Samo na prvi pogled je poslušanje preprosta veščina: zapreš usta, našpičiš ušesa, pa si pripravljen. Žal ni tako. Med poslušati in slišati je včasih sto svetlobnih let. Ne samo včasih, prav pogosto je tako. Ljudje s(m)o vljudno tiho, zgleda, da poslušajo, v resnici pa oblikujejo svojo misel in čakajo na primeren trenutek, pavzo, da jo lahko plasirajo sogovorniku. Bolj kot s tem, da bi se iskreno potrudili razumeti, kaj sogovorniku leži na duši, kaj ga v resnici teži, veseli, jezi, radosti, žalosti, ... se ukvarjajo s sabo. Tako pač je. Če hočeš videti, moraš gledati s srcem, je popularna misel Malega princa, ki bi ji lahko dodali, da je treba tudi poslušati s srcem, če hočeš zares slišati. Poslušanje s srcem je redko, a zlata vredno. Prav gotovo se ga da naučiti. Tako kot vsega v življenju.
Toliko, kot svojo mamo "poslušam" zadnja leta, je nisem vse življenje skupaj. Pri tem imam v mislih količino in ne kakovost poslušanja. Seveda gre za tehniko, kot sem jo opisala na začetku, torej gre samo za navidezno poslušanje. V svoje opravičilo naj povem, da pri "pogovoru" intenzivno sodeluje "stric alchajmer", zadnja leta njen najtesnejši spremljevalec. Na najinem rednem vsakodnevnem srečanju, navadno ob kavi, mama pripoveduje, pripoveduje, pripoveduje; sem pa tja kakšna beseda je razumljiva, večina pa ne. Gledam jo, prikimavam, občasno kaj bleknem, denimo: "a bejž, tako, tako, a res, menda ja ne, zanimivo, ..." in podobne floskule. (Vam to kaj domače zveni?) Kje so medtem moje misli? Vsepovsod, ne da bi to pogovor kakorkoli motilo. Mama je videti zadovoljna, jaz pa kakor kdaj, odvisno od tega, kam zatava moje razmišljanje. Seveda pa sem zadovoljna, da ji naredim veselje s svojim obiskom, zato tudi prihajam. Včasih mi je žal, da je nisem marsičesa vprašala, ko so bili njeni odgovori še razumljivi. Po drugi strani pa vem, da se vse dogaja, kot se mora. Če bi bili otroci preveč poslušni, ne bi bilo nobenega napredka. Če se hočeš česa novega naučiti, moraš vsaj večkrat stopiti v neznano. Biti prvi na neizhojeni poti.
Danes je naša mama stara 87 let. Dopoldne smo bili pri njej na obisku, popoldne sem se "družila" z njo, medtem ko sem jo poskušala naslikati. Če mi je portret uspel? Upam, da sem mogoče ujela vsaj delček njenega neverbalnega sporočanja.
Toliko, kot svojo mamo "poslušam" zadnja leta, je nisem vse življenje skupaj. Pri tem imam v mislih količino in ne kakovost poslušanja. Seveda gre za tehniko, kot sem jo opisala na začetku, torej gre samo za navidezno poslušanje. V svoje opravičilo naj povem, da pri "pogovoru" intenzivno sodeluje "stric alchajmer", zadnja leta njen najtesnejši spremljevalec. Na najinem rednem vsakodnevnem srečanju, navadno ob kavi, mama pripoveduje, pripoveduje, pripoveduje; sem pa tja kakšna beseda je razumljiva, večina pa ne. Gledam jo, prikimavam, občasno kaj bleknem, denimo: "a bejž, tako, tako, a res, menda ja ne, zanimivo, ..." in podobne floskule. (Vam to kaj domače zveni?) Kje so medtem moje misli? Vsepovsod, ne da bi to pogovor kakorkoli motilo. Mama je videti zadovoljna, jaz pa kakor kdaj, odvisno od tega, kam zatava moje razmišljanje. Seveda pa sem zadovoljna, da ji naredim veselje s svojim obiskom, zato tudi prihajam. Včasih mi je žal, da je nisem marsičesa vprašala, ko so bili njeni odgovori še razumljivi. Po drugi strani pa vem, da se vse dogaja, kot se mora. Če bi bili otroci preveč poslušni, ne bi bilo nobenega napredka. Če se hočeš česa novega naučiti, moraš vsaj večkrat stopiti v neznano. Biti prvi na neizhojeni poti.
Danes je naša mama stara 87 let. Dopoldne smo bili pri njej na obisku, popoldne sem se "družila" z njo, medtem ko sem jo poskušala naslikati. Če mi je portret uspel? Upam, da sem mogoče ujela vsaj delček njenega neverbalnega sporočanja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar