Hoja

Hoja mi strašno dobro dene, čeprav bi se kakšen resen rekreativec gotovo namrdnil, da hoja ni prav hudo miganje. Odvisno, kako hitro, pogosto in daleč greš. Če je hoje za uro ali dve, hodim, kot bi se mi nekam hudo mudilo. Če je hoje za ves dan, je tudi tempo lahko zelo zmeren, še posebej, če to delaš dan za dnem. Med hojo se po glavi pletejo različne misli, tudi kakšna "pametna" je vmes. No ja, zame je pametna. Če greš dovolj daleč in vmes še na kakšen hrib, lahko na marsikaj pogledaš zviška in od daleč, mišljeno je dobesedno in v prenesem pomenu. Na ta način postanejo barve in odtenki preglednejši, ostri robovi se zaoblijo, špice izginjajo v daljavi. Blagodejno. In koristno!
Ko sva se zjutraj v dnevni rutini v hotelski avli posvečala branju časopisa, sem malo zastrigla z ušesi, ko je bilo nekje za najinima hrbtoma omenjeno, da danes sprehodi zaradi dežja ne bodo mogoči. Če bi dobesedno jemali vremensko napoved, je dež pravzaprav napovedan vsak dan. Kažejo ga skupaj z oblaki, včasih tudi s sončkom, ki kuka izza njega. Kaj od tega se bo torej zares zgodilo? Mene napovedi ne ganejo prav preveč, take črnoglede pa sploh ne. Ob omembi dežja pa sem pomislila, da bo danes treba obleči anorak čez kratke rokave. Niti na kraj pameti mi ni prišlo, da bi bil dež resna prepreka dnevnemu sprehodu. Izkazalo se je, da je vreme idealno za pohod od strunjanskih solin do kopališča pod Belvederom. In nazaj. V vsako smer sem porabila dobro uro malo hitrejše hoje, ker sem si privoščila tudi nekaj postankov na nekaterih točkah, denimo ob križu, nato pa še malo naprej nad klifi. Ti dve točki sta mi na tej relaciji še posebej ljubi. V tem času ni padla niti kaplja dežja. Anorak je ostal na rezervni lokaciji, privezan okrog pasu. Ko sem se vrnila, so bili čevlji res malo blatni, hotelska avla pa je bila še enako polna. Nekateri so pogledovali ven in modrovali, ali že dežuje, in če ne, bo gotovo začelo vsak hip. Ni jim uspelo. Popoldne sva jo skozi tunel mahnila še do Portoroža in nazaj.

Zdrava trma

Meni se zdi trma pozitivna lastnost. Včasih, denimo ko se triletnik zaradi nje meče po tleh, je za najbližje prisotne sorodnike sicer malo mučno, pa takrat, ko nekdo zatrmoglavi na napačni poti, je tudi nekoliko neprijetno. V glavnem je pa trma koristna, ker te nekam pripelje. Ker zaradi nje ne odnehaš. Nikoli. Niti takrat, ko se zdi večini  brez smisla.
Poglejte našo trmasto mamo, ki ji stric alzheimer iz telesa in duše jemlje svetle trenutke in hoče, da se zavije v mrak. Ona pa ne, se ne da. Potem ko več kot leto dni po zlomu kolka, zapestja in križnega vretenca ni zmogla niti vstati, ko so jo s postelje na voziček prestavljali s posebnim dvigalom, ko se je zdelo, da je hoja stvar dokončne preteklosti, se je zgodil čudež.
Zadnje čase je občasno izrazila željo po hoji, zanjo že dolgo nedosegljivi veščini. Malo sem jo tolažila, še raje preusmerila pogovor. Ko bi se zmogla vsaj s postelje presesti na voziček! Včeraj pa se je v nekem trenutku vse poklopilo: njena izražena želja, pripravljeni fizioterapevtki in hodilni pripomoček v bližini. Prava energija v zraku. Pa tudi moje prepričanje, da ni na svetu nič nemogočega, je morda malo pripomoglo k odločitvi, da poskusimo. Akcija!
Najprej je s pomočjo vstala, nato vzravnala hrbet, kolikor se ga je po mesecih ležanja in sedenja sploh dalo. Naredila prvi majcen korak. In nato še enega. In zatem prehodila več deset metrov vse do svojega prostora pri mizi.
Ne vem, kako se počuti otrok, ko naredi prvi korak, ker tega ne zna povedati. Tudi naša mama ne more, besede so nekam ušle, a njen izraz na obrazu je nezmotljivo razodel paleto čustev, ki naj bi že zdavnaj utonila v pozabo. Danes smo vajo ponovili. In jutri je nov dan.

Mica, hvala

Kapelica v spomin Mice Hvala v Vnajnarjih

Mimo tele kapelice, ki ji rečemo micahvala, vodijo številne poti. Najljubša mi je tista, ki se začne pri Lazarju v Besnici in vodi na Janče in nazaj. Ni prav kratka, kake tru ure in pol traja v eno stran in ne dosti manj v drugo, a je strašno lepa. Večinoma gre skozi gozd, malo dol in več gor. Pot si lahko tudi skrajšaš, začneš denimo že bolj pri vrhu hriba, obrneš pa namesto na Jančah na eni od prijaznih kmetij ob poti. Pravzaprav cilj v tem primeru niti ni toliko važen, gre za pot oziroma hojo.
Kapelica stoji malo pred vasjo Vnajnarje, zgradili so jo v predprejšnjem stoletju. Njen namen je vsaj nekoliko pojasnjen z zapisom v notranjosti, ki se glasi nekako takole: Na tem mesti je Mica Hvala nanaglima smert storila na tainta dan leta nevem več katerega. Zamislila sem si, da jo je udarila strela, to bi bilo najbolj spektakularno, lahko je bil pa tudi strašen umor ali obupan samomor, najbolj verjetno pa čisto navadna srčna kap ali kaj podobnega. Mica se je pisala Hvala, kapelico pa so ji (svojci? prijatelji? vaščani?) postavili v spomin, torej v nekakšno zahvalo. Čez toliko let, desetletij, stoletij namen niti ni več tako pomemben, čeprav bi me zanimalo, kdo je bila ta Mica Hvala, ki jo zaradi kapelice še vedno vlačimo po zobeh.
Zadnjič enkrat sva šla spet mimo micehvala, avto sva pustila malo nižje in se napotila proti Volavljam, kjer so pri Travnarju pekli vola. Vsako leto enkrat ga pečejo. Enega prejšnjih obiskov je bil čisto zanič, a zakaj ne bi dali ljudem še druge priložnosti? Tokrat je bil vol še kar dober.
Pred kapelico je cvetela oljna repica, prizor je dopolnjeval kozolec za njo in čisto zadaj so se videle Kamniške planine. Ne moreš si kaj, da ne bi podobe shranil na svoj trdi disk - v svoj spomin.
Mica, kdorkoli si že bila, hvala, da nama daješ vedno znova motiv za pot.

Ko cveti kres, je vse mogoče