06. julij 2014

Razkošje




V trdih časih se najbolje učimo. To je uvodni stavek priročnika Pridelujmo več dobre zelenjadi, ki je v zavidljivi nakladi štiri tisoč izvodov izšel na začetku druge svetovne vojne, ko je imel naš narod gotovo hujše skrbi kot kako obdelovati vrtiček. Kljub temu je bila drobna knjižica hitro razprodana in še pred koncem vojne ponatisnjena.
Kaj je narekovalo takšno slo po vrtnarskem znanju sredi vojne vihre? Pomanjkanje hrane je bilo najbrž eden od razlogov, čeprav se mi zdi, da takrat niso toliko razpredali o lakoti kot danes. Je šlo preveč zares. Mislim, da je bilo samoumevno, da je treba zemljo obdelati, da je pravzaprav prednost, če jo lahko.
Kljub mnenju nekaterih, da slabše kot je zdaj, ne bi moglo biti, k sreči ni tako. Dokler so polja še opuščena, zaraščena in zapleveljena, ne bi smelo biti lakote. Težko je sprejeti, da otroci lačni zlezejo pod odejo, ker jim starši nimajo kaj dati za večerjo. Seveda pa je hudo, če nekateri komaj napraskajo za skorjo kruha, medtem ko ga pri sosedu mečejo v smeti. Primerjanje, ki po eni strani poganja, da rinemo naprej in na bolje, zna zarezati tudi globoke rane. Očitno pa ne tolikšne, da bi prijeli za motiko in si sami pridelali vsaj krompir in zelenjavo. Izgovorov je kolikor hočeš: ker se ne splača, ker nimam niti za seme, ker nisem sam kriv, da sem brez službe, ker se mi dogajajo krivice, ker vsi kradejo, ker ne bom garal na tuji zemlji, ker imam svoj ponos, ker nimam svojega vrta, ker ne znam vrtnariti…Vsaj zadnji izgovor bi lahko ovrgli. Ni treba iti prav daleč v zgodovino, pa bi vsak trčil v svoje kmečke korenine, celo najbolj meščanski meščani. Geni torej so, pravega motiva za samooskrbo z zelenjavo pa vseeno ni.
Lahko vam povem, zakaj sama rada vrtnarim. Najprej so tu drobne vsakdanje radosti. Denimo, ko zjutraj na gredi opazim miniaturne zelene pike, ki so bile nekaj dni nazaj še seme, nato pa v dnevu ali dveh postanejo majceni okrogli listki, čisto drugačni od onih na sosednji gredici, ki nekam suličasto rinejo na površje ali tretjih, ki so videti kot mali zeleni srčki. Zdaj že vem, da se bodo prvi razvili v radič z imenitnim imenom castel franco, drugi v špinačo, tretji pa v rukolo. Vsak dan lahko spremljam njihovo tekmo v rasti in na tihem navijam za vse tri, naj le napredujejo sebi in nam v veselje. Pa jutranje zalivanje, ko bosa stojim v rosni travi in poslušam kaplje vode, ki se zlivajo z zeljnih listov, nekaj pa jih ne odteče takoj, pač pa se skupaj z listi gugajo pod težo vodnega curka in se srebrno lesketajo v vzhajajočem soncu. Všeč mi je vonj zemlje, ki se kot megličasta sopara dviga iz pregrete prsti ob poletnem dežju. Rada brodim skozi meto, žajbelj, origano, da se dvigne omamen vonj in mi roke še dolgo zatem dišijo lepše od vsakega parfuma.
Najpomembnejši razlog, zakaj se navdušujem nad možnostjo samooskrbe z zelenjavo, pa ni prav nič romantičen pač pa nasprotno skrajno razumski. V Sloveniji imamo neznansko srečo, da živimo v podnebnem pasu, kjer uspeva pestra paleta rastlinskih vrst. Ozračje v glavnem (še) ni onesnaženo, zemlja (še) ni zastrupljena, poseljenost pa je tako majhna, da je njiv, primernih za pridelavo vrtnin, več kot pridnih rok. Vsa ta naravna danost ni nekaj samoumevnega, kot bi se komu zdelo, ker marsikje po svetu temu žal ni (več) tako. Zato štejem možnost pridelovanja dobre, naravne, ekološke hrane za privilegij. K sreči je dosegljiv kot le malokateri drug. Zelenjava, ki jo vzgojimo sami, je razkošje najvišjega ranga. Pa ne zato, ker je poceni in pri roki, ko jo potrebujemo. Njena največja prednost je v vrhunski kakovosti, biološki prvovrstnosti, živosti, ki je v taki meri ne more imeti nobeno drugo sočivje. Dosežemo jo s prepletom pozitivne energije, ki jo dajemo in še v večji meri sprejemamo. Najprej na vrtu in potem na krožniku. 
(Odprta kuhinja, 6. 7. 2014)

br
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...