V Ben Tre na območju delte Mekonga sva se v dobrih dveh urah pripeljala iz Saigona, kamor sva prišla iz Mui Nea. Fant na turističnem uradi v Mui Ne, kjer sva kupila vse avtobusne karte, je bil zelo prijazen in skrben. Prejšnji večer nama je karti prinesel v bungalov, zjutraj pa počakal na postaji.
V Ben Tre še nisva dobro stopila z avtobusa, že naju je začel "osvajati" možakar in ponujati aranžma na Mekongu za dva dni. Kar na pločniku je organiziral mizo in stole in opisoval vse v superlativih, hkrati se je višala tudi cena. Zaradi nekaj spornih postavk, denimo ene ure nočne vožnje z motorjem, je takoj spremenil program. Nisva mu zaupala, zato sva se napotila proti mestu. Še dolgo naju še spremljal in nižal ceno, od začetnih 260 evrov jo je spustil že na 130 dolarjev, nazadnje pa odnehal.
Ben Tre ni turistični kraj, imajo le malo hotelov in en sam turistični urad, ob nedeljah zaprt. Hotel sva našla čisto slučajno, ker so vsi napisi samo v vietnamščini. Skromno, a poceni prenočišče. Zjutraj sva se na turističnem uradu poskušala dogovoriti za aranžma s čolnom po reki, a nihče ni znal angleško. Nekoga so poklicali po telefonu, ki je govoril angleško in tako sem se s tem posrednikom vse dogovorila. Čez pol ure smo že šli na pot.
Z motorji so naju odpeljali pol ure daleč do pristanišča, kjer naju je pričakala vodička (tudi ta skoraj ni znala angleško) in odpeljala na barko, veliko za kakšnih 15 ljudi, a sva ostala sama. Nekaj časa smo se vozili po širokem kanalu, nato pa pristali na otoku, kjer delajo bonbone iz kokosovih orehov. Najprej jih zmeljejo, nato moko skuhajo z različnimi dodatki, denimo sadjem ali kakavom, gosto tekočino razlijejo po pultu, da se malo ohladi, nato pa natlačijo v podolgovate kalupe. Tako dobljene palčke razrežejo na pravokotnike, ki jih vsakega posebej ženske zavijejo v rižev papir in zlagajo v škatle. Delo jim gre zelo hitro od rok. Iz lesa kokosove palme delajo tudi številne uporabne izdelke, med drugim pa ga uporabljajo tudi pri gradnji hiš.
Odpeljali smo se naprej, naslednji pristanek je bil na otoku, kjer predelujejo med divjih čebel. Dali so nam ga tudi za poskusiti s čajem, poleg pa postregli prigrizke iz kokosa. Turistov ni bilo nikjer, menda množično prihajajo ob popoldnevih, dopoldan tako kot midva pa le redki. Vzroka za to ne vem, bilo prav luštno.
Od tod naprej smo šli peš po stezi do neke vasi, kjer smo se naložili na vozek, v katerega je bil vprežen konjiček. V pomanjševalnicah pišem zato, ker je bilo vse res čisto majhno. Peljali smo se nekaj km skozi več vasi, nato pa se ustavili v objektu, kjer so nam domačini priredili pevsko glasbeni nastop. Na mizo so nam prinesli tudi čaj in narezano sadje, da smo ga vmes pokušali. Prihajati so začele skupine turistov, zato smo šli kar kmalu naprej. Vkrcali smo se v nizek in dolg čoln, ki ga je spretno vodila krmarka. Tudi voznice drugih čolnov so bile v glavnem ženske. Vozili smo se po manjših kanalih, srečevali z drugimi čolni, bilo je zelo zabavno. Po krožni poti smo prišli do naše barke, ki nas je po štirih prijetnih utad odpeljala na izhodiščno točko. Od tod so naju z motorji odpeljali do lokalnega avtobusa, s katerim sva se pripeljala na avtobusno postajo in vkrcala na drug lokalni avtobus za Vinh Long. Sedla sva čisto zadaj na dvignjene sedeže, da sva lahko tri ure spremljala najbolj divjo avtobusno vožnjo po ozkih lokalnih cestah skozi vasi in v gostem prometu. Bila sva čisto mirna. Človek se res vsega navadi.
Zadnji del poti do prenočišča, nekakšnega tukajšnjega kmečkega turizma, sva prišla z motorji. Od tu naprej pa je čas za novo zgodbo. Jutri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar