi o okusih ne gre razpravljati. A žal je tako, da nam za zadovoljstvo in veselje ne zadostuje tekma samega s sabo. Ko daš vse od sebe, se potrudiš narediti najboljše, vztrajaš, tudi ko ne gre in se veseliš že majhnega uspeha. In tudi uspehov drugih. Tako je takrat, ko nekaj delaš s srcem in pri delu uživaš. Kdo je pravi zmagovalec, tisti, ki je na nekem tekmovanju »premagal« vse druge in je njegova jed proglašena za najboljšo ali oni, ki se je doma v svoji kuhinji po dolgi poti poskusov in zmot, učenja in preverjanja dokopal do postopka, katerega rezultat je bil čisto navaden, a dober golaž, prav kakor si ga je zamislil?

Poznam veliko takih, ki imajo kuhanje preprosto radi in jim ni težko iti po poti do odličnosti. Spomnim se Matjaža, ki je pripovedoval, kaj vse je počel, da bi naredil dobro taljato. Ko jo je nekoč v Italiji prvič poskusil, mu ni šla več iz glave. Toliko časa je poskušal brez pravega uspeha, da bi marsikdo odnehal. On pa ni. Navsezadnje mu je uspelo. Imela sem čast, da sem jo poskusila in povem vam, da je bila res odlična. Ena od zmagovalk je tudi Helena, ki ji je orehova potica dalj časa predstavljala pravi izziv. Najprej se je peke lotila sama, pa z rezultatom ni bila čisto zadovoljna. A je poskušala še in še! K sodelovanju je pritegnila dve generaciji starejšo prijateljico. Skupaj sta šli skozi postopek in od točke do točke izvedli mesenje testa, pripravo nadeva, valjanje in zvijanje ter na koncu peko. Seveda si je učenka vmes sproti zapisovala vse drobne skrivnosti, ki jih je spotoma natresla mojstrica. Nato pa, opremljena z novim znanjem, je poskušala spet in spet, dokler se zelo dobro ni spremenilo v odlično. Zadnjič nam je zaupala, da ji predstavlja izziv nek nov recept za torto. Ne dvomim, da ji bo uspelo. Ker jo to veseli, ker hoče, ker uživa pri tem in ker ne bo odnehala ob prvih težavah.

Vsakdo je za kaj sposoben, da ne rečem nadarjen. Lahko da se svojih sposobnosti prav zdaj niti ne zaveda, ker je nagnjenje do marsičesa, kar ga je nemara navduševalo v otroštvu, zakopal sedem klafter globoko, medtem ko se vsak dan peha za ljubi kruhek. Ko vsakodnevnega dela nenadoma zmanjka, pravzaprav zmanjka denarja za plače, ostane veliko prostora za težke misli. Za iskanje krivca in pričakovanje rešitve, ki bo od nekod že prišla sama od sebe. Zmagovalec je, kdor se zmore izviti iz tega oklepa, tako da v sebi poišče rešitev, da ne rečem zvezdo vodnico. Lahko tudi tako, da zbudi svoje sanje, ki jih je nekoč davno nekaj usodno zbodlo, da so zadremale kot Trnuljčica v grajskem stolpu.

Nič ni bolj vzpodbudnega in poživljajočega kot delati s srcem. Vse drugo pride samo od sebe.

(Odprta kuhinja, 17. 2. 2013)