Vietnam, Hue

Zadnja dva dneva sva posvetila nekdanjima vietnamskima veličinama, včeraj predsedniku Ho Ši Minhu, oz. njegovemu mavzoleju v Hanoju, danes pa kralju oz. njegovi kraljevi palači v Hueju. Vtisi so neprimerljivi. Včeraj sva morala skozi desetine kontrol, nekje so nama vodo vzeli, drugje so jo spet vrnili, potem sem morala ipad vzeti iz nahrbtnika in nositi v posebni rožasti torbici, od naslednje kontrole naprej pa spet ne, nekje so nama dali listek, k sreči ga nisva vrgla stran, ker so ga čez eno uro spet zahtevali. Vsepovsod so table, kaj vse je prepovedano, no, prepovedano je skoraj vse, ljudstvo spravljajo v vrste in ga prek velikih praznih površin usmerjajo v mavzolej, kjer leži balzamirano truplo nekdanjega predsednika. Midva ga nisva šla gledat, se je pa ravno takrat menjava straža na vhodu, kar je bilo zanimivo. Proti mavzoleju se je vila dolga kolona ljudi, pred njim pa je ogromen trg, ki mora ostati prazen, policist s piščalko je nestrpno odganjal tiste, ki so slučajno zašli na ta prostor. Tudi midva sva na to ploščad nevede stopila s pločnika, kjer ne bi smela in si zaslužila opozorilni pisk. Pravzaprav me je cela procedura spomnila na nekdanje čase in razmere pri nas, k sreči so mimo. Ob robu tega spominskega parka stoji lepa lesena pagoda, okrašena z lotosovimi cvetovi, simboli čistosti.

Zvečer sva jo z nočnim spalnim avtobusom mahnila na jug. Ta avtobus je bil malo drugačen, vsak potnik je imel svoj ležalnik, v vrsti pa so bili trije in ne štirje kot na prejšnjem. Vse bi bilo v redu, če ne bi nažigali klime, ki se je ni dalo izklopiti in vrteli karaok, da je kar donelo po avtobusu. No ja, prestala sva tudi to, v Hue pa prišla že zgodaj zjutraj, v dežju. Ponudniki hotelov so se kar gnetli, enega sva izbrala, sobi nič ne manjka, predvsem pa sva jo lahko kar takoj dobila, pa še prevoz je bil za zraven. Je kar pasalo zaradi dežja. Nato sva se s taksijem za 2 dolarja odpeljala čez Perfume River na območje kraljevega mesta. Tu pa je kaj videti! Med vojno so jim Američani sicer večino stavb porušili, a jih skrbno obnavljajo. Gre za ogromen kompleks, obdan s 6 metrov visokim zidom. Znotraj so palače, pagode, templji, paviljoni, parki, jezera ... Prevladujeta rdeča in zlata kraljevi barvi, med simboli pa zmaji, kače, želve. V travi sva videla tudi živo kačo, k sreči šele bolj ob koncu ogleda. Brrrr. Nekaj ur sva preživela v tem kraljevem mestu, ki je pod Unescovo zaščito. Znotraj obzidja je tudi umetniška akademija, v eni od dvoran pa prodajna razstava študentskih del, najbolj všeč mi je bil akvarel, narejen na skoraj prosojnem riževem papirju.

Ker je med sprehajanjem po kraljevih vrtovih prenehalo deževati, sva se vrnila peš, nato pa obhodila še dobršen del živahnega mesta na drugi strani reke. Vmes sva srečala fanta, voznika tuk-tuka, ki nama je ponujal vožnjo in pokazal zvezek svojih referenc, ki so mu jih napisali njegovi potniki. Ko je izvedel, da sva iz Slovenije, je hitro našel zapis neke Katje, ki je navdušeno opisovala vožnjo z njim in ga priporočala. Med drugim je ponujal vožnjo z motorjem v Hoi An, a sva mu povedala, da že imava karte za avtobus. Fant je bil simpatičen, a za skoraj 150 km oddaljen Hoi An bi me težko nagovoril, da bi se šla peljat z motorjem.