05. december 2013

Vietnam, pod palmo


Če kdo misli, da je ležanje pod palmo brezveze, se moti. Ni brezveze, če si prej in boš tudi kasneje še kaj migal. Meni se zdi, da sva si prav zaslužila malo zabušavanja, potem ko sva po 21 urah pridrajsala sem. Na začetku mi Mui Ne pravzaprav nič ni bil všeč.
Mui Ne je kakšnih 40 km dolga plaža, nekje na sredi je nekdanja ribiška vas (mogoče jo najdeva jutri), levo in desno od nje pa hoteli, bungalovi, restavracije, trgovine. Za prvo vrsto je obalna cesta, ob kateri se na obeh straneh vrstijo lokali. Nič vietnamsko ne zgleda, podobno je kateremu koli turističnemu kraju po svetu, le velikanskih hotelskih kolosov k sreči (še) ni. Avtobus je ustavil v predelu, ki bi mu lahko rekli ruska depandansa. Hotel ob hotelu, vsa ponudba v ruščini, vse orietirano na turiste iz Rusije, ki močno prevladujejo. Druge govorice praktično ni slišati. Saj nimam nič proti njim, ampak nisva zato prišla v to državo. Vlažna vročina je mehčala možgane in tako sva pristala, da sta naju dva mototaxija vozila po obalni cesti do hotelov po njunem izboru. Noben ni bil niti približek moje predstave (majhen bungalov na plaži), a nazadnje sva utrujena in apatična vseeno v enem ostala. Ko sva se ohladila in malo spočila, sva šla spet ven. In naredila začetniško napako: nisva vzela hotelske vizitke, imena si tudi nisva zapomnila, nekaj vietnamskega pač. Še zdaj ga ne vem. Šla sva na dolg sprehod po obalni cesti, vmes tudi na večerjo, v eni od turističnih agencij sva se dogovorila za drug hotel, kamor se bova naslednji dan preselila, nato pa sva se hotela vrniti nazaj v "najin" hotel. Pa ga nisva več našla. Vem, da se sliši čudno, a poskusite si predstavljati, da so drug ob drugem skoraj enaki turistični objekti z napisi v vietnamščini, vse je videti enako, pa še noč je bila. Kar dosti sva prehodila in nazadnje sva ga seveda našla, a bolj po sreči, ker so v recepciji ob 10h zvečer že ugasnili vse luči, tako da sva ga bolj zatipala kot videla. Pa ne gre za kak "pajzelj", pač pa hotel višje kategorije z bazenom in tropskim vrtom in elegantnimi bungalovi. 
To je bilo včeraj, danes pa sva ob prihodu v novo prenočišče dobila tudi darilo. En dodaten dan. Ker se je izkazalo, da ni petek, kot sva zmotno mislila, pač pa šele četrtek. To spanje po avtobusih človeka res lahko dodobra zmede! Torej počitek ni samo zaslužen, pač pa tudi potreben.
Med hoteli in morjem je zjutraj široka mivkasta plaža, idealna za jutranje sprehajanje in opazovanje ribičev, pravzaprav školjkarjev, ki nekaj deset metrov od obale vlečejo po tleh mreže, v katere se ujamejo školjke in polžki. Drugi ribiči se v čolničkih, podobnim orehovim lupinicam, vozijo nedaleč od obale in lovijo ribe. Sveže ribe in rake in školjke in tudi krokodile (?) zvečer ponujajo obalne restavracije. To plažo z naraščanjem plime počasi obliva morje in do popoldneva povsem zalije, tako da šprica na hotelske vrtove in se zabija v kamnite škarpe, s katerimi so se ogradili pred morjem. Večerno sprehajanje po plaži torej odpade. Lesenih hišic, kot sem jih si prej predstavlja, tukaj ni videti, a dobila sva kar dober približek tega, zato je bil današnji dan pod palmo s pogledom na morje, ki so ga okupirali kajtarji in se spopadali z vetrom, prav sproščujoč. Še knjiga, ki jo že tretji teden tovorim v nahrbtniku, je končno prišla na vrsto. 







Share this Post Share to Facebook Share to Twitter Email This Pin This

2 komentarja:

  1. Čolni so pa res smešni, kot bi se v velikih košarah vozili sem in tja.

    OdgovoriIzbriši
  2. Ja, nekaj košar je že plastičnih, a ohranili so. Saj enako obliko.

    OdgovoriIzbriši

br
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...