08. februar 2013

Vas domača

Polje pozimi, akvarel
Danes je kulturni dan, državni praznik, pa tudi sicer se mi je zazdelo, da se spodobi narediti nekaj domovinskega. Iz Prešernovih verzov o rojstni Vrbi sem si sposodila dve besedi, nato pa narisala svojo domačo vas, v kateri živim že več kot štiri desetletja. Takšna je videti na današnji dan preko slaplanskih njiv . Dotika se moje rojstne vasi, ki pa je žal ne morem narisati, vsaj takšne ne, kot je bila nekoč, ker je po dolgem in počez prekrižana z velecestami in je praktično ni več.
Če je moja vas moja ožja domovina, lahko povem, da nič drugače ne čutim do širše. Marsikaj me moti. Ob vstopu nas "pozdravi" razvalina, ki je bila nekoč hiša, nato pa nas spremljajo luknjasta cesta, ob njej blatni kolovoz  ter razne druge nemarnosti vse do njenega središča, kjer ni nič lepše. Tod komaj še stoji stavba, ki bo kmalu druga ruševina. Nekatere hiše so že desetletja za gradbenimi ograjami, ki samo na pol skrivajo neurejenost. Menda bo naša vas nekoč na vrsti za obnovo ceste, zaenkrat postavljajo količke zanjo le pred vsakokratnimi županskimi volitvami, nato jih spet populijo. Ljudje živijo tako kot drugod, bolj vsak zase v borbi za ljubi kruhek. Iskreno lahko povem, da sem po svetu videla že nešteto veliko bolje in lepše urejenih krajev.
TODA.
Kadar se vračam domov od koderkoli, se vzradostim ob pogledu na dvojni cerkveni zvonik, značilen za naš kraj. Opaziti ga je mogoče že od daleč, takoj ko se pripeljemo iz predora pod Golovcem. Niti najbolj dih jemajoči pogled na zahajajoče sonce, ki se potaplja v morje, ne odtehta tega, kar čutim ob pogledu na večerno zarjo, ko se v mrzlem zimskem popoldnevu vračam proti domu in je nebo rdeče vijoličasto oranžno modro ožarjeno. O, ... srečna, draga vas domača.

Share this Post Share to Facebook Share to Twitter Email This Pin This

1 komentar:

  1. Res je lepa tale naša domača vas. Tudi na tvoji sliki.

    OdgovoriIzbriši

br
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...